Kot pravi Deleuze: Večno vračanje ni stalnost istega, stanje ravnovesja ali ostajanje identičnega. V njem se ne vračata isto ali eno, temveč je samo vračanje eno, ki se izreka izključno o raznolikem in o tem, kar razlikuje.
In tako postopa kapital: Kar se vrača v samorazlikujočem ponavljanju kapitala je samo vračanje, fetišistično samopostavljanje, samouvrednotujoče, samoovekujoče se gibanje. Vendar pa to vračanje potlači svoj zgodovinski trenutek: postzgodovinsko vračanje kapitala se vrne v prostoru. Danes živimo v svetu, kjer skoraj vse zgodnje stopnje kapitalizma soobstajajo druga ob drugi.
Fantazma slednjega kot soprisotnosti na zahtevo (on demand) dobro uspeva ob ideji, da je prostor v zadnji instanci upravljiv, ali vsaj obvladljiv. S tega gledišča postaneta dehistorizacija časa in poprostorjenje zgodovine berljivi kot strategiji, ki naj bi zavarovali prostor kapitala pred poskusi, da bi odprli njegove meje.
Benjaminov pojem zgodovinskega časa predstavlja protimodel, da bi rešili ostanke pojma zgodovine moderne, ne da bi ponovili postmoderne zagate. Njegova mesijanska različica historičnega materializma je zgodovino pojmovala kot anahronično konstelacijo fragmentov časa, ki so udejanjeni in izgubljeni v razrednem boju. Zgodovinski čas ni linearen, stabilen ali kontinuiran, saj zgodovina ni napredovanje v homogenem in praznem času. (B)
Zgodovina je prej nedovršena v nekem radikalnem smislu: njena tekstura je stkana iz bojev, katastrof in spodletelosti. Potemtakem nikoli ne more biti samozadostna ali identična sama s seboj. Za B – v nasprotju s tradicionalnim kantovskim razumevanjem – čas ni transcendentalna forma kontingentnih empiričnih dogodkov, temveč je sam kontingenten, heterogen in diskontinuiran medij. Čas kot zgodovinski čas je luknjičav, nezadosten in neidentičen – je v razmerju do nečesa drugega kot je sam. Zgodovina je, z drugimi besedami, historična, saj ji manjka mesijanska odrešitev in dovršitev njenih preteklih spodletelosti in ne-dogodkov. (esej)
In edino ta strukturni manko dela zgodovino za historično ter omogoča zgodovinsko izkustvo o in v sedanjosti. Kapitalistično poprostorjenje bi lahko razumeli kot strategijo, kako skozi nadzor nad prostorom odpraviti ta manko, zapolniti vrzel v ontologiji časa kapitala.
Vendar lahko to zev zapolni zgolj revolucionarno dejanje znotraj nestanovitnega terena razrednega boja. Ta zapolnjujoča ali mesijanska izpolnitev ne rezultira v stabilni vsebini, v novi pripovedi. Prej gre za to, da je zev, ki podaja teksturo zgodovinskega časa kot nedovršeno, zapolnila neko drugo zev. Revolucija aktualizira in polno realizira preteklost, ki še ni obstajala – zgodovina je historična tedaj, ko je dojeta kot konstelacija revolucionarnih prelomov. Morda se zdi paradoksno: z resnično zgodovinske perspektive je preteklost še vedno pred nami. Pri mesijanski izpolnitvi (odrešitev) namreč ne gre za grozeči apokaliptični vdor od zunaj (božji poseg v človeške zadeve), temveč za ponovno vzpostavitev potlačenih potencialnosti zgodovine.
Ta obnovitev v prejšnje stanje ni konzervativna, temveč odpirajoča: raz-krije sedanjost kot spremenljivo in konec koncev kontingentno. Tu najdemo tla za zgodovinski pojem kot modalno spremembo. Naloga B revolucionarnega zgodovinarja potemtakem ni ponovno napisati preteklost s perspektive sedanjosti, temveč skozi preteklost destabilizirati navidez trdni temelj sedanjosti.
Preteklost je tista, ki historizira in s tem relativizira našo sedanjost: kar pravo historično stališče (kot zoperstavljeno historicizmu) relativizira, ni preteklost (ki jo vselej popači naše sedanje gledišče), temveč, paradoksno, sama sedanjost (Žižek).
Ta modalni manko tudi pušča zev v ontologiji prostora kapitalizma.
Dinamika financializacije dvigne fetiš kapitala, se pravi, realno obstoječo fantazmo o denarju, ki poraja nov denar, na višjo raven. Medtem ko lahko za Marxa zgolj denar in blago funkcionirata kot pojavna forma kapitala, se sedaj sam prostor, vselej že poblagovljen, spremeni v materialno lupino kapitala.
Najbolj očiten predel kapitalističnega poprostorjenja je neprimičninska špekulacija, ki izmenoma pripelje do nepremičninskih kriz, sprememb sestav prebivalstva in nasilne preselitve celotnih skupin pavperiziranih prebivalcev globalnih mest in regij. Ti nazorni učinki pa zameglijo asimetrični preplet spekulativnega prostora in spekulativnega kapitala.
Če kapital ni zgolj fikcija, temveč realno obstoječa abstrakcija konkretnega delovnega časa, potem je tudi prostor kot spekulativni prostor hkrati abstrakten in realen. S perspektive lastnikov kapitala je posledično konsistentno, če realni prostor obravnavamo kot spekulativni abstraktni vir sredstev. Ker kapital vedno temeljni na kreditu, se zdi prostor kot spekulativni prostor varna opcija, da bi časovna tveganja rastočih dolgov in neskončno zadolženost zadržali znotraj ocenljivega prostorskega obsega.
Na ta način spekulativni prostor postane drugi izraz za tisto, kar je Marx poimenoval fetišizem kapitala, navidezno avtomatsko samouvrednotenje ekonomske vrednosti. Ta fetiš ne prizanaša tistim, ki se nahajajo na prejemajočem koncu spekulativnega prostora. Ko boji za zemljišče, javne prostore in stanovanja, ki si jih je mogoče privoščiti, s svojimi intervencijami zahtevajo prostor(e), Kapital ostaja nedotakljiv.
Navsezadnje je kapital, ki temeljni na kreditu, indiferenten do partikularnih prostorov, opira se le na zagotovljeno zamenljivost spekulativnega prostora za spekulativni čas – stavi na slabo neskončno odplačevanja dolga. To stanje razkriva dialektiko poprostorjenja: prostor ni zgolj abstraktni termin za mesto ali lokalnost, temveč tudi denaturalizirani, abstraktni termin za čas.
Če finančni kapitalizem in njegove inherentne digitalne tehnologije sploščijo čas v prostorsko soprisotnost, ki je ločena z minimalnimi časovnimi zamiki in asinhronijami (ki ji povzroča fizična meja svetlobne hitrosti optičnih kablov), sam prostor postane oznaka časa – singularnega časa, ki je identičen le sam s seboj, se pravi, identičen z mestom v globalnem kontinuumu kapital-prostor. Takšna definicija časa in prostora se seveda zdi tavtološka.
Ko pa se enkrat spomnimo na asimetrično razmerje med časom, kapitalom in delom v kapitalizmu, se videz tavtologije izgubi. Po M lahko kapital proizvedemo le z ekstrakcijo presežne vrednosti. Ekonomska vrednost, ki jo delovna sila proizvede v določenem časovnem razmiku, je vredna več od reproduktivnih stroškov dela. Vendar pa ni mogoče določiti natančne vsote poprostorjenega delovnega časa, ki jo kapital izkoristi kot presežno vrednost – presežno vrednost, ki se uvrednoti skozi ponovno investiranje kot navidezno samopoganjajočo se silo, ki jo poganja kapital*.
* M tehnični termin za delo kot substanco, ki ustvarja vrednost, ni konkretno ali enostavno delo (ki ga lahko merimo s časom), temveč abstraktno človeško delo – ne-empirična, pa vendar realno obstajajoča družbena kategorija, ki je posredovana s celoto vseh prostorskih stroškov delovne sile v neki dani družbi. K1
Fetiš kapitala kot avtomatičnega subjekta aficira (škodljivo vpliva) tudi pojem časa in njegovo funkcioniranje pri navidezno nevtralnem merjenju potrošnje delovne sile. Že M je ugotovil, da se vsa ekonomija konec koncev zvede na ekonomijo časa. In prav specifična ekonomija časa zvede čas na abstraktno, prazno formo poblagovljenega prostora.
Toda v kapitalizmu je dialektika časa in prostora nestanovitna, asimetrična in se v zadnji instanci razteza v neskončnost. V ekonomijah, ki temeljijo na kreditu, torej v ekonomijah, ki jih poganja dolg, drugače rečeno, prostor ni samo še ena razsežnost časa poleg sedanjosti, preteklosti in prihodnosti.
Če ima sedanji dobiček svoj prihodnji izvor v ekstrakciji abstraktne količine delovnega časa, potem je retroaktivni čas kapitala po definiciji spekulativen. Kapital stavi na prihodnost, ki ji je neodrešljivo zadolžen. Glede na abstraktno – in v tem smislu neizračunljivo – količino prihodnjega delovnega časa, ki je v današnjem kapitalizmu uvrednotena, čas prihodnosti ni več naša prihodnost. Prej gre za to, da nas prihodnji čas kapitala že poseduje in da smo dolžni prihodnosti brez zgodovine. Financializacija kapitalizma predstavlja zadnjo, najbolj radikalno stopnjo te osnovne dinamike. V ekonomiji dolga ni prihodnje odrešitve, le kompromitirana obljuba, da bo ostala kredibilna – da verjamemo v kredo kapitala (M).
V teh pogojih čas ni nevtralna mera prostorske razlike kot kronometrični čas, temveč spekulativni vir sredstev, ki se temporalizira skozi uvrednotenje delovne sile. Takšna samotemporalizacija časa kapitala nikoli ne dospe do zgodovinskega časa: njena totalizirajoča ontologija ne pušča nedoločenih praznih krajev, zevi časa, ki so nedoločene in ki bi se lahko spremenile v mesijanska odprtja za drugačen, nekapitalistični čas.
