Zakaj imajo zajci dolga ušesa?
Mnogi se sprašujejo če je Bog, ki je ustvaril tale naš svet, res dober. Odgovor je da, seveda. Bog je od srca dober, in tole je zgodba, ki govori prav o tem.
Takrat ko je Bog ustvarjal svet in vsa živa bitja v njem, je imel ogromno dela, proti koncu pa mu je že zmanjkovalo materiala. Čisto nazadnje ga je ime še ravno dovolj, da ustvari ljubko in puhasto rastlinojedo bitje, ki bo skrbelo za to, da bo v gozdu bolj veselo. In ustvaril je zajca. Čeprav ga je naredil iz zadnjih ostankov, ga je napravil zelo lepega. Dal mu je majhna, ampak zelo elegantna ušesa, velike oči, nemiren smrček, lepe naprej štrleče zobe in zelo dovršene zadnje noge, na katerih lahko elegantno skaklja, pa tudi zelo hitro teče in zlahka ubeži plenilcem. Edino za lep in košat rep, kakršnega si je zamislil, mu je zmanjkalo materiala.
Minilo je veliko časa in zdelo se je, da svet deluje v redu. Za vsak primer je Bog ustvaril tudi Dolino odmevov. Če bi kdorkoli imel težave, bi se lahko odpravil tja in pričel kričati svoje pritožbe v veter vse dokler ga Bog ne bi slišal. To pa se na srečo ni dogajalo in Bog se je pomirjen odpravil ustvarjat druge svetove milijone in milijarde svetlobnih let stran, kar počne še danes.
Medtem pa so zajci živeli zelo slabo. Vsako leto jih je bilo manj, saj so jih ves čas plenili volkovi, lisice, kune, orli, kragulji, ljudje in kar je še zveri, ki obožujejo zajčje meso in vse raznovrstne kulinarične dobrote povezane z njim. Nekega dne so se zajci dobili na velikem zborovanju. Padale so ostre besede na račun Boga, ki jih je ustvaril tako, da morajo biti hrana mnogim. Nekateri od delegatov so celo izjavili, da glede na vse kar se dogaja, Bog gotovo ni dober, ampak je v resnici verjetno hudoben. Zakaj bi sicer ustvaril zajce, ki so vesela bitja in ljubijo življenje, a ga le redki utegnejo kaj prida užiti, saj hitro končajo v želodcih. Vsi so se strinjali, da je to res vrhunska ironija usode. Na koncu so se le zedinili glede tega kaj je treba storiti. Vložili bodo uradno pritožbo Bogu. Naslednji dan se je njihov delegat odpravil na dolgo pot proti Dolini odmevov.
Pot je bila nevarna in enkrat je delegat le za las pobegnil tropu lačnih volkov, drugič pa ni slišal divje mačke, ki se je previdno plazila proti njemu, a so jo na srečo izdale njene oči, ki so se zableščale v temi. Končno je zajec le prispel na cilj in dal je duška vsej svoji jezi, medtem ko so odmevi njegove tožbe odbijali od skal in podeseterjali. Bog je ves v skrbeh jadrno prihitel in po dolgem pregovarjanju je povedal zajcu, da mu je res hudo zaradi te situacije, zato ga zanima kaj lahko stori, da bi pomagal ali vsaj polepšal življenje zajčjemu rodu.
Zajec mu je po premisleku odvrnil: "Naša življenja so bedna in težko si je predstavljati kaj bi nam jih lahko vsaj malo polepšalo. Ves čas se moramo skrivati in živeti v strahu pred plenilci, ki jih je iz dneva v dan več. Situacija je brezupna in res ne vemo kaj naj naredimo. Pošteno bi bilo, da nam vsaj nekako popestriš življenja. Lahko bi nam na primer naredil lepši rep. Večina živali je zelo ponosnih na svoje košate repe, mi pa imamo namesto njega le tole kepico puha in to je vse. Ni pošteno, da imajo recimo veverice, ki so veliko manjše od nas, čudovite košate repe, mi pa skoraj nič."
Bogu je bilo iskreno žal. Skušal mu je razložiti, da je veverice ustvaril veliko prej, ko je imel na zalogi še ogromno repov vseh vrst in oblik. Verjetno se je res nekoliko prenaglil ko je dal tako majhnim glodalcem tako razkošen rep, a zdaj je vse tako kot je. Poleg tega mu je že zmanjkalo vsega zemeljskega materiala. Nenadoma pa se mu je posvetila odlična ideja. »Naredil bom nekaj veliko boljšega za vas,« je dejal zajcu. »Ker nimam več repov, vam bom dal nekaj, kar vam bo veliko bolj pomagalo pri preživetju. Praviš, da slabo slišite in vas plenilci vedno presenetijo. Zato vam bom dal nova ušesa, in to kar svoja lastna, ki so daleč najboljša od vseh, ki sem jih ustvaril. Sicer so zato tudi zelo dolga, a se jih boste že navadili.« S temi besedami je odšel nazaj v nedoumljive globine vesolja. Odtlej imajo zajci svoja odlična dolga ušesa. Boga pa odtlej ni videl nihče več. Nekateri se že sprašujejo, če je sploh kdaj obstajal. Brez svojih ušes namreč ne sliši več kaj se dogaja na svetu.