Prejšnji teden sem uspel prebrati kolumno Gavina Hewitta, urednika na BBC, ki pokriva dogajanje v Evropi. Tokrat se je razpisal o kampanji skrajne desnice in levice pred francoskimi predsedniškimi volitvami; prvi krog je potekal včeraj in do danes bi že morala biti znana kandidata, ki se bosta pomerila v drugem krogu čez dva tedna. Poleg običajnega analitičnega in deskriptivnega poročanja, ki je značilno za »mainstreamovski« BBC, je na koncu njegovega prispevka mogoče zaznati začudenje britanskega novinarja, ko primerja politična kampanjska zborovanja v Franciji s tistimi v Veliki Britaniji: »Kateri britanski voditelj bi zbral 100,000 [ljudi] na obali ali napolnil podobno število na [javnem trgu] Place de la Concorde v Parizu?«
Hewittova »blagoslovljena nevednost« (izpeljanka iz Spivakove »sanctioned ignorance«) je še nekako razumljiva in pričakovana, saj če pogledamo v britanski medijski prostor, bomo kaj hitro videli, da glede na njegov način razmišljanja in zmožnost kritične presoje še zdaleč ni osamljen primer. V svojem prispevku Hewitt po mojem mnenju pravilno zazna, da se lahko uspeh Marine Le Penove, ki se v javnomnenjskih anketah meri med 12 in 17 odstotki, predpiše predvsem njeni nenehni kritiki globalizacijskih procesov, francoskih in bruseljskih elit ter varčevalnih politik, ki najbolj prizadenejo malega človeka. Seveda močno privabi tudi njena proti-priseljenska retorika, ki naj bi se baje v letošnji kampanji nekoliko odmaknila od desničarskih ekstremistov in odkrito rasističnih podpornikov – a vendarle ne moremo spregledati pogosto omenjenega ekonomskega elementa.
V slogu politično nepristranskega ali kar ignorantskega pristopa BBC-ja, Hewitt brez zadržkov enači francosko skrajno desnico s »skrajno levico«, ki jo predstavlja Jean-Luc Mélenchon in njegova Leva stranka, kot da obe predstavljata dve različni strani istega kovanca. Poleg izpostavljanja Mélenchonove podpore redistributivnih politik kot »brezsramno« in njegovega (Mélenchonovega seveda) izpraševanja ekonomistične retorike Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Evropske centralne banke (ECB) in Bruslja, Hewitt na koncu samozavestno zaključi, da je tokratna volilna kampanja »čudno ločena od realnosti«.
Moj odgovor na Hewittovo začudeno vprašanje zgoraj je naslednje. Tako kot veljaki etabliranih britanskih strank – to so Milibandova laburistična stranka, Cameronova konservativna stranka in Cleggova liberaldemokratska stranka – se je tudi Hewitt sam že vdal v »razumno« usodo, kot jo vidi »Nesveta trojica« (IMF, ECB in Bruselj). Čeprav baje živimo v državah z liberalno demokratičnimi ureditvami, ni vprašanje, ali se strinjamo s klestenjem socialne države in ekonomističnim politikam spodbujanja konkurenčnosti, ampak je samo vprašanje časa (in panične nujnosti). Stvar je tako kamnito zasidrana v politično in našo realnost, da to ni več stvar jutrišnjega dne ali današnjega dne, ampak bi vsi ti predlagani ukrepi morali biti sprejeti že včeraj. Ali vsaj tako opozarja Nesveta trojica.
Kar je Le Penovi in Mélenchonu uspelo v Franciji, je prisluhniti, kaj pravijo njihovi volivci, kaj pravi mali človek. V današnjih časih je veliko govora o politični apatiji in vedno večjim nezaupanjem med vladajočimi in vladanimi, a se nihče resnično ne vpraša, zakaj je temu tako oz. nihče ne postavi pravih vprašanj, ki bi lahko drugače rodila prave odgovore. Mnogi bodo zavrnili Le Penove in Mélenchonove govore kot navadni populizem in tako zamudili priložnost, da bi prisluhnili, kaj imata za ponuditi, kar ostali etablirani kandidati nimajo. Reproduciranje blagoslovljene nevednosti je nič drugega kot pumpanje lastnega ega in intelektualne superiornosti, čeprav ne nudi nič boljšega od populizma. Ko bi le vladni oblastniki in kvazi-intelektualci odprli oči in videli delčke resnice v teh »populizmih«.
Naj zaključim, tako kot včasih moje kolegice, s pronicljivim citatom tudi meni ljube Hanne Arendt:
»To, kar javna sfera upošteva kot nepomembno, ima lahko tako izreden in nalezljiv čar, da si ga lahko celotno ljudstvo prisvoji kot svoj način življenja, brez da bi s tem spreminjali njegov predvsem zaseben značaj. Moderna očaranost z »majhnimi stvarmi«, čeprav so o njej pridigali v poeziji zgodnjega dvajsetega stoletja v skoraj vseh evropskih jezikih, je našla svojo klasično predstavo v petit bonheur francoskega ljudstva. Od razpada njihove nekoč velike in veličastne javne sfere so Francozi postali mojstri v veščini iskanja sreče v »majhnih stvareh«, znotraj njihovega prostora med štirimi stenami, med zabojem in posteljo, mizo in stolom, psom in mačko in vazo, ter s tem prenesli na te stvari skrb in nežnost, ki se v svetu hitre industrializacije, ki nenehno uničuje včerajšnje stvari, da bi proizvedlo stvari današnjega dne, lahko celo zdi kot zadnji, povsem človeški kotiček sveta. Ta širitev zasebnega, ta očaranost tako rekoč celotnega ljudstva, še ne pomeni, da je javno, da sestavlja javno sfero, ampak prav nasprotno pomeni zgolj to, da se je javna sfera skoraj docela umaknila, tako da se je lahko veličina uklonila čaru vsepovsod; medtem ko je javna sfera lahko velika, ta ne more biti očarljiva ravno zato, ker je nezmožna hraniti nepomembno.«¹ (Prevod je avtorjev)
