[deklicatina]

Včasih je treba potegniti črto in ljubiti svoje majhno življenje.

Sprejeti tisto, kar bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.

Pustiti, da čas zapraši sanje, ki ne peljejo do pravega cilja.

Vzljubiti ponedeljke in pranje perila in skritost na ljubljanskih ulicah.

Prerasti plitve želje, ki so bolj želje ega, kot želje srca.

Verjeti, da je moje življenje vredno, čeprav ni grandiozno, čeprav nisem najlepša, čeprav nisem najpametnejša.

Pustiti, da kot voda teče zavedanje, da je ljubezen lahko predstaviti lepše in polnejše kot je v resnici.

Ne pozabiti, da se prava ljubezen zgodi za zaprtimi vrati.

Oprostiti si za vse udarce v trebuh in stiskanje pljuč ob pogledu na druge.

Prespati in pozabiti. Pripeti srce na srca, ki bijejo v spečem telesu v sosednji sobi.

Stisniti med dlani obraz, ki se je odločil zate.

Ne pozabiti.

Nikoli pozabiti.

[deklicatina]

V kuhinji s teboj.

Ko zahaja sonce.

Ob razgretem betonu šum avtomobilov.

Vrtiva se in poljubljava, kot da sva na svetu le midva.

Voham poletje.

[deklicatina]

Šla sva čez travnik. Rekel je, da mi bo nabral šopek.

[deklicatina]

Ko ne veš, kaj storiti, moli. Ko misliš, da veš, kaj storiti – moli dvakrat.

Joao Chavez

[deklicatina]

Tako zelo hvaležna za večere za objektivom, s starimi prijatelji, med visoko travo. 🌾

[deklicatina]

Najinih sto petintrideset. Toliko dni še imava preden bo minilo eno leto odkar sva se poročila. Življenje s teboj je vse, kar sem pričakovala, in še več. Življenje s teboj je kuhanje večerje, ko skozi okno posijejo zadnji sončni žarki, je odkrivanje novih poti okoli najine hišice, je objem, ko se znova snideva. Življenje s teboj je urejanje vrta in sestavljanje sestavljank ob treh ponoči, je vožnja s kolesom ob Savi, je skupno preživljenje popoldnevov za pisalno mizo, je tisoče poljubov, ki s tvojega neba padajo na moja polja.