#cairo 678

[segundasculturais]

[thelowdownunder]

Review: Clash

A nail-bitingly claustrophobic drama set inside a military prison van, Clash exposes humanity and stupidity on all sides. Thrilling.

Released one year before the fall of President Hosni Mubarak, who held power for three decades, writer/director Mohamed Diab’s impressive debut feature Cairo 678 unflinchingly detailed the sexual harassment faced by women daily in Egyptian society.

Of three…

View On WordPress

[lafemmequipense-blog]

[sffilmsociety]

Artist in Residence: Mohamed Diab

Egyptian filmmaker Mohamed Diab is the Film Society’s sixth Artist in Residence. Diab’s schedule includes programs in each of the Film Society’s core areas — education, exhibition and filmmaker services.  As you see from the photos, he’s been busy touring the Bay Area and visiting high school and college classrooms and engaging in discussions with groups like the World Affairs Council of Northern California.

This week we are excited to host a screening of his debut feature film Cairo 678 (October 10) and Artist Talk at SFFS FilmHouse (October 14).

"When I started making films, I wanted to make big blockbusters with the biggest stars. And then I discovered that’s not what I really needed. I needed to make something that was close to my heart, something that had a big message."  — Mohamed Diab on Cairo 678, KQED Interview

READ FULL INTERVIEW 

About Cairo 678:

Mohamed Diab’s feminist drama tackling the issue of sexual harassment in Egypt was described by the New York Times as “unmistakably a harbinger of that revolution, vividly portraying how the old system failed repeatedly to address daily indignities and frustrations suffered by ordinary Egyptians.” 

The Fall 2013 Artist in Residence program is made possible by a grant from the Kenneth Rainin Foundation and is presented in partnership with Compound.

Cairo 678 is co-presented by the Arab Film Festival and the San Francisco Bay Area Chapter of the US National Committee for UN Women.

Mohamed Diab was born in Mecca, Saudi Arabia in 1977. Having migrated to Egypt, he studied commerce at Suez Canal University in Ismailia before pursuing film at the New York Film Academy. In 2011, Diab received a Webby Special Achievement Award for his role as a social media activist during the revolution in Egypt, for “embodying the spirit of the Internet and harnessing its power to bring freedom and democracy to [his] nation.” Prior to his directorial debut Cairo 678, he was the writer of four films (Real Dreams, The Island, The Replacement, and Congratulations), which enjoyed commercial success in Egypt.

[totalsubjektivni]

Tišina kot puščava

Egiptovski film Cairo 678 (letnica 2010, režija Mohamed Diab) ni izdelek, ki bi ga lahko na prvi pogled označili za izključno feminističen kos celuloida. Prej bi rekel, da gre za družbeno spremembo. Spremembo, ki se ne tiče le ženske, temveč vseh nas. V ospredju so namreč tri posameznice, ki iz celote izrežejo svoj pogled na vlogo nežnejšega spola v muslimanski družbi ter emancipacijo ponesejo na povsem nov nivo dojemanja. Vsaj kar se arabskega sveta tiče. Na žensko pogledajo iz vidika žrtve. Nekoga, ki si pravico vzame v svoje roke in se postavi za svoj prav. Za svoje videnje netolerantne in izkrivljene družbe, ki moškim dovoljuje vse, žensko pa stigmatizira v tišini in kontekstu podrejanja. Moč filma se skriva že v tem, da spregovori o resničnih dogodkih, ki so egiptovsko družbo razdelili za vedno in nasilje nad ženskami spremenili v kriminalno dejanje. Kriminalizirali nadlegovanje in poniževanje žensk. Ok. Malo primerov moškega vstopa v prepovedano intimo ženskega telesa v javnosti pride pred sodnike, a država je kljub temu sprejela zakon, ki lahko moškega obsodi tudi na več let zapora, če si dovoli neumestno in nesramno izpovedovati seksualno fantazijo tujki in jo pri tem še otipava. Film namreč obelodani prvi znani primer, kjer je ženski uspelo spregovoriti, usmeriti prst v krivca in zbiti moškega s piedestala moči in nedotakljivosti. Še več. Tri ženske, ki so bile tako ali drugače oskrunjene lastne časti, so se podale na cesto, natančneje na avtobuse, ter posameznikom zadale grozljive bolečine z malim rezilom, ki je poškodovalo njihovo moškost. V ospredju je predvsem lik Fayze, ki to počne redno, brez zadržkov, skorajda z maščevalno natančnostjo in globokim prepričanjem v krivice, ki se ženskam godijo v Egiptu. Druga, komičarka Nelly, je tista, ki sodišče prepriča o nestrpnosti in uganki limone v žepu, pri tem pa jo podpre tudi njen zvesti moški, ki stopi v bran svoje srčne izbranke. Pa čeprav so predsodki in tradicija na strani „tršega“ spola. Družine pač obsojajo samovoljo žensk, njihovo vlogo pravičnika in osamelega jezdeca, ki prinaša apokalipso v odnos moškega in ženske. S kataklizmo ruši državo. A prastari zakoni in pravila so tu zato, da se na njih lomijo mnenja, prepričanja in izpovedi. To ve tudi Seba, ženska, ki so jo po nogometni mrzlici z vseh strani otipavali neznanci. Kar sledi je boleče spoznanje tako za njenega moškega, kot zanjo. Izgubila sta se, ona pa je svojo pot nadaljevala v vlogi močne ženske, ki druge soborke uči samoobrambe in spoprijemanja z nizkimi udarci družbene samozadostnosti. Film se pereče in tabuizirane tematike loti neposredno, z vso silovitostjo preroka, ki razlaga možnost spremembe in drugačnega dojemanja hierarhične ureditve medosebnih odnosov. Še več. Cilja na moško populacijo, saj so ženske že prepričane in odločne stopiti na prste socialno pereči problematiki. Zatorej ne preseneča, da se je režije lotil moški, ki stopi v bran šibkejšim in pomoči potrebnim. Stopi v bran vase prepričanim ženskam, ki jih glavne junakinje odigrajo tako prepričljivo, da se zaveš, da niso osamljeni primeri krivičnosti družbe, ki moške nagrajuje, ženske pa ponižuje. V tem je film preblizu uporniški drži egiptovske sodobne klasike Scheherazade, Tell Me a Story (letnica 2009). Oba filma namreč iz žensk naredita bojevnice, moderne borke proti zatiranju in razžalitvi, vojakinje v času miru, ko se vsi pripravljajo na vojno. Vojno med spoloma. Dovolj ženskega trpljenja – čas mučenic je že za nami. Mora ženska vedno znova biti tista, ki jo podoba žrtve spremeni v nekoga, ki utone pod plazom obtožb? Mar je ona kriva za nepravičnost sveta? Nepravičnost patriarhalne ureditve? Ženska kot krivec, ker jo moški spolno nadleguje. Ženska kot kurba v očeh javnosti in lastnih svojcev, ki se v času po usodnem dogodku spremeni v žalost in sramoto. Zakaj bi morala ženska nositi krivdo za vse, kar stori moška samovolja? Moška aroganca in nesramnost? A tu ne zaključimo pripovedi, saj je film vstavljen v širši kontekst. Ne le v nepravičnost, vlogo ženske v sodobnem muslimanskem svetu in spolno nasilje, temveč tudi vpogled v stanje družinskega življenja, odnosa do otrok ter nadzora, ki se mu izmika ženska, ki se odloči za kariero. Ženska, ki se moškemu postavi po robu že s tem, da ne postane gospodinja, temveč nekdo, ki domov prinaša kruh in živež, ter se zaposli v času nasprotovanj in groženj. Izjemen film, ki bo s časom postal kulten izdelek tega dela sveta.

Kanadski predlog v bitki za oskarja prihodnje leto je film War Witch (letnica 2012, režija Kim Nguyen). Preprost film v zasnovi, a takšen, ki spregovori o pomembnih temah, ki pestijo afriško celino. Ne bom si drznil ugibati, kje naj bi se sama zgodba godila. Gre za nikoli imenovano afriško državo, po predvidevanjih podsaharsko, saj niti podatek, da so film snemali v Kongu, ne izda veliko. Pripoved bi se lahko zgodila kjerkoli, saj so podobne vojne grozote postale že stalnica večine držav tega dela sveta. Ena najbolj bolečih točk afriških držav so namreč prav otroci-vojaki, ki predstavljajo ogrodje vsakega pravega vojskovanja za oblast in prevlado. Prisotni na strani upornikov, ki se borijo proti vladnim silam. A če me spomin ne vara, se ne spomnim, da bi si kakšen film o tej problematiki za glavni lik izbral brhko deklico, ki pravkar dopolni 12 let. Prav zato film ne morem postaviti v isto kategorijo, kot npr. subtilni izdelek Ezra (letnica 2007) ali pasje brutalni Johnny Mad Dog (letnica 2008). War Witch se namreč državljanske vojne in ugrabljenih otrok, spremenjenih v nasilne bojevnike, loti izrazito duhomorno, temini človeške duše doda kanček človečnosti, brezup spremeni v zgodbo o novem rojstvu, hkrati pa obelodani minljivost, kot žrtvovanje za nekaj vredno spravljivega in globoko otožnega. Že uvod je pretresljiv, a dovolj dobro poznan. Dekle mora namreč, preden se pridruži upornikom, ubiti svoja starša. Če jih ne bo ona sama, jih bo neznani krvnik z mačeto. Na eni strani častna smrt (če temu lahko tako rečemo) z golo roko lastnega deteta, na drugi brutalni pokol s hladnim orožjem. A za čuda mrtvi nikoli zares ne umrejo. Tako starša kot vsi vojaki, ki jih dekle ubije na svoji krvavi poti odraščanja (silovitega in urnega odraščanja), se namreč vračajo v tostranstvo kot videnja - živi duhovi, ki strašijo podzavest samega morilca. Videnja namreč dekle spremenijo v nedotakljivo svetinjo – čarovnico, ki bo upornikom pomagala preživeti in posledično zmagati. A prav duhovni svet ponazarja posameznikovo ujetost. Ne le ujetost živega človeka, temveč tavanje mrtvih v medprostoru med nebesi in Zemljo. Tistimi, ki nikoli ne bodo našli spokoja. Večno prepuščeni lebdenju med tostranstvom in onostranstvom. Videnja pa hkrati prestavljajo tudi nemirno vest, ki se spopada s spomini. A vsemu nasilju navkljub, bi si upal trditi, da je to film o upanju. Nemalo ljubezni in čarobne naslade najdemo med vrsticami, ki jih dekle pripoveduje svojemu še nerojenemu otroku. Njena voice-over naracija namreč razlaga tako stvarnost kot duhovni svet. Realnost in fantazijo. V vojni se namreč lahko rodi tudi nežno čustvo, ki obrodi sadove novega življenja. Vsaka smrt prinese ponovno rojstvo, saj se cikel življenja vseskozi nadaljuje. Ob izvrstni režiji, medeno-sončni fotografiji, ki prezrcali afriško celino v samo osrčje filma, ter navidez preprostemu scenariju, ki pa ga oblikuje globoka misel in premislek o vojnih strahotah, bi izpostavil predvsem glavno igralko Rachel Mwanza, ki na zelo neposreden, a hkrati ponotranjen način upodobi trpeče dekle, ki jo življenje postavi pred izbiro. In naposled se odloči za življenje – in ne smrt. V Berlinu je bila zato nagrajena z igralsko „medaljo“, saj se popolnoma poglobi v junakinjo. Do teme mere, da med resničnim dekletom in fiktivnim likom ni nobene razlike več. Če bo film prišel v neposredni zaključni boj za oskarja, me to sploh ne bo presenetilo. Odlično.

[esmatto]

Cairo 678

[grrrlpower-blog]

three women in modern Cairo who have suffered sexual harassment tries to find justice

 a must watch film!

[heykmart]

Fighting Back: Cairo 678 *Best of CIFF*

The Egyptian film Cairo 678, directed by Mohamed Diab, is one of the most powerful films about trials of being a woman anywhere.  Through the stories of three Egyptian women, we see the relentless misogyny, disrespect, and neglect of women.  Fayza shakes in fear at the prospect of riding a city bus because every day she is groped by some strange man.  Fayza is a modest civil servant, mother of two young kids, and struggling to pay school fees along with her husband's small income.  She goes to the weekly lectures on sexual harassment led by Seba, a feminist organizer who was radicalized when she was raped at a soccer match surrounded by gleeful spectators. Yet, neither woman has really found their voice until they meet Nelly, a telemarketer and stand-up comic who is fondled by a motorist while walking to her mother's house. Nelly files the first sexual harassment suit in the country, but is pressured to drop her case by her fiance's family, fearing disgrace on the union.  

Fayza gets fed up, feeling a bit of inspiration from Nelly's case and heeding Seba's anger filled recommendations to fight back, and stabs a man in the groin who tries to fondle her.  Filled with fear and satisfaction, she boards a bus the next day with a small knife in hand. When the inevitable groper approaches, she wounds him as well. Fayza's anger and thirst for justice is palpable.  She's sick and tired of being treated like an object for sex. The news of Egyptian men being stabbed in the penis starts to deter harassment on buses, to the relief of women and feigned ignorance of men. 

Cairo 678 deals head on with sexual harassment, but also with differing expressions of femininity.  Fayza wears full traditional clothing, keeping her hair covered and wearing no makeup.  She's angered and little perplexed by why she is so frequently targeted by perverts. She breaks down and accuses Seba and Nelly for bringing unwanted male attention on modest women through their more modern dress and decorative hair styles.  Yet, Fayza realizes sexual harassment isn't a sign of a man's desire, but a man's complete disregard of a woman's humanity.  The three woman band together with new understanding of the problem and see some legal recourse through Nelly's harassment suit. Egyptian actress Bushra as Fayza is the stand-out performer in Cairo 678 blazing fire through her eyes and eliciting pity for her daily plight of simply trying to go to work without being violated.  You can relate to her anger and cheer for her when she fights back because of her openness.  Diab succeeds in bringing the issue of sexual harassment in Egypt to film by connecting the abuses, resistance, and victories to the characters and relationships in the film.