Pisatelj Boris Pahor je v prejšnji teden objavljenem intervjuju za Sobotno prilogo Dela povedal marsikaj zanimivega in pomembnega o slovenski polpretekli zgodovini. Še posebej pa je izstopala njegova kritika Zdravljice kot državne himne.
Najvišja intelektualna figura starega kova, kar je premoremo, si drzne šimfati himno? To bi prej pričakovali od nepredvidljivega Slavoja Žižka, ki je najvišja intelektualna figura novega kova, kar je premoremo!
Naj povzamem.
Pahorja moti, da je péto besedilo himne sedma kitica Zdravljice (»Živé naj vsi naródi, / ki hrepené dočakat’ dan«), s katero nazdravljamo drugim narodom, sebi pa ne. »Našo himno poje neki anonimnež, ki želi imeti dobre sosede,« pravi Pahor. »V Štanjelu [23. avgusta, na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve totalitarizmov] sem dejal, da če bi tisti sosedje lahko govorili, bi vprašali, kdo ste vi, ki to želite? Vi se morate predstaviti! Jaz, Slovenec, želim, da se vsi tisti, ki so proti vojski, združijo. Jaz, Slovenec, ne pa, naj živijo sosedje, sam pa ne povem, kdo sem.«
Pahor si seveda želi drugo kitico Zdravljice, v kateri – po trgatvenem auftaktu prve kitice (»Spet trte so rodile, / prijat’lji, vince nam sladkó«) — nazdravljamo najprej sami sebi: »Komú narpred veselo / zdravico, bratje! č’mo zapét’? / Bog našo nam deželo, / Bog žívi ves slovenski svet, / brate vse, / kar nas je / sinov sloveče matere!« S tem bi se po njegovem himna morala začeti, šele potem bi zaradi njega lahko sledila sedma.
Da se o podtonih okrnjenega, izkontekstualiziranega, tako rekoč prečiščenega besedila Zdravljice za današnjo politično rabo doslej nismo spraševali — in to že vsaj od 27. septembra 1989, ko je uradno postala himna takrat še Socialistične republike Slovenije —, Boris Pahor pripisuje pomanjkanju nacionalne zavesti: te da nam manjka zato, ker v nekdanjem režimu – v Kardeljevem »internacionalističnem« duhu, kot pravi — ni bilo dovoljeno poudarjati slovenskega patriotizma. To se še danes vleče za nami, razlaga, saj ne ločimo med »naravno in pozitivno« narodno zavestjo in nacionalizmom kot »ošabno samozavestjo […] in omalovaževanjem drugih«.
Ali je kaj na tem? Pozabavajmo se s hitro interpretativno analizo izbranih odlomkov iz Zdravljice!
Že če pogledamo samo tematski redosled kitic, vidimo, da je Prešeren — kot vedno — vse naštudiral do popolnosti: 1. veseljaška ekspozicija z vinom; 2. na zdravje najprej domovini; 3. odločnost glede sovražnikov; 4. notranji mir naroda, slovanska sloga; 5. poklon lepim ženam, materam; 6. mladina je naša prihodnost; 7. globalni Weltanschauung miroljubne koeksistence in človekovih pravic; in 8. tako, to smo opravili, zdaj pa se ga pošteno nažokajmo.
Prvo kitico, ta protobaudelairovski enivrez-vous po slovensko, bi še danes vsak Slovenec spil na eks in zahteval še. Na žalost pa je že druga kitica potencialno sporna. Prešeren v njej za začetek omenja boga — in to z veliko začetnico —, kar bi duh nereflektiranega modernističnega laicizma znal interpretirati kot neskladnost z načelom ločenosti cerkve od države.
Če bi Pahor prodrl z idejo druge kitice in bi sprožili postopek za spremembo besedila himne, grem stavit, da bi nastal vik in krik v zvezi s 7. členom Ustave – češ, bog nima kaj iskati v himni, ker so verske skupnosti ločene od države; poleg tega pa je imel Prešeren v mislih krščanskega boga, kar bi bilo v himni v nasprotju z enakopravnostjo verskih skupnosti.
A Bog še ni najhujše v drugi kitici: nadaljevanje je namreč seksistično. Pesnik najprej poje o ljudeh, kot da so vsi moškega spola (»bratje«, »sinovi«), žensk kot da ni, kar je po današnjih standardih najmanj politično nekorektno. In ko končno le omeni bitje ženskega spola, je to »sloveča mati«, nekakšen ur-uterus carniolus, iz katerega da vsi izhajamo — kar lahko za otroke XX./XXI. stoletja (še posebej za punčke) izpade retrogradno in šovinistično.
Precejšen del problema je že v tem, da ljudje ne razumejo več ali celo nočejo razumeti klasičnih retoričnih figur in jih torej ponevedoma ali namenoma jemljejo dobesedno. Toda pustimo to ob strani. Če bi se po tem ravnali, države ne bi več imele himen. Recimo Francozi v Marseljezi ne bi več pozivali k orožju, formirali bataljonov in si želeli, da »nečista naj kri / nam brazde prepoji« (zasilen prevod, moj). Tudi Gregorčičeve Soče ne bi več smela »pojiti« »naša« »kri«, »tuja« pa »kaliti« — vsaj ne za šolsko rabo, da ne bi prizadeli ubogih otročičkov, navajenih nekrvavih, tako rekoč dizajniranih masakrov brez mrtvih in ranjenih v stilu risank à la Bojevniki Bakugana.
Za današnjo rabo pa je lahko sporna tudi šesta kitica (»Bog žívi vas Slovenke, / prelepe žlahtne rožice«), v kateri pesnik resda lepo pohofira rojakinjam, vendar jih na koncu — ne nepričakovano — zreducira na nižje organizme za rojevanje vojakov (»naj sinov / zarod nov / iz vas bo strah sovražnikov«).
Prepričan sem, da Boris Pahor ne misli, da je s sedmo kitico karkoli narobe. Njena poanta je pozitivna: le kdo si ne želi sveta, iz katerega bi bil prepir pregnan? Res je sicer, da je to floskula, ki jo državniki nenaveličano izrekajo ob vsaki možni priliki. Neglede na dejansko stanje je ideja svetovnega sožitja samoumevna – in le zakaj ne bi bilo v himni tudi kaj samoumevnega? Vendar pa gre za prioritete. Je prav, da v državni himni najprej zaželimo vse dobro svetu in sosedom, še preden to isto zaželimo sebi in – ja, nenazadnje – sploh povemo, kdo v resnici smo? Je Slovencem jasno, katere so njihove prioritete?
Preskočimo zdaj od Metternicha k Türku.
Tako je recimo slovenski predsednik ta teden na zasedanju generalne skupščine OZN govoril o izpolnjevanju razvojnih ciljev tisočletja, sopredsedoval okrogli mizi o novih vprašanjih razvoja in pristopih k reševanju problemov, se ob robu zasedanja udeležil sestanka Clintonove globalne iniciative in imel nazadnje še bilateralni srečanji s predsednikoma prijateljskih držav (Senegala in Vzhodnega Timorja, of all places).
Vse to je super. Toda v okoliščinah, ko je njegova lastna domovina že teden dni poplavljena, bi se lahko spomnil, da bi v znak podpore svojcem petih žrtev in desettisočem oškodovancev pisnil vsaj kakšno spodbudno, domačo floskulo. On pa ne bev ne mev.
Stvar prioritet? Drugorazredna tema?
Ta teden mi je padel v oči še en primer slovenske požrtvovalnosti do drugih. Če bo predlog Zakona o RTV Slovenija sprejet, bo javni zavod — tako kot za italijansko in madžarsko manjšino — moral pripravljati in oddajati program tudi za pripadnike narodov nekdanjih republik SFRJ s slovenskim državljanstvom. TV Izbrisani? Zakaj neki?
Dokler bo program RTVS tako slab in sredstva tako pičla, nimajo kaj delati vsebin za kogarkoli — kaj šele nekakšne Mostove-Hidak-Ćuprije s petsedminskim turbofolkom za podlago. (Ah, ne, javni zavod bi vrtel umetniško aranžirane tamburaše in kvalitetne guslarje, saj veste, etno, world music, druga godba.)
Kako si vlada drzne predlagati, poslanska večina pa celo eventualno sprejemati nove naloge za že tako obubožano, nekreativno, sesuto nacionalko? V katerem srednjem veku ti ljudje živijo, da hočejo program za pripadnike nacionalnih skupnosti, ne pa za državljane? Edina korist od tega bi bila, da bi Goran Vojnovič dobil ogromno štofa za Čefurje raus 2! — zato le hitro umaknite neumni člen.
Pripadniki avtohtonih večin iz nekdanje države naj se v sedanji državi asimilirajo kot neavtohtona manjšina in svojo kulturo gojijo kar doma. Ali pa komercialno: na kablih je tako ali tako mogoče gledati že cel kup ex-YU televizij, zdaj pa prihaja še TV Pink Slovenija. Trg vse uredi. Slovenci — ki še zase nimajo poštene javne televizije — bi pa kar sami na pladnju nosili darove drugim!
V nas je zakoreninjen kozmopolitizem, ki resda izvira iz krščanstva in svobodomiselnosti, a je od obojega pobral le tisto, kar na tak majhen narod deluje kot klistir: od prvega ponižnost, skromnost in odrekanje, od drugega pa smisel za posploševanje, prepotentnost in lahkomiselnost. Prištejmo k tej implozivni mešanici še posledice komunizma, socialne demokracije, gibanja neuvrščenih, modernega inter- ali celo anacionalizma, po tranziciji pa še dodatno fasinacijo nad človekovimi pravicami in politično korektnostjo — in dojeli bomo, zakaj se Slovenci obnašamo, kot da nas je najmanj dvajset milijonov trendsetterjev in Kulturträgerjev, a brez zavesti, kdo v resnici smo.
No, smo pa tudi narod, ki je skoval pregovor: »Dobrota je sirota.«
Če pogledamo železniško postajo, je samo ena stvar bolj smešna od Jankovićeve fraze, da je Ljubljana »najlepše mesto na svetu«: ta, da je penthouse na vrhu Situle — z najlepšim razgledom na bedo — naprodaj za milijon.
Predstavljajte si debila, ki bi (bo) to kupil! No, hitro smo se navadili, da je območje razsuto in zaplankano. Ni čisto tako. Starejši pomnimo, da je razsuto že sto let, le da ni bilo zaplankano. Postaja brez plank je priča dobe, ko ni bilo narobe, da je ajzenpon beden. Postaja z (sic!) plankami pa je priča dobe, ko se zavedamo, da je narobe, vendar nič ne naredimo. Namišljena gradbišča so dokaz, da se dogaja: imamo developerje, ki bi gradili, pa nimajo denarja, dovoljenj, kreditov, in mestne oblasti, ki bi se šle PPP, pa se jim ne ljubi, ker bi to pomenilo preveč dela za premalo denarja. Sramota, ki nas ne moti le zato, ker mislimo, da to ni naše dvorišče.
Nekdanji predsednik Kučan slovi kot duhovit človek. Toda šala, ki jo je povedal v intervjuju v predzadnji Mladini, mu ni niti malo uspela: “Tisti, ki je po politični naravi zavezan k spremembam, je levica.”
Definirati levičarstvo kot pripravljenost na spremembe je politična in politološka puhlica. Toda še bolj kot puhla je ta trditev samopašna.
Neverjetno je namreč, s kakšno neznosno lahkoto razglaša levičarstvo za edino zveličavno politično opcijo človek, ki je v enopartijskem režimu zasedal vrsto najvišjih funkcij, taisti režim potem nerad, a spretno pomagal demontirati in nazadnje še dvakrat, že v večstrankarskem sistemu, okobalil funkcijo predsednika?
Če to ni nesramno! Leta 2010 razglašati, da je samo levičar po naravi zavezan k spremembam?
Komunisti so bili avantgarda delavskega razreda. Kučan pa se očitno ima za avantgardo še danes.
Leta 1975 je imel govor na slavnostni seji republiške konference SZDL ob obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte. Njen takratni sekretar podvukao je na kraju svog izlaganja:
“Ali je zato kaj bolj prirodnega in razumljivega kot to, da si ne glede na to, katerega časa otroci smo, ne bomo pustili umazati naše preteklosti in vzeti naše današnje stvarnosti?”
Pred petintridesetimi pomladmi je to bila žugalna aluzija na obtožujoči Kocbekov intervju o poboju domobrancev, ki je po objavi v tržaški reviji Zaliv sprožil še hujšo gonjo proti človeku, ki je nadziran in prisluškovan že več kot dvajset let živel v nemilosti režima.
(Nekatere navedbe v tem tekstu so iz knjige Edvard Kocbek — Osebni dosje št. 584 Igorja Omerze, ki me je napotila tudi v dokumentacijo. O knjigi sami, skozi katero se še prebijam, pa več morda kdaj drugič.)
V Sloveniji se je razpaslo to hipertolerantno naziranje, da je človekovo komunistično prepričanje — retrospektivno gledano — samo življenjska epizoda. Še več! Nekdanji komunisti, zlasti tisti najvišjih činov, so prepričani, da med njihovimi nekdanjimi in današnjimi prepričanji ni diskrepance. Ne logične ne moralne ne človeške diskrepance. Ne glede na to, v kaj so se prelevili.
Verjamem, da ni dal Kučan nikogar aretirati zaradi političnih prepričanj. Vseeno pa so ljudi zapirali ali kako drugače maltretirali zaradi političnih prepričanj z njegovo vednostjo. Tako je to takrat pač šlo. Kučan ni bil na takih funkcijah, da bi ljudi zapiral.
Ima pa še eno olajševalno okoliščino: ljudi so zapirali z vednostjo javnosti — ali vsaj tistih, ki so bili pripravljeni verjeti, da režim to dela za javni blagor. To je bilo normalno. Tu in tam je bilo treba koga zapreti. Zgodovinska nujnost. Ampak s tem so si mazali roke udbovci. Teoretiki, intelektualci, tehnokrati in drugi frontmani režima pa so vsake toliko časa spisali kak neprebavljiv govor.
To naj bi bilo podobno, kot so drugi bili hipiji ali pankerji in so se zakajali na hausbalih, poslušali neposlušljivo muziko in alkoholizirani kozlali za odrom, potem pa jih je srečala pamet in so šli v službe in si ustvarili družine — danes pa se s prizanesljivimi nasmeški spominjajo svojih norih let. Tako so danes tudi bivši komunisti respektabel politiki in ugledni stebri družbe.
Človekova sedanjost je bolj povezana s preteklostjo — vsaj s politično. V bistvu ne more nihče reči: to ni moja preteklost. Žal.
V takratni gonji proti Kocbeku — ki je seveda ni orkestriral Kučan in tudi ni bil prva violina (ampak kvečjemu timpanist) — so sodelovali ljudje, s katerimi je bil marsikdo hočeš-nočeš povezan še veliko pozneje.
Koordinator tiskovnega linča je bil Mitja Gorjup, takratni odgovorni urednik Dela, za današnje pojme nepredstavljivo neženiran, a baje talentiran aparatčik, ki ga starejši novinarski kolegi hranijo v odličnem spominu. Gorjup je še danes eden od slovenskih novinarskih mitov. Nenazadnje je DNS še dolgo v naš čas podeljevalo po njem poimenovane nagrade.
Strategi so si potem zamislili, da bi bilo Kocbekov inkriminirani intervju dobro narediti dostopnega. Rečeno, storjeno. Za to so se zdeli najprimernejši Naši razgledi.
Dva urednika in sedemnajst let pozneje sem postal urednik jaz sam. Službo sem nasledil od Gorjupove desne roke iz Kocbekovih časov. Vsi so bili še takrat ponosni na dejansko dirigirani demokratični dosežek, da so takrat ponatisnili ta intervju.
Pri tem sem podedoval tudi uredniški odbor z nekaterimi zakamufliranimi eks-pra-psevdo-proto-para-kriptokomunističnimi ikonami iz leta 1975 (na čelu z Zdenkom Roterjem). Kot mlad naivnež jih kot takih niti nisem precipiral — samo na živce so mi šli, ker so se vtikali v moje delo. Znebil sem se jih po hitrem postopku.
In nenazadnje, tudi sam sem dvajset let po Kocbekovem intervjuju naredil za taisto publikacijo s takratnim predsednikom prijazen in državotvoren intervju. Moj edini izgovor — ali pa naj raje rečem opravičilo? — je ta, da sem delal intervju z institucijo predsednika.
Naprej. Pridem čez en teden s tem izvodom Razgledov v Veliko Britanijo in pokažem intervju novinarskemu kolegu. Aha, to je ta vaš komunist, pripomni: kdaj boste že enkrat nehali voliti bivše komuniste? Samo debelo sem pogledal.
Naprej. V knjigi o Kocbeku skeniram seznam ljudi, ki jih je nadzirala Služba državne varnosti.
Komaj si opomorem od dejstva, da je bil načelnik SDV takrat Janez Zemljarič, ki še danes zna nastopiti v vlogi gardedame (op.) približno takrat rojenega znanega top menedžerja na poslovno-družabni prireditvi znane gardedame aktualne, približno takrat rojene ministrice za notranje zadeve, že doživim nov šok.
Nenadoma namreč zagledam na seznamu nekaj očetovih kolegov iz službe — med njimi tudi strica Danila (kot sem ga klical), zaradi suma liberalizma — in začnem histerično preverjati, ali ni nemara na seznamu tudi oče sam.
Odleže mi, ko ga ne najdem. Ampak ali je to dobro, da ga ni na seznamu, me spet spreleti. Ne vem. Postane mi slabo, kar tresem se. Vržem v kot ta 600 strani dolg špeh o Kocbeku.
Počutim se, kot da govori tudi o meni.
Nikoli nisem imel nič proti Kučanu. Rad sem ga imel, da tako rečem, vsaj kot očeta naroda. Cenil sem ga kot osebnost. Ni me motilo, da je bil komunist. Ni me motilo, da je bivši komunist. Njegova komunistična provenienca je med osamosvajanjem in tranzicijo odigrala tudi pozitivno vlogo.
Toda počasi mi je tega dovolj. Dovolj mi je tega, da je treba pri Kučanu vedno ceniti njegov zadnji ali najboljši rezultat, vse tiste slabe ali vsaj brezvezne pa spregledati in zanemariti. Dovolj mi je te (njegove) komunistične nepoboljšljivosti, da preprosto ne zna(jo) nehati.
Nimam prepričljivega argumenta za to, da bi se morali vidni komunisti poskriti v mišje luknje, biti lepo tiho in prositi usodo, da jim nakloni pozabljenje in odpuščanje najširših ljudskih množic.
Kaj pa ta argument, ali ni dovolj dober? Da je v družbenem smislu nespodobno, da se trkajo po prsih zaradi mehke tranzicioznosti svojih življenjskih epizod od kao hipijevstva do odgovornega očetovstva in kruhoborstva.
Mnogi znajo postreči s prepričljivejšimi, tudi dokumentiranimi argumenti proti nekdanjim komunistom. Vendar teža dokazov pri procesiranju komunistov ni bistvena. Komunisti bi se morali poskriti v mišje luknje brez kakšnih posebnih dokazov in argumentov kot formalizirane prisile.
Še sreča za Slovenijo, po eni strani, da ni bilo lustracije — ki bi zlahka pripeljala do revanšizma in povzročila nove krivice —, toda smola po drugi, da so komunisti to razumeli kot družbeni konsenz, da se jim ni treba skriti v mišje luknje.
Kučan danes zbija šale, da vidi pajkovo glavo s tipalkami, ko se zjutraj pogleda v ogledalo. Saj je res neumno, demonizirati ljudi njegove baže — njega, ki ni brez zaslug, pa še posebej.
Toda enako neumno je po vseh teh govorih iz leta 1975 še danes trobezljati, da lahko družbo reformirajo samo levičarji in soliti pamet glede današnje situacije. Kot je enako neumno, da se uredništvo današnjega medija sploh spomni in teče po mnenje k nekdanjemu, komunističnemu predsedniku.
Neumen je bil pomp okrog pripomb Nika Kavčiča (ki ga Kučan seveda prijazno zagovarja). Neumno je, da mora premier groziti ministru, da bivši udbovec nima kaj iskati pri njem v službi kot svetovalec! Tako kot je neumno odlikovati direktorja zadnje komunistične policije.
Toda še najbolj neumno pa je — po skoraj pol stoletja komunizma in dve desetletji po njegovi ukinitvi —, da je antikomunizem danes hujša psovka, kot če človeku rečeš, da je komunist.
germansingergirl
snowghoul
tangentwithtanner
baratheonpilled
discoholicmusic
prguitarman