"Umetnost je umetnost, obstajajo samo različna izrazna sredstva"
Intervju s slovenskim režiserjem Janom Cvitkovičem
Nika Vrabec
Že uvodne besede napovejo sproščen pogovor. Popolna prezenca, mojster svojega dela in vizualnega prostora. Umetnik, ki se zaveda pomena umetnosti. Prevajalec med obema svetovoma in še to samo, kadar mu uspe. Fizik, ki je postal arheolog in filmar. Eden izmed najbolj nagrajenih in cenjenih slovenskih režiserjev, ki si nikoli ni mislil, da bo filmar. A Jan Cvitkovič je veliko več kot le režiser: je scenarist, igralec, pesnik, v prostem času tudi lovec. Že leta 2001 je na Beneškem filmskem festivalu dobil leva prihodnosti za danes kultni slovenski film Kruh in mleko. Od takrat je šla njegova kariera samo še navzgor. Nazadnje smo v kinu lahko gledali njegov celovečerni film s socialno tematiko, prikaz krute realnosti, ki lahko prizadene vsakega izmed nas, Družinica. Trenutno piše scenarij za nov film.
Glede na ta, da sva se dobila na Krasu – kakšno posebno mesto ima Kras pri vas?
Kras imam enostavno rad. Moja nona je bila od tod, moji predniki so bili iz te hiše (op. pogovarjala sva se v njegovi hiši v Koprivi na Krasu). Že kot otrok sem pogosto preživljal počitnice na Krasu in sem se navezal na to okolje. Ko smo začeli priprave na film Od groba do groba, sem tukaj večkrat prespal, ker je bila hiša prazna, in nekako je padla odločitev, da jo prenovim. Sedaj živim tukaj že nekaj časa.
Začela bi čisto na začetku. Kaj je bil vaš prvi stik z umetnostjo?
Prvi stik so bile najbrž kar knjige. Naučil sem se zgodaj brati, nekje pri štirih letih, in padel v literaturo. Veliko sem hodil v knjižnico. Preprosto je bilo tako, da sem bil zunaj na ulici ali pa v knjižnici. Kasneje, ko sem študiral v Ljubljani, sem začel pisati poezijo in izdelovati inštalacije. Potem je povsem v slučaju prišlo do tega, da sem naletel na film in razpis za Grossmanovo nagrado za scenarij. Prijavil sem se, ker sem rabil denar. Po čudežu sem nagrado tudi dobil in naprej je kar samo steklo. Z Janezom Burgerjem, ki je takrat ravno študiral režijo v Pragi, sva naredila scenarij za film V leru. Potem sem hotel samo videti, kako gre to naprej, in naredil sem film Kruh in mleko. Avtomatsko je steklo naprej in postalo mi je všeč. Nikoli si pa nisem predstavljal, da bom filmar.
Študirali ste fiziko, pristali pa pri arheologiji. Kaj je bil ključni moment, da ste imeli dovolj »jajc«, da ste opustili študij in šli s trebuhom za kruhom?
Fiziko sem študiral eno leto. Med poletjem sem šel na morje, delal kot barman in se tam zaljubil v eno punco. Pozabil sem sploh priti na jesenske roke, kasneje sem videl, da to ni za mene, in šel malo potovat. Ko sem se vrnil, sem vpisal arheologijo, študiral arheologijo in kasneje tudi veliko delal kot arheolog. Vmes se je zgodil film in nekako je vse našlo svojo pot.
Kje dobite navdih za vse svoje stvaritve, z opazovanjem drugih ali izhajate iz sebe?
Niti ne vem. Pri avtorskem filmu je vedno tako, da pride veliko iz tebe. Pri vsakem filmu je nekoliko drugače. Pri nekaterih filmih je to prizor, ki se mi je vtisnil v spomin in sem ga resnično videl. Pri nekaterih so to stvari,ki so se me dotikale na intimni ravni v življenju. Zelo različno. Od filma do filma je precej drugače. Nimam nekega principa delovanja, takega, ki bi bil enak za vsak film.
Ste imeli v mladosti koga, ki vas je impresioniral?
Ne. Ko se še nisem ukvarjal s filmom, sem gledal enih par filmov, ki so naredili vtis name. Eden je bil Wild at heart Davida Lyncha, potem Nekoč so bili bojevniki Lee Tamahori in film Emirja Kusturice Dom za obešanje. Preprosto so naredili vtis name, sploh ne vem, zaradi česa.
Bi rekli, da ste za katero od svojih del imeli občutek, da 100 % ne bo uspelo, in je postalo velika uspešnica?
Pa ja, je bilo. Nikoli nisem razmišljal o uspešnosti, pravzaprav. Imam tak princip dela, da poskušam najprej zadovoljiti sebe, da sem sam zadovoljen s tistim, kar delam. Če sem sam zadovoljen, se bo sigurno še kdo našel. Je pa res, da nekaterih stvari ne pričakuješ. Absolutno nisem pričakoval za Kruh in mleko, da bo tak »boom«, saj je bil film mišljen kot kratek. Tako da: stvari te lahko presenetijo. Nekatere v pozitivnem, nekatere v negativnem smislu, tako kot vsaka stvar v življenju.
Vam je življenje izziv ali je človek na svetu zato, da ga prebrodi?
Hmm, ne vem. Življenja nisem nikoli jemal kot izziv. Po naravi sem celo bolj depresiven tip. Trenutno sem, recimo, v zelo dobrem obdobju. Pozimi sem bil npr. v zelo slabem obdobju. Ravno sedaj se mi je zamenjalo nekje pred 14 dnevi, na zelo dobro iz zelo slabega. Pred 14 dnevi sem mislil, da je življenje nekako zato, da se ga prebrodi, sedaj pa mislim, da zna biti celo lepo. Tako da to se menja pri meni, zelo radikalno in neizogibno. Vsi smo del vsega. Vedno bolj se mi to zdi oz. vedno bolj to vem in najbolj težko je takrat, ko si človek misli, da je sam. Ko pa dojameš, da si del vsega, je lažje.
Mladostnik je danes velikokrat bombardiran s kruto realnostjo. »Študiraj tisto, kar bo prineslo službo …« Mora biti človek racionalen ali slediti svojemu srcu?
Pa ne vem. Zame lahko rečem, da sem sledil tistemu, kar me je privlačilo. Nekaterim pa čisto odgovarja, da imajo urejeno življenje, splanirano. Zelo različni smo. Je pa res, da če začutiš, da imaš v sebi nek talent, ga je skoraj nujno izkoristiti. Ker tukaj ti niti narava ne dopušča, da bi naredil drugače. Če ga ne izkoriščaš, te pokoplje.
V veliko vaših delih se kaže razpetost med dvema svetovoma: na eni strani realen svet – racionalen –, na drugi strani mističen: kaj vi dojemate kot mejo med obema svetovoma oz. ali sploh obstaja?
Pravzaprav je ta meja vedno bolj zabrisana. Zdi se mi, da je človek omejen s svojo percepcijo videnja sveta. Logično, da obstajajo dimenzije, ki jih mi še nismo sposobni zaznati. Zelo antropocentrično je razmišljati, da točno ta človek vidi in zazna vse, to je zelo naivno, pravzaprav, neumno. In včasih se zgodi, da dobivaš kakšne impulze tudi iz drugih dimenzij, pa ne govorim o vesoljcih, jasno (smeh), ampak o tistih dimenzijah, ki jih preko čistega racia ne moreš zaznati. Saj je za moje pojme umetnost oz. človek, ki se ukvarja z umetnostjo, samo medij, prevajalec med tema dvema svetovoma, en tak vmesni delavec. Ni kreator, veliko umetnikov si misli, da so kreatorji, jaz ne mislim tako. Sem samo prevajalec, kadar sem. Kadar mi uspe.
Se vam zdi, da je včasih težko biti umetnik v Sloveniji?
Ja, mislim da je umetnik težko biti kjerkoli (smeh). Pa niti ne samo zaradi socialnih vplivov in socialnega statusa, ampak zato, ker se umetniku vedno nekaj dogaja. Nikoli ni ravno miru na dolgi rok. Nekaj časa je zelo lepo, potem pa zelo slabo in tako naprej.
Spregovoriva še o vašem zadnjem filmu. Tema Družinice je izjemno aktualna, prikaže kruto realnost, kaj naredijo iz človeka skrajne razmere. Večkrat ste poudarjali, celoten film je kritika državne ureditve, ki ne zaščiti družin, ki se znajdejo v takšnih situacijah. Ste dosegli kakšno spremembo glede na odmevnost filma?
Se dogaja, ne vem, če ravno zaradi filma, ampak mogoče je kakšno malenkost tudi film pridodal. Začel se je spreminjati ta zakon, ki je pravzaprav povzročil vse tegobe in katastrofe v Sloveniji. Začel se je, vendar pa še ni spremenjen. Zgodba še ni končana.
Koliko je avtobiografskih motivov v filmu (filozofski monologi očeta o Platonu in Sokratu, ne nazadnje tudi pri sinu ...)? Ali so podobnosti le naključje?
V tem filmu seveda tudi so, a ne bi točno našteval. Tudi sam sem se že znašel v situaciji, ko nisem vedel, kako bo naslednji dan. Nisem vedel, kaj bom dal jesti družini. Se mi je že zgodilo, sicer po moji lastni krivdi, ker sem tako burno živel v določenih obdobjih. Ampak ne glede na vse, to se lahko hitro zgodi tudi tistim, ki so prepričani, da se jim ne bo. Tudi take primere zelo dobro poznam, zelo od blizu. To se ti zgodi čez noč, na tebi je, ali kloneš ali ne.
Je morda prišlo do kritik, da je konec filma idealiziran, glede na to da veliko zgodb nima tako »srečnega« konca, kot ga ima Družinica?
Ne, ni bilo takih kritik, ker sem zelo dobro preučil te primere. Dejansko se srečno konča samo majhen procent teh situacij, enih 10–15 %. Ampak skoraj v vseh teh primerih, ki se srečno končajo, odigrajo glavno vlogo otroci. Ko otroci prevzamejo odgovornost in se začnejo boriti, se potem tudi starši – in skupaj se izvlečejo. To je bilo zelo zanimivo. Tudi zaradi tega sem hotel iti ravno v to sfero.
Otroci kot neki povezovalci?
Ja, če starši izgubijo samozavest, samozaupanje, potem preide na otroka, ki se vzdigne. To da tudi njim moč. Sram jih je popustiti, sram jih je pasti na kolena.
Slovenska družba se zdi na trenutke v popolnem razsulu, čeprav ima marsikatere svetle točke. Se vam zdi, da smo se sposobni izvleči iz »sranja« ali smo preprosto preveč zasidrani v preteklost?
Premalo si upamo, in ker si premalo upamo, se vračamo v preteklost. Nimamo vizije. To vračanje v preteklost je samo odraz pomanjkanja vizije in odraz pomanjkanja jajc. Vedno capljamo za drugimi, se ravnamo po njih, jim poskušamo biti podobni (močnejšim, uspešnejšim), in to je vedno napaka, pa ne samo na nivoju države, ampak tudi posameznika. Če se ti vedno po nekom zgleduješ, ga obožuješ, mu poskušaš biti podoben, pa mu ne moreš biti, si posledično nesrečen in iščeš sovražnike, ki so krivi za tvojo nesrečo. Nikoli pa ne prideš do spoznanja, da si ti tisti sovražnik. In od tukaj izvirajo slovenske zdrahe. Nimamo vizije in nimamo voditelja z vizijo.
Bi rekli, da bi v Sloveniji lahko našli takega z vizijo?
Ne vem, trenutno ga ne vidim. So mogoče nekateri ljudje, vendar se ne ukvarjajo s politiko, na žalost.
S predstavo Otroci Adama in Eve v SNG Nova Gorica ste zajadrali tudi v gledališke vode. Se nameravate še kaj vrniti ali ostajate zvesti filmu?
Ustvarjanje gledališke predstave je bilo zame izjemna izkušnja. Izjemno lepo mi je bilo, ko sem to delal. Počutil sem se zelo varnega v tisti kleti v gledališču. Obdajal me je občutek popolne svobode, mogoče celo bolj kot pri filmu. V gledališču je vse možno. In ja, bi še kdaj delal gledališče, res. Z velikim veseljem.
Kakšne se vam zdijo bistvene razlike med snemanjem filma in ustvarjanjem gledališke predstave?
Pri snemanju filma je še ogromno nekih drugih elementov. Ampak če gledamo vsebinsko, je gledališče polje še celo širše svobode. Drugačen način pripovedi, drugačen način izražanja ima. Po drugi strani ima film tisto intimo, ki je včasih še večja kot v gledališču. Ali pa tudi ne. Da se tudi v gledališču tako intimo doseči, ampak večina gledaliških del je takih, da se ne osredotoča na to intimo, kar je popolnoma normalno. Umetnost je umetnost, obstajajo samo različna izrazna sredstva: film, poezija, risanje, slikanje, novi mediji. Za mene je umetnik tudi kmet, ki ima rad svoje delo, ki razume rastline, ki jim daje svojo energijo …
V vašem prvem celovečercu Kruh in mleko slišimo delček že vašega kultnega monologa iz filma V leru, za katerega ste napisali scenarij, v Družinici se vse začne s kruhom in mlekom, naključje ali ima kakšen poseben pomen?
V Družinici je bilo čisto naključje. Imeli smo prizor, kjer družina gleda televizijo, in en dan me ni bilo v montažo. Montažerja sta vrgla noter ta del, vprašal sem ju, če sta prepričana, da je to v redu. Da ne bo izpadlo kot neko samopoveličevanje … Ampak sta rekla, da je super, in sem jima verjel. Tako da to ni moje maslo (smeh).
Imate dolgoročne cilje ali se prepuščate toku?
Kar precej se prepuščam toku. Nisem tak tip ambicioznega človeka, ki bi si nekaj zadal za cilj in potem to žgal. Trenutno pišem scenarij.
Mi lahko zaupate kaj več?
Ne bi rad govoril, pa ne zaradi tega, ker je skrivnost, ampak ker nekako nerad govorim o svojem delu. Če preveč govorim o svojem delu, se ga naveličam.
Gre spet za film?
Film, ja. Celovečerni.
Ko končate nek izdelek, si ga potem še večkrat ogledate ali ga pustite?
Ne, celovečernih filmov sploh ne gledam več. Mogoče še enkrat ali dvakrat, ko je film predvajan na kakšni premieri, potem pa ne. Npr. Kruha in mleka ali Od groba do groba nisem videl od takrat, ko sta bila posneta. Če bi me sedaj nekdo vprašal, kako si sledijo prizori, sploh ne bi vedel. Pogledam si pa kdaj kakšen kratek film, ker me spravi nazaj v neko razpoloženje. Edina stvar, ki sem jo naredil in jo občasno še pogledam, je poezija.
Pesmi iz zbirke Lačna žival (2008) so zelo osebne; je bilo težko izdati ves material v pesniški zbirki?
Ta zbirka poezije je nastajala dolga, dolga leta. Sploh nisem imel namena delati zbirke. Samo občasno sem napisal kakšno pesem ali pa par naenkrat v enem tednu, pa potem spet kakšno leto nič. Ta zbirka je prerez enega mojega dolgega obdobja. Na koncu sta dva moja znanca to prebrala in sta mi predlagala, naj pesmi izdam v zbirki. To sem naredil in mi res ni žal, ker se mi zdi, da je to ena redkih stvari, ki mi veliko pomenijo v življenju.
Zaključila bi z mislijo, ki ste jo uporabili v filmu Od Groba do groba: »Pri šestih sem spoznal, da je bog vse, in lasje so mi šli pokonci.« Kaj oz. kdo je bog v svetu Jana Cvitkoviča?
Bog je vse. Je ena taka kozmična zavest. Spet je neumno misliti, da obstaja samo naša individualna zavest, to je res naivno in nesmiselno. Jasno je, da smo celota, vse, kar obstaja. Bog ni nekaj, kar bi se človek naučil v cerkvi. Je pa ta citat moj najljubši in ga bom uporabil sedaj že v tretjem filmu.