ArtFiks @artfiks - Tumblr Blog

ARTFIKS JE V PRENOVI!

Revija za kulturne odvisnike Artfiks je z letošnjim študijskim letom stopila v prenovo. Pri tem smo se povezali s študenti Fakultete za arhitekturo in s študenti Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Skupaj bomo tvorili študentski internetni portal, ki bo namenjen objavljanju različnih prispevkov iz širšega področja umetnosti in kulture. Artfiks pa bo doživel tudi vizualno prenovo – CGP…

View On WordPress

Tugo Šušnik: OKSIMORON II − Bistroumni nesmisel

marec − 14. maj

Kazemate, Ljubljanski grad

Kuratorka: Irma Brodnjak

Tugo Šušnik je zagotovo eden bolj znanih in uveljavljenih slovenskih modernističnih umetnikov. Svojčas temeljna figura naše fundamentalne abstrakcije in eden bolj vidnih predstavnikov tako imenovane nove podobe ter segmentov abstraktnega ekspresionizma, ki jih je Šušnik k nam prinesel direktno iz Združenih držav Amerike, saj se je v sedemdesetih in osemdesetih tam kar precej zadrževal. Dasiravno sam ne pristaja na nobeno etiketiranje, naj oprosti temu umetnostnozgodovinskemu izbruhu in moji mrzlični potrebi po slogovnemu opredeljevanju vidnega sveta. Danes je častitljivi redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter eden od kanoničnih slovenskih slikarjev z nadvse pestrim in zanimivim opusom.

Obravnavana Šušnikova razstava v prostorih kazemate na Ljubljanskem gradu je v tem trenutku zagotovo eden od biserov ljubljanskih kuratorskih umotvorov. Kljub dejstvu, da zagotovo ne sodi več k mladeži umetnikov, marveč nastopa kot spoštovana starosta slovenske moderne, je Šušnik še vedno eden bolj aktualnih umetnikov našega prostora, čemur grajska razstava vehementno prikimava. Opus že vse od svojih začetkov v umetnosti gradi po principu faza − antifaza − faza, pri tem vedno pazi, da je vsaka njegova poteza ad hoc noviteta; oziroma kot se je izrazila kuratorka razstave Irma Brodnjak: »Šušnik si skozi ustvarjalna obdobja zastavlja vedno nove izzive, pri čemer običajno nova faza zanika prejšnjo. V grobem pa njegov ustvarjalni lok vodi od začetnega raziskovanja materialnosti oziroma snovnosti slike do postopne izgradnje podobe, ki pa ni nikoli čisto oprijemljiva, je izmuzljiva, nedoločena, nikoli zares dokončana, in je tako odprta za različne interpretacije.

Tugo Šušnik je že pred časom združil moči s podjetjem Ilumipan in ta fuzija umetnikove slike prenaša na električni nosilec. Gre za poseben patent, ki sestoji iz steklene plošče, na katere je v obliki barvnih pik natiskana skenirana podoba umetnikove slike. V okviru stekla so svetleče diode (bolj poznane po slovenitvi izvirnika − LED luči), ki na raster nanešene pigmentacije svetijo pravokotno in s tem ustvarjajo popolni odboj. Ko v procesu fotonizacije dane podobe svetloba trči ob fizično manifestiran drobec dejanske slike, ta osvetli in ko se postopek naseli preko celega stekla uzremo umetnino. Če kar nekoliko rudimentarno posplošim bistvo vsega skupaj − Šušnikove klasične štafelajne umetnine na platnu so prenesene na stekleno ploščo, ki spreminja intenziteto osvetljevanja od − mestoma − popolne prosojnosti, do absolutne nasičenosti s pigmentom, ki brez težav funkcionira slično »originalu« na primarnem mediju.

Ne samo, da se Šušnik tu izkaže kot inovator na področju umetnostne produkcije per se (v podjetju Ilumipan med umetniki sodelujejo zgolj z njim), marveč tudi − morda vede, morda nevede − v klasično umetnostnozgodovinsko dojemanje umetnine vnese nek nov veter, ki ne samo da je odpihnil prah, stvari je tudi malo razmetal naokoli. Umetnik na prevpraševalni stolček posede véliki koncept slike. Obiskovalcu te lično konstelirane razstave v kar nekoliko sublimni temini grajskih prostorov je že ob površnem pogledu jasno, da pred njim niso originali; vsaj ne v najbolj klasičnem možnem smislu. Ko ob tej slutnji poseže po brošuri, hitro dojame, da so te elektrografike (kot jih imenuje sam umetnik) kratko malo kopije. Obiskovalec se zdrzne in ne ve kako naj s tem spoznanjem postopa po prostoru − kaj je sploh slika? Kdo je sploh Tugo? Ko s temi oksimoroni* na plečih uma tako zavzame pozo Rodinovega Misleca in razmišlja o izmuzljivih filozofskih podstavah nečesa, kar je mislil, da je konstantno, se za piko na i slike prično ugašati in prižigati − izginjati in se zopet pojavljati. Požene se v zrak in te slike, ki to so in hkrati niso, prične ogledovati, kot da se je znašel v renesančni Florenci, ko je Giambologna na medičejski vodnjak nabil v-maniri-figure–serpentinate-sukajočega-se-Merkurja, ki ga je treba vizualno recipirati krog in krog njegove fizične prezence. Že samo, da mu je to omogočeno je manjše presenečenje, a temu sledi še grand finale − slike (ali kakorkoli bi že imenovali te artefakte) marsikdaj niso enako pigmentirane na obeh straneh. Obiskovalec v moralno-paničnem afektu steče po stopnicah iz kazemate in se usede v grajsko kavarno, kjer vse v miru pretuhta.

Naj to igrivo črtico zmedenega obiskovalca v danem odstavku opremim z ustreznimi didaskalijami. Začnimo pri vrhu − kdo je Tugo? Je avtor razstavljenih umotvorov sploh še on, ali je sam le scenarist podjetju Ilumipan, ki je v materialnem smislu provider razstave? Nič se ne bojte, profesor magister Šušnik je absolutni avtor razstave, Ilumipan je zgolj realiziral, kar je stranka poželela. Dejansko gre za precej podobno korelacijo, kot smo je vajeni pri baročnih slikarskih delavnicah − Rubens je imel na primer ogromno delavnico slikarjev, ki so delovali po njegovi taktirki, on sam je bil bolj kot ne avtor koncepta in končni recenzent dela − pa mu zaradi tega odrekamo avtorstvo? Seveda, da ne. Brez Rubensa vseh tistih slik navsezadnje sploh ne bi bilo in tudi v našem primeru je Šušnik seveda eksistencialna figura za razstavo. To razmišljanje tudi prične odgovarjati na naslednje vprašanje − so razstavljena dela originali ali kopije? V strogo tehničnem smislu gre seveda za kopije, ki so sicer manifestirane v drugem mediju kot originali, a vseeno. Šušnik pa to razume bolj kot posebno sekcijo svojega dela, ki je precej blizu grafični logiki − njegova platna so matrice, Ilumipanova stekla pa elektrografični odtisi. Tako sta obe variaciji, če hočete, v bistvu originala − vsaka na svoj način.

Razstava je v muzeološkem smislu razgibano konstelirana, saj nekaj del visi ob stenah, spet druga sredi prostora. S tem je gledalec prisiljen v zavedanje-se svojega manevriranje med slikami, kar mu zaznavni aparat še nekoliko izostri in omogoča boljše dojemanje razstave. Pozitivne učinke tega precedensa so opazili umetniki, le kakšno desetletje ali maksimalno dve starejši od Šušnika, ko so v Ameriki lansirali umetniške trende, kot so op art, body art in performans. Problem, ki ga opažam je kuratorkino neupoštevanje kolateralnega efekta stekel, ki visijo sredi prostora. Ta sicer de iure − tako kot vsa ostala − proizvajajo zgolj eno podobo, ki je pač vidna na obeh straneh (povsem pričakovana zadeva, glede na to, da je temeljni nosilec steklo), a de facto vidimo dve različni podobi. Namreč vsa stekla, ki gledalcu omogočajo vpogled na obe strani, imajo na eni strani za nameček bolj izražen nek drug pigmentni spekter, kot na drugi strani. To sicer ni neka huda problematika za celovito percepcijo razstave, saj še vedno vemo, da gre za isto podobo, a ravno toliko zbode v oči, da sem ji moral posvetiti teh sto in nekaj besed, namesto da bi razpredal o čem drugem. Ko pa že ravno nergam, naj še nekoliko pokaram malomarno zaprašenost del in odtise prstov, ki jih pustijo hudi taktilci med ogledom. Ti dve težavi sta tako ali tako zoprni pri čisto vseh razstavljenih predmetih − na delih, ki za ustrezno osvetlitev (kar je dejansko bistvo teh stekel) potrebujejo povsem brezprašno in čisto okolje, pa še toliko bolj. Grajsko osebje, vzemite vendarle krpe v roke!

Če teh nekaj lapsusov pometemo pod preprogo, je v končnem razstava res barvita, res razgibana in res dobro zasnovana, saj navkljub relativno majhnemu in temnemu prostoru v ličnem minimalističnem prizvoku gosti čudovita Šušnikova dela, ki uspešno izkoristijo ravno te slabosti prostora in jih konvertirajo v prednost. Tugu Šušniku in podjetju Ilumipan želim še čim več uspešnih sodelovanj, Irmi Brodnjak samozavest v snovanju teh chiaroscuro efektov, Ljubljanskemu gradu pa seveda obilico vsaj tako dobrih razstav!

*oksimoron je namreč besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, poleg tega pa naslov dotične razstave. Podnaslov pa je Bistroumni nesmisel, ki je dejansko v praksi rabljen oksimoron. Je Šušnik že s to na videz subtilno gesto nakazal »oksimoronskost« razstave, glede na to, da se na tej slikarski razstavi sprašujemo kaj je to slika?

Za strokovno pomoč pri pisanju besedila se zahvaljujem Vidu Humru iz podjetja Ilumipan.

This slideshow requires JavaScript.

Arbitrarna izmuzljivost sebstva umetnine − kaj je sploh slika, kdo je sploh Tugo? Tugo Šušnik: OKSIMORON II − Bistroumni nesmisel marec − 14. maj Kazemate, Ljubljanski grad Kuratorka: Irma Brodnjak…

SODOBNE UMETNIŠKE PRAKSE

Naslov letošnjih tretjih Artkusij je bil »Sodobne umetniške prakse«. Gostji sta bili intermedijski umetnici dr. Špela Petrič in Anja Jelovšek. Pogovor sta povezovala Rina Pleteršek in Matic Ferlan. Anja Jelovšek je diplomirala iz slikarstva in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, njena umetnost pa je, kot je zapisano na njeni spletni strani, intuitiven…

View On WordPress

TEORETSKA RAZMIŠLJANJA O INTERMEDIJSKI UMETNOSTI

Gostji druge letošnje Artkusije sta bili dr. Mojca Puncer, docentka na Oddelku za umetnostno zgodovino na mariborski Filozoski fakulteti in Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti, ravno tako v Mariboru, ter dr. Polona Tratnik, izredna profesorica in dekanja na Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis. Pogovor sta povezovali Hana Čeferin in Eva Smrekar. Cilj tokratne…

View On WordPress

UMETNOSTNOZGODOVINSKA TOPOGRAFIJA KOT PEDAGOŠKI PROCES

Umetnostnozgodovinsko topografijo navadno definiramo kot produkt nadrobnega, inventarnega opisovanja umetnostne dediščine na geografsko zamejenem področju. Temeljni entiteti umetnostnozgodovinske topografije sta natančen popis − za dediščino tako ali drugače relevantnega − predmeta (v karseda široko zamejenem dediščinskem smislu besede) preko strokovnih besedil in slikovno gradivo (kakršnokoli…

View On WordPress

VITRINA MESECA : Utemeljitelj umetnostnozgodovinske topografije in njeni začetki na slovenskih tleh

Avguštin Stegenšek se je leta 1902 po študiju v Rimu vrnil v Maribor in na pobudo škofa Mihaela Napotnika pričel pripravljati popis cerkvenih spomenikov lavantinske škofije. Pridobljeno arheološko in umetnostnozgodovinsko znanje je spretno uporabil pri raziskovanju spomeniškega gradiva na Slovenskem Štajerskem. Med letoma 1902 in 1909 se je intenzivno posvetil predvsem dvema dekanijami in na…

View On WordPress

Vitrina meseca: Avguštin Stegenšek

Avguštin Stegenšek se je rodil 7. julija 1875 v relativno premožni kmečki družini v Tevčah nad Laškim, umrl pa je 16. marca 1920 v Mariboru. Tam je bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Glavni Stegenškov ideal je bil postati katoliški učenjak, čemur se je poskušal približati s svojo duhovno podobo, pedagoškim delom ter ljubeznijo do reda in vzgoje. Stremljenje k temu idealu je bilo v njegovem…

View On WordPress

Tema letošnjih Artkusij je »Znanost, tehnologija in sodobne prakse v umetnostnih sistemih«. Tema prvega letošnjega pogovora je bila: »Vdor družabnih omrežij in druge informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) v muzej«. Gostji sta bili dr. Katja Mahnič, docentka na področju obče umetnostne zgodovine in muzeologije na Filozofski fakulteti Univerze Ljubljana, in Karla Železnik, kustodinja dokumenta

This slideshow requires JavaScript.

listka in odgovorna za stike z javnostmi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Pogovor sta povezovala Hana Čeferin in Matic Ferlan.

Internet in posledični razvoj družabnih omrežji in mobilne tehnologije je izjemno predrugačil svet in načine komuniciranja. Danes se cel svet vrti okrog družabnih omrežji, ki jih aktivno uporablja že skoraj tretjina človeštva. Čas potovanja informacij se je bistveno skrajšal. Ta komunikacijski razvoj pa zahteva tudi prilagajanje ljudi in institucij. Sodobni mediji so marsikatero stvar olajšali, po drugi strani pa tudi dodatno otežili, informacije hitreje dobimo, po drugi strani pa jih moramo sami tudi hitreje pošiljati naprej.

V pogovoru je bilo izpostavljeno vprašanje odnosa muzeja do sodobnega obiskovalca, ki pride v muzej s pametnim telefonom. Je mar nujno, da se muzej prilagodi sodobni tehnologiji ali ne, in tudi, kako to prilagajanje vpliva na uspeh muzeja. Ali je uspeh muzeja to, da proda čim več kart, četudi se pridejo ljudje le slikat pred znane slike, npr. pred v pogovoru večkrat izpostavljeno Klimtovo sliko Poljub, ali bi morali imeti muzeji in galerije višje poslanstvo. Povabljenki sta se strinjali, da je pravo poslanstvo muzejev izobraževanje v najširšem pomenu in vzgajanje gledalcev, gledalcev, ki se bodo vračali in ki se bodo za to, kar gledajo, res zanimali, torej gledalcev, ki se ne bodo prišli le slikat. Pravi uspeh muzejev je tako zadovoljstvo obiskovalcev; to, da so imeli nekaj od ogleda muzeja. V času številk, v katerem živimo, na prvi pogled sploh ne pomislimo, da lahko uspeh merimo še kako drugače, npr. z anketami, ki sicer zahtevajo več časa in denarja, ali na to, da pomeni uspeh muzeja vračanje obiskovalcev, odraža pa se v nakupu letnih kart. Seveda prodane karte, sploh v zasebnih institucijah, predstavljajo najpomembnejši vidik uspešnosti in so njihov glavni cilj, ne glede na to, kaj imajo obiskovalci od tega, da so prišli v muzej. Številke pa so pomembne tudi pri institucijah, ki se financirajo iz državnega denarja, te institucije morajo namreč ves čas upravičevati svoj obstoj.

Čeprav je tendenca po tem, da se slikamo s sliko ali celo samo z reprodukcijo, ki se nahaja v istem muzeju kot original, prisotna že več časa, je danes, v času interneta, še toliko bolj izražena in bolj vidna. Mnogim je pomembno, da sporočijo svetu, da se pokažejo, da so bili tam. Tako lahko muzej in slike v njem postanejo le še kulisa za fotografiranje. V Avstrijskem Belvederu, so zaradi nenehnega fotografiranja pred Klimtovo sliko Poljub, naredili reprodukcijo te slike, da se lahko ljudje slikajo pred njo. Tako niti ni več pomembno, da se slikajo pred originalno sliko, ampak je dovolj dobra tudi reprodukcija, ki se nahaja v istem muzeju v katerem se nahaja original, mnogim je pomembno le to, da se slikajo pred »Klimtom«.

Na začetku razmaha sodobnih tehnologij so se muzeji bali, da če bodo lahko ljudje videli dobre reprodukcije znanih del, sploh ne bodo več prišli v muzeje. Ta strah se je pokazal kot neupravičen, pokazalo se je, da dobra spletna stran povečuje obisk, internet je postal orodje, s katerim se predstaviš. Dr. Mahnič je izpostavila še pomen originala nasproti reprodukcije. Stare slike transcendirajo čas, prebujajo občutke, pri gledanju je prisotna čustvena raven, slika se te dotakne. Gledaš preteklost, poleg tega pa si v realnem prostoru, v katerem je neko vzdušje, kjer so še druge stvari in drugi ljudje.

Sodobna komunikacijska tehnologija tako zahteva prilagajanje, zahteva premislek o njeni uporabi in o tem, kaj pomeni za nas. Premislek o tem, kaj je uspeh muzeja in čemu bi moral dajati prednost. Premislek o odnosu med reprodukcijo in originalom, med resničnim izkustvom umetnosti in umetnostjo kot potrošnim materialom (npr. skodelice, dežniki, majice z reprodukcijami znanih slik), med umetninami kot objekti kontemplacije, razmišljanja, sporočanja, čustvovanja in umetninami kot kulisami za portrete, ki sporočajo, da so tisti na sliki bili tam, premislek o razliki med doživetjem umetnine in posedovanjem umetnine v obliki digitalne fotografije. Vsekakor pa nam tako slike, iz katerih nas gledajo stoletja, kot sodobni selfiji, pogosto pripovedujejo več o nas samih kot same o sebi.

Piše: Domen Gostiša

Vdor družabnih omrežij in druge informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) v muzej Tema letošnjih Artkusij je »Znanost, tehnologija in sodobne prakse v umetnostnih sistemih«. Tema prvega letošnjega pogovora je bila: »Vdor družabnih omrežij in druge informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) v muzej«.

Študent umetnostne zgodovine in filozofije Domen Gostiša, se s fotografijo ukvarja že vse od konca osnovne šole. Že takrat je za svoje temeljno vodilo prevzel nasvet učitelja: »Hodi naokrog in fotografiraj!« Tega se je držal predvsem v gimnazijskih letih, ko je imel v torbi vedno svoj fotoaparat in je z njim v nekoliko impresionistični maniri beležil neke mimobežne hipne trenutke, ki jih je prečkal – včasih je Domen prečkal motive, včasih so slednji prečkali Domna. Nekaj časa je bil prepričan, da se bo izobrazil za fotografa in se s to umetniško strujo ukvarjal v profesionalnem umetniškem smislu. A življenje je šlo drugo pot in po Waldorfski gimnaziji se je vpisal na Filozofsko fakulteto. Ni pa zaradi tega fotografija nič trpela. No, morda ji Domen ne posveča ravno več toliko pozornosti, kot ji ga je v srednji šoli, saj študij vseeno terja precej časa; a ljubezen med njima nikakor ni zamrla.

V najinem pogovoru je Domen sicer naštel nekaj ljubih umetnikov, predvsem slikarjev in fotografov, a pravi, da ti zavestno nanj ne vplivajo. V nekaterih fotografijah lahko še najbolj očitno opazimo ravno umetnikovo ljubezen do slovenskih impresionistov na eni strani in do uličnih fotografov na drugi, a ta impulz definitivno ni neka eksistencialna bit fotografije. Sam se sicer trudi spontano odkrivati motive, a na koncu je velika večina fotografij vsaj subtilno aranžirana. V osnovi svoj opus razdeli na fotografije, kjer je primarno občutje vezano na estetskost in ugajanje očem, ter na fotografije, kjer lahko morda vidimo neko globljo vsebino in navadno stvar ni vezana zgolj na vizualno všečnost; oziroma kakor je to klasificiral umetnik: »Fotografije razdelim na lepe in na dobre. Lepe niso nujno dobre in tudi dobre niso nujno lepe. Včasih pa je kakšna slučajno lepa in dobra hkrati.« Ena takih lepih in dobrih hkrati je zagotovo Nenaslovljena (2016), kjer Domen na svoj način, preko zase značilne motivike, izdela hommage ljubemu Marku Rothku.

V njegovem opusu lahko pogosto vidimo fotografije, ki ilustrirajo življenje na družbenem robu (npr. Mož z golobi [2011], Risar [2010]). Ko sva na splošno diskutirala o povednosti fotografij, oziroma o njeni vsebini, sva opazila, da v praktično vseh fotografskih žanrih, pa naj bodo ti umetniški ali ne, prevladujejo fotografije z morečo vsebino, ki prikazuje bedo današnjega časa. »Zakaj bi nekoga, ki živi na robu fotografiral? Kaj bom s tem v resnici povedal?« se je Domen retorično vprašal, ko mi je vneto razlagal, da večini fotografov, ki fotografirajo take motive, za ljudi dejansko sploh ni mar. Oni za objekt svoje fotografije zavestno vzamejo nekega brezdomca, ker vedo, da bo tak motiv vžgal; non plus ultra. Sam načeloma le nerad fotografira ljudi iz roba, saj pravi: »Počutim se, kot da jim kradem življenje. Kot da se okoriščam z njihovo bedo.«

Do zdaj ima za seboj štiri razstave. V začetku gimnazijske dobe je razstavljal v logaški osnovni šoli s skupino prijateljev fotografov. Temu je sledila bolj »dekoracijska razstava« v ljubljanskem baru Daktari, kjer je imel pri izbiri fotografij načeloma proste roke, le popaziti je moral, da se je print ujemal z barvitim ambientom lokala. Kmalu po tem je razstavljal v logaški galeriji Hiša sonca, kjer je predstavil dvajset uličnih fotografij. Te je v abstraktno-filozofskem stilu opisal kot: »Vse fotografije na razstavi so kazale ujete trenutke minljivosti.« Razložil pa mi je tudi, da sam na silo na išče nekih vsebinskih interpretacij fotografij, oziroma če že, se tega loti a posteriori, še najraje pa vidi, da to nalogo prevzame gledalec. Svoja dela razume kot polja idej, iz katerih bo vsak potegnil nekaj drugega. Zadnja razstava pa je bila v Hostlu Celica, na Metelkovi ulici v Ljubljani. Tu se je umetnik odločil za prezentacijo zgodbe, s tem da je uporabil že relativno stare fotografije, ki jih je v to zgodbo vpel šele na tej točki. Na nek način je podobam spremenil identiteto. »Namen te razstave je bil prikazati zgodbo iskanja sebe, zazrtja v daljavo (op. a. ne nujno v fizičnem smislu), za prikaz odnosa med tem kar smo in tem kar nismo in kaj smo bolj in kaj smo manj.« Med temi fotografijami naj izpostavim Pot (2012), Alter ego (2012), Nenaslovljena (2013) in Simbolične rešetke (2013).

Poleg uličnih fotografij, fotografij vodá in fotografij, ki so bile razstavljene v Celici, pa Domen Gostiša izdeluje tudi veliko del, ki jih tagira kot abstraktne. Večinoma gre za podobe iz narave, kjer se igra z naravnimi efekti svetlobe in tudi z naknadnimi − sicer minimalnimi − digitalnimi popravki. Te fotografije so nekoliko ambivalentne, saj načeloma nimajo pomena in jih njihov glavni namen omogočanje kontemplacije, a po drugi strani lahko ravno preko tega pridemo do mnogo različnih, vrlo subjektivnih interpretacij. Za umetnika je pomembno predvsem to, da pri teh abstraktnih fotografijah (npr. Sončni zahod [2010]) dejansko ustvarja nove ambiente, nove podobe, nove realnosti. Motiv, ki je zajet na taki fotografiji je edinstven in ga je moč videti izključno tukaj, kljub temu da izvira iz narave. Na fotografiji Zlomljeno (2011) je abstrahirana podoba gladine potoka, a to sploh ni pomembno. Faktični prikaz elementa iz narave je zgolj nosilec oziroma podlaga − navzven − fiktivne asociacije ali abstraktne misli; funkcionira kot lovilec sanj. Namesto slapa lahko vidimo arbitrarnost poteka naših življenj − kako hitro se lahko vse spremeni, kot gracilna vodna gladina, sestavljena v mozaik, ki se ob najmanjšem dotiku metamorforizira v nekaj povsem drugega.

Bistveni element v fotografiji Domna Gostiše je zagotovo spontanost, upoštevanje principa hodi naokrog in fotografiraj, zajemanje realnih podob in pretvarjanje teh v drugo realnost. Sam pravi, da snovnost svojega dela spozna mimo grêde, pač mímogredé.

This slideshow requires JavaScript.

MÍMOGREDÉ MIMO GRÊDE Študent umetnostne zgodovine in filozofije Domen Gostiša, se s fotografijo ukvarja že vse od konca osnovne šole.

Katka Kregar je enaindvajsetletna Ljubljančanka, ki se intenzivno ukvarja z ilustracijo. Sama sicer ne mara takega etiketiranja, saj živi zdaj, v tem trenutku in niti ne ve, niti je ne zanima, kaj ji bo prihodnost prinesla. Ve le, da nikoli ne bo nehala ilustrirati, saj jo to osvobaja. V svojem simpatično liričnem slogu pripovedovanja je dejala: »Ob misli na prihodnost pa začutim neke kobilice, ki neusklajeno brenčijo.« Spontanost in ljubezen do sočasja sta tudi prevladujoča motiva v njeni umetnosti. V glavnem prikazuje določene dogodke iz svojega življenja, ki jih na papir prenese preko simbolne govorice. Ta simbolika je hkrati razumljena nikomur in vsem – vsak delček ilustracije je konstituiran popolnoma ad hoc in tako se umetnina napaja s spontanimi, nepremišljenimi in iskrenimi interpretacijami gledalca, pri čemer sploh ni bistveno ali se ta sklada z avtoričino vizijo. V najinem pogovoru je Katka to opisala: »Ko me kdo vpraša kaj predstavlja ta in ta slika, vedno odgovorim ‘kaj pa tebi predstavlja?’. Ni pravilnega odgovora, pomembno je zgolj, da odgovor je. Pomembno je, da ob mojih delih gledalec nekaj začuti. Karkoli.« Na videz edini element, ki zaobide misteriozno umetniško govorico Katke Kregar je njena lastna podoba. A tudi to je poseben simbol. Sama sicer potrjuje, da je njena podoba pogostokrat glavni protagonist ilustracije, a hkrati opozarja, da to ni njen avtoportret, ki aktivno nastopa znotraj te odmaknjene realnosti, marveč je to nekdo, kateremu je zgolj nadela svojo podobo: »V slikah sem vse jaz, čeprav sploh nisem jaz. To je malo hecno.« Sodelovala in razstavljala je že marsikje. Poleg kolaboracij s Klemnom Klemnom velja omeniti tudi sodelovanja na raznih natečajih, izpopolnjevanja v tujini ter razstavljanja v Kinu Šiška, Prulčku, Univerzalnemu ateljeju uličnih umetnikov (UAUU), itd. Največjo predstavitev do zdaj je dobila v piranski Apolonijevi palači, kjer je bila njena samostojna razstava odprta kar en mesec. Na eni strani torej deluje na podlagi raznih projektov, v okviru česar je – v najširšem smislu – ilustrirala že marsikatero zgodbo (na primer dve ilustrirani knjigi za butično prodajo knjig Smarteam), po drugi strani pa je povsem prepuščena toku življenja in slika sama zase. Ilustracija Žabci (2016) opisuje trenutek, ko je Katka spoznala, da so odnosi z ljudmi navkljub iluzornim percepcijam pogosto lažni. Žabe ponazarjajo različne odnose ali ljudi, osrednja figura pa vsako žabo poliže, da dobi priokus, a se ob hitri degustaciji od gnusa zdrzne. Sliko Žrelo (2016) bi lahko razumeli kot nadaljevanje te zgodbe. Vidimo srečno figuro, ki je končno našla »svoje žabe« in življenjskim zanosom na kolesu drvi iz žrela morskega psa, ki predstavlja strašljivo preteklo stanje. Podobno lahko interpretiramo sliko Nad mestom se dani (2016), kjer smejoča se figura na pošasti preteklosti vzdiguje »izbrano žabo« v teman kaos mesta, saj se zaveda, da je zopet našla svojo pot, čemur pritrjuje tudi vzdigujoče se sonce na nebu. Slika hkrati ponazarja Katkino pozitivno nrav, saj stalno želi dati temnemu, zatohlemu mestu novo energijo, svetlobo, zagon. Ob mojem vprašanju, s katero sliko se najbolj identificira mi je odgovorila v povsem svoji maniri: »Z zadnjo. Vedno z zadnjo. Moj svet ni materija, ampak si vse predstavljam v simboliki in energiji.« V času najinega pogovora je bila to ilustracija Vibracija srca (2017), ki kaže ravno to – absolutno sledenje svojemu srcu, kamorkoli te to pač vodi. To ponazarja osrednja figura, ki v desnici nosi svoje srce oziroma notranji čut in ga uporablja kot kompas po brezprostorskih galaksijah našega bivanja. In če slediš svojemu srcu, če se prepustiš toku sočasja, če odmisliš preteklost in se ne oziraš na prihodnost, tvoj dan nikakor ne bo prazen. Ta aspekt je jasno viden tudi v Katkini produkciji. Slika nikoli ne bo prazna, izčiščena, marveč lahko pendantno začutimo celo horror vacui principe – slikarsko polje je vedno polno, kljub temu, da motiv ni nikoli postavljen v realen prostor. Katka Kregar pač ne mara praznih prostorov, praznih ljudi, praznih sten, praznega sveta…

This slideshow requires JavaScript.

Besedilo: Matic Ferlan

Neusklajeno brenčanje kobilic Katka Kregar je enaindvajsetletna Ljubljančanka, ki se intenzivno ukvarja z ilustracijo. Sama sicer ne mara takega etiketiranja, saj živi zdaj, v tem trenutku in niti ne ve, niti je ne zanima, kaj ji bo prihodnost prinesla.

Kazan ali kako umetniško analizirati športno prestolnico Rusije

Ker poleg umetnostne zgodovine študiram ruščino, sem si že nekaj let želela preživeti vsaj nekaj mesecev v Rusiji. Čeprav sem se sprva prijavila na študij umetnostne zgodovine (po možnosti v “Piter”, kakor je Rusom poznan Sankt Peterburg), mi je Ruska federacija ponudila zgolj brezplačni študij ruščine v Kazanu, prestolnici Republike Tatarstan, ki od leta 2009 nosi naziv športne prestolnice…

View On WordPress

Klical me je prasica

Milijana Babić: Sama si je kriva 12. januar ‒ 10. februar Kulturni center Tobačna 001, Ljubljana Kuratorka: Alenka Gregorič Milijana Babić je ljubljanski publiki že dodobra poznana, sicer hrvaška umetnica. Po diplomi iz slikarstva, ki jo je leta 2001 pridobila na Durban Institute of Technology, v Južnoafriški republiki, je leta 2007 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje…

View On WordPress

Z grabljami po čelu

TRESK #7 Organizacija Radio Študent in Kino Šiška Center urbane kulture Kino Šiška in Gledališče Glej 17. 3.−18. 3. 2016 Letos se je že sedmič zapored treskalo v prostorih CUK Kino Šiška in Gledališča Glej, saj se je skoraj tradicionalno odvil dvodnevni osrednji festival neodvisnega glasbenega založništva v Sloveniji, TRESK #7. Na glasbeno-založniškem dogodku, ki ga organizira Radio Študent, so…

View On WordPress

#Festival Tresk #Kino Šiška #Radio Študent

Behringer: 'Bi rad postal nosorog?' Hans: 'Zakaj pa ne?'

Kulturni kot // Eugene Ionesco: Nosorogi v Cankarjevem domu

Foto: Florin Chirea, spletna stran CD Eugene Ionesco, NOSOROGI. Režija, scenografija in avtorska zasnova luči: Robert Wilson. 21. 3. 2016, Cankarjev dom. Enigmatična drama nekje med nadrealizmom, magičnim realizmom in absurdom se je izkazala kot izvrsten katalizator domišljije Roberta Wilsona. S tridesetčlanskim ansamblom je ustvaril gledališko norost, v kateri domišljija skače čez ovire…

View On WordPress

#Cankarjev dom #Eugene Ionesco #Nosorogi #Veronika Povž

ArtFiks Critics // Številne forme, ena ideja (Ivan Kožarić @ Mestna galerija Ljubljana) Ivan Kožarić: V čudovitih razlikah Enotnost! 23. 2.–10. 4. 2016 Mestna galerija Ljubljana Kustos razstave: Mateja Podlesnik, Radmila Iva Janković

#Ivan Kozarić #Mestna galerija Ljubljana

Don Juan - V iskanju svobode

Kulturni kot // Don Juan: V iskanju svobode [Festival dokumentarnega filma 2016] #FDF

iz filma Režiser: Jerzy Sladkowski Festival dokumentarnega filma 2016 Nekomu, ki ne pozna ruske kulture lahko Don Juan deluje skoraj groteskno ali celo igrano. Oleg je glavni junak filma, a je vse prej kot zapeljivi ženskar. Mladenič je bil že v otroštvu diagnosticiran z avtizmom, sedaj ima 22 let, kar za njegovo mati pomeni, da je odrasel moški. Kakor mnoge ruske ženske si Olegova mati…

View On WordPress

#Aleksandra Metelko #Don Juan

Knock, knock, who's there?

Kulturni kot // Knock, knock, who+s there? (Fabula 2016: Barbari pred vrati)

Fabula 2016: Barbari pred vrati, 29. 2. 2016, Klub Cankarjevega doma. Foto: Matej Pušnik (spletna stran Festivala Fabula) Glavna tema novic, poročil, pogovorov, protestov in literarnih del so zadnje mesece migranti z Bližnjega vzhoda, o katerih se je v eseju Nočni popotniki razpisal tudi Peter Vermeersch, besedilo pa je bilo tudi nekakšna izhodiščna tema okrogle mize Barbari pred vrati, ki je…

View On WordPress

#Barbari pred vrati #Fabula 2016 #festival fabula #Veronika Povž

Trending Blogs

Recently Viewed Blogs

ArtFiks