Zapiski iz skrinje z dna jezera odmevov

Pravljice za smeh, domislice brez pametnih razlogov, modrosti kar tako in ostali prebliski. Vas zanima kaj v zvezi s tem blogom? >>Vstopite v Sobo radovednosti ...

[gentle-violence]

The Job

[gentle-violence]

Princesa in hudič

Nekoč je živela lepa princesa, ki ni vedela kaj je ljubezen, je pa bila prepričana, da točno ve kako bo to ugotovila. Princeso so ves čas oblegali številni snubci, ona pa je zavračala vsakogar, ne glede na to kako so se trudili okrog nje in kako izvirne načine so pri tem ubirali.

Predstavljala si je namreč, da bo njen izbranec lahko samo tisti, ki bo nastopil samozavestno in neobremenjeno, ki jo bo razorožil z rahločutnostjo in ki bo ukrotil njeno muhavost tako da bo že vnaprej uganil njene misli in izpolnil njene skrite želje. Vedela je tudi čisto natančno, kaj se mora zgoditi ob njunem srečanju, da bo njeno srce osvojeno, a tega ni povedala živi duši, tako da tudi mi ne vemo kaj je imela v mislih. Če bi kdo izvedel, bi to gotovo prišlo na ušesa kateremu od njenih snubcev in ker je, kot pravijo, v ljubezni in vojni dovoljeno vse, si ni težko predstavljati kaj vse bi se lahko porodilo v njihovih glavah in kakšne peripetije bi sledile.

Na srečo so torej princesine prave želje za večino ostale skrivnost, a ker tudi nesreča, kot pravijo, nikoli ne počiva, je nedaleč le obstajal nekdo, ki jih je znal prebrati in to celo brez napora. To je bil mlad hudič, ki se je naveličal vsakdanje rutine v peklu in si je vzel sto let dopusta na zemlji. Imel je veliko in bogato kmetijo, na kateri so številni hlapci in dekle od jutra do večera trdo garali, zato da je lahko sam užival v lagodnem brezdelju. Svoje »zaposlene« je nabiral na preprost način. Potem ko je razbral njihove šibke točke, skušnjave in zablode, jih je preprosto prišel iskat kjerkoli že so bili, jih trdno zgrabil za same korenine v globinah njihovih duš, da se mu sploh niso mogli upirati, in jih odvlekel s seboj na kmetijo, kjer so mu pokorno služili noč in dan, oropani še tiste malo svobode in radosti, ki so ju morda poznali prej.

Enako je lepega dne storil tudi s princeso. Potem ko se je pompozno in po vseh protokolih najavil in v kočiji, v katero so bili vpreženi čudoviti Lipicanci, prispel na dvor, jo je v hipu očaral, že v naslednjem pa jo je odpeljal s seboj na kmetijo in prav nihče, niti kralj in kraljica in vsi njuni podaniki, mu ni mogel nič, ko je iz nje naredil zadnjo svinjsko deklo. Mogočni dvorni čarovnik je s povešeno glavo zgroženim dvorjanom pojasnil, da hudič princese ni odpeljal s pomočjo uroka, temveč je uspel osvojiti njeno dušo, zato je vse, kar se zdaj odloči, da bo storil z njo, odslej tudi njena lastna volja in sploh edina izbira v življenju. Če bi na primer zbrali vojsko in jo na silo odpeljali iz kmetije, bi se ji najbrž od žalosti posušilo srce in bi od bridkosti umrla, pa čeprav na kmetiji, kjer mora zdaj hraniti prašiče in čistiti za njimi, ne bo nikoli izkusila sreče, zadovoljstva niti dostojnega življenja.

Princesa je pridno opravljala svoje nesrečno delo, ki je postalo njeno edino življenje in usoda, in ni mislila na nič drugega kot na hudiča, ki je v hipu izpolnil vse njene skrite želje in povzročil, da ga je ljubila bolj kot samo sebe, pa čeprav je zdaj z njo ravnal grdo in se ji posmehoval. Nič od tega ni bilo pomembno, samo da je bila lahko ob njem in da jo je vsaj opazil. Tako so minevali dnevi, tedni in meseci. Princesa je kmalu opazila, da na kmetiji poleg nesrečnikov, kakršna je tudi sama, živijo tudi takšni, ki so se zmogli hudiču upreti, zato jih je začaral, večinoma v živali, nekega mogočnega in učenega čarovnika pa je spremenil celo v ptičje strašilo in je zdaj v soncu, dežju in snegu visel pritrjen na kol ter odganjal vrane iz koruze.

Nekega dne je nek hlapec zgrabil enega od zajcev, da bi ga zaklal, ta pa je spregovoril, se kregal s hlapcem in se sploh upiral svoji usodi na vse kriplje. Princesi se je zganilo srce in posegla je vmes. Prosila je hudiča naj zajčku prizanese in ga da raje njej za domačo žival. Hudič se je nasmejal češ kaj boš počela z zajcem, ki zna za povrh še govoriti, svoj dar pa izrablja samo za to, da cele dneve godrnja in se pritožuje, in ji je seveda izpolnil željo. Zajec je odtlej spremljal princeso povsod in kot je ugotovila, je imel hudič prav. Bil je ljubek in nebogljen kot so pač domači zajci, ampak kadarkoli je spregovoril, mu kaj ni bilo prav. Enkrat je bil lačen, spet drugič mu je bilo dolgčas in je od nje hotel, naj se ukvarja z njim, pa čeprav je imela ravno polne roke dela pri svinjah, tretjič je kritiziral kakega hlapca in govoril kako ponesrečeni človeški primerki so vsi brez izjeme na tej kmetiji, izražal se je ostro celo o gospodarju in bentil, da bi mu, če bi se vrnil v svojo pravo podobo, že pokazal.

Princesi je zajček kljub vsemu na nek način prirasel k srcu in še posebej ob večerih, preden sta šla spat na slamo v starem skednju, sta se veliko pogovarjala. Zajec ji je povedal, da je bil prej princ, njegova težava pa je bil napuh. Ker je bil mlad in ni poznal življenja, imel pa je še preveč samozavesti in zaverovanosti v svoj prav, je mislil, da ve o tako rekoč čisto vsem več in bolje kot drugi. Hudič mu je dokazal, da se je zmotil in ga dobil pod svojo oblast, ampak potem je dolgo premišljeval in se odločil da se mu upre in si tako pribori še eno priložnost za morda drugačno življenje. Hudič ga je za kazen seveda začaral v zajca. Princesa, ki je bila seveda kljub svoji nesrečni usodi noro zaljubljena v hudiča, zajčka pa je imela po svoje tudi rada, ga je svarila pred takim govorjenjem in odločila se je, da ga bo ščitila, da ne bo zašel v težave. Kaj pa konec koncev komu more en tak zajček?

Življenje je teklo naprej po svojih žalostnih tirnicah in zdelo se je, da je vse lahko samo tako kot je in tudi vedno bo. Nekega dne pa je zajec predlagal princesi, da skupaj pobegneta. Če jima uspe, se bosta morda nekoč uspela osvoboditi hudičevega vpliva, ki si je prilastil njuni duši, gotovo pa lahko kje najdeta tudi čarovnika, ki bo zajca odčaral in ga spremenil nazaj v princa ... Hudič, ki je seveda v hipu vedel vse, kar se dogaja v dušah njegovih hlapcev in dekel, se je razsrdil in privihral v skedenj. V roki je imel nož in zahteval je od princese, da ji takoj izroči zajca. Princesa tega ni hotela storiti. Začutila je, da se je v njej nekaj uprlo in čvrsto je stisnila zajčka v svoje naročje.

Hudič je spremenil taktiko. Pričel ji je pihati na dušo tako kot je to znal samo on in sploh nihče drug na vsem nesrečnem in samotnem svetu, ampak princesa je presenečena ugotovila, da tudi to več ne vžge. Preprosto je bila odločena, da ne dovoli, da zajčku kdo stori kaj žalega. Na koncu je hudič uvidel, da ne more nič in ju je oba izpustil s kmetije, zajčka pa je še prej odčaral nazaj v princa. Kaj se je zgodilo potem z njima, ne vemo. Morda sta se celo zaljubila in živela srečno skupaj do konca svojih dni, vendar tega ne vemo, saj o tem ni nobenih podatkov.

[gentle-violence]

Kača, ki je bila ustvarjena za zlo

Nekoč je živel čarovnik, ki je svoje življenje v celoti posvetil zlu in mračnim dejanjem. Tako se je odločil že zelo zgodaj, še kot mlad vajenec, in tega se je držal vse življenje. Živel je dolgo, srečno in zadovoljno in je tako imel priložnost svojo temačno magijo izpopolniti do srhljive popolnosti.

Morda se to sliši nenavadno, vendar je ta čarovnik živel na videz povsem običajno življenje in zelo malo ljudi je sploh vedelo da je v resnici čarovnik, kaj šele da je tudi zloben. Mnogi mislijo, da je zlo nekaj popolnoma nezaslišanega in zato ne opazijo vsega zla, ki se dogaja okrog njih vsak dan. Na to je vse svoje življenje računal tudi čarovnik in niti najmanj se ni uštel. Ko pa je umrl, se je nakopičeno zlo, ki ga je prikliceval, množil in zbiral okrog sebe vse življenje, začelo vračati v svet.

Najprej se je pojavila magična kača, ki se je naselila v praznem čarovnikovem dvorcu. Ta je ljudem ostala tudi najbolj v spominu, zato je to zgodba o njej. Ko je dvorec kupil nek veleposestnik, je poslal tja najprej delavce, da ga pospravijo in očistijo, in ko se po treh dneh ni nihče vrnil, je šel veleposestnik sam preverit kaj se dogaja. Že pred pragom ga je pričakala kača. »Izpolnim ti eno željo, potem pa boš moral plačati ceno,« mu je rekla. Veleposestnik seveda ni okleval in si je zaželel da bi bil še bolj bogat kot je že sicer. Njegov bančni račun se je v trenutku napolnil, vendar ni imel priložnosti uživati v tem, saj ga je kača takoj zatem pičila in nemudoma je izdihnil.

Glas o kači, ki izpolni želje, vendar takoj zatem umori vsakogar, ki si jih zaželi, se je razširil po deželi in marsikdo je šel preizkušat svojo srečo, mnogi zgolj zato ker so se imeli za pametne. Nekateri so si zaželeli, da bi kača izginila, a jim to ni pomagalo, saj se je takoj zatem spet pojavila in jih pičila. Spet drugi so si zaželeli, da bi pičila sama sebe in tako umrla, a je takoj zatem oživela nazaj in tudi oni so umrli, a niso več oživeli. Spet drugi so hodili k kači s svojimi najskritejšimi željami in so umirali potem ko so se jim izpolnile. Tretji so hoteli kačo nekako zamotiti in jo pretentati na najrazličnejše načine ali pa jo pokončati, ampak tudi oni so, potem ko jim je nakana uspela, umrli od pika kače, ki je vsakič oživela nazaj, saj jim je morala izstaviti račun za izpolnjene želje.

Glas o njej se je počasi razširil po vsem svetu. Lepega dne je za to slišal puščavnik, ki se je odpovedal vsaki zemeljski želji. Sprva ga to ni kaj prida zanimalo, a potem je slišal za modreca, ki je prav tako šel izzvat kačo in je umrl. Vsa njegova modrost, izkušenost v življenjskih in božanskih zadevah ter poznavanje prave narave sveta, prav nič od tega mu ni pomagalo. Puščavnik je zato pričel premišljevati kaj se skriva za kačinim početjem, a ni prišel do nobenega pametnega zaključka. Naposled ga je premagala radovednost in še sam je odpotoval do začaranega dvorca ter tam nagovoril kačo z naslednjimi besedami: »Ničesar si ne želim, samo tu sem. Prej sem bil lepo tam, kjer moram biti, potem pa sem izvedel zate, ki si prav tako nekje kamor ne sodiš. Zdaj sva že dva, ki pa sva iz zelo različnega testa in tako se bo morda vzpostavilo ravnotežje.«

Kača je besnela in skušala vsiljivca odgnati, a tega ni mogla, saj bi ga lahko ubila le če bi si česa zaželel. Tako jo je namreč ustvaril zlobni čarovnik. Puščavnik pa se je odrekel zemeljskim željam in se ga ni dalo nikakor prepričati da bi to prekršil. Naposled se je kača upehala in puščavniku povedala: »Tu sem, ker me je ustvaril močan čarovnik. Njegova želja je bila, da se zlo, ki ga je vse življenje gojil in zbiral okrog sebe, ne razprši po vsem svetu, temveč ostane tu, kamor ga je zaprl, da se še okrepi. Čarovnik je proučeval zlo vse svoje življenje in tako ga je navduševalo, da ga je hotel imeti v čisti obliki in je hotel biti vekomaj obdan z njim, saj je verjel, da je prav zlo tisto najgloblje bistvo človeka.«

Puščavnik je mirno rekel: »Čarovnik se je uštel. Zlo ni bistvo človeka, ampak je samo njegova od njegovih izbir. Zato dobi svoj pomen le če je med ljudmi in če se odraža v njihovih dejanjih. Čarovnik se je odločil zapreti zlo v svoj dvorec, stran od ljudi, tebe pa je ustvaril zato, da ljudem ne pustiš noter. Verjetno zdaj uvidiš kako je vse to brez smisla. Kar poglej v dvorec in videla boš, da zla ni tam. Najbrž ga nikoli niti ni bilo. Bilo je samo v čarovnikovi duši, ki pa je ni več tu.« »Ni ressss!« je zasikala kača. »Čarovnikova duša bo živela med ljudmi vse dokler se bodo spominjali njegovega dela. In za to skrbim jaz, ki jim izpolnjujem želje!« »Res piškava uteha,« je dejal čarovnik in vzel pot pod noge, saj je izvedel vse kar ga je zanimalo.

Kača je še nekaj časa izpolnjevala želje in ubijala nesrečnike, ki so si jih zaželeli, potem pa se je tega lepega dne naveličala, saj je vse skupaj postalo res že dolgočasno, pa tudi ljudje niso bili več kaj posebej presunjeni. Potem ko so ugotovili, da je ne morejo ubiti, so njo in njeno početje namreč sprejeli kot običajno zlo, kakršnega so že vajeni. K kači so sčasoma hodili le še tisti najbolj obupani, bolezensko ljubosumni, nori ali pa na smrt bolni. Potem ko je nekega dne pičila neozdravljivo bolnega starca, ki je umiral priklenjen na bolniško posteljo že poldrugo leto in si je zaželel samo končno zapustiti svet, je kača pobrala šila in kopita in nikoli več je ni videl nihče.

[gentle-violence]

O čem pojejo ptiči?

Ste se že kdaj vprašali zakaj znajo ptiči tako lepo peti? In če ste se, ali ste se kdaj morda vprašali tudi o čem pojejo njihove pesmi? Gotovo tega niste vedeli, ampak ptiči niso vselej znali peti. Nekoč v davnih časih jih je namreč tega naučil čarovnik, katerega ime je žal pozabljeno.

Tudi njegove zgodbe ne ve več skoraj nihče ... no, vsaj nihče razen tistih redkih, ki še znajo prisluhniti zgodbam, ki jih pripovedujejo ptiči. Tole zgodbo je nekoč nekemu popotniku v nekem gozdu povedal nek navaden siv vrabec.

Čarovnik, katerega ime je žal pozabaljeno, je živel sam v skromni koči v gozdu. Čeprav je bil v svojem poklicu, ki je bil v njegovih časih obravnavan s strahospoštovanjem in se je dalo od njega bogato živeti, tedaj pravzaprav najboljši na svetu, si je raje izbral skromno življenje daleč od ljudi. O njegovem življenju pred tem krožijo zelo različne zgodbe, vrabec pa je povedal naslednjo: Čarovnika je kot dojenčka nekdo pustil v košari pred vrati sirotišnice. Že kot majhen deček je odkril, da ima poseben dar. Potem ko je pri petih letih spremenil sivo poslopje sirotišnice v pravljično palačo, neprijazne paznike in vzgojitelje pa v mile psičke in mucke, so ga dali v vajeništvo bogatemu, a zlobnemu čarovniku. Ta ga je naučil marsičesa, a je z njim tudi grdo ravnal in ga izkoriščal.

Za osemnajsti rojstni dan, ko bi mladenič postal polnoleten in bi se njegove moči razvile do stopnje, v kateri bi ga za vselej prekosil, je zlobni čarovnik skoval morilski urok. Vendar pa je mladeniča njegov pretanjen čut opozoril, da se pripravlja nekaj grdega. Čeprav ni vedel za kaj gre, je skoval urok, s katerim je vnaprej preobrnil delovanje vsake slabe čarovnije v nasprotno smer. Šele ko je hudobni čarovnik, ki ga je mladenič kljub temu, da je z njim delal grdo, imel rad kot lastnega očeta, sredi večerje za mizo nenadoma zahropel, potem pa umrl v strašnih bolečinah, medtem ko je njegova kri dobesedno zavrela, je mladenič šele zares spoznal kako pokvarjen je svet.

Tedaj je odšel v gozd in se umaknil od ljudi. Živel je samotno življenje, preživljal pa se je večinoma s tem da je kmetom pomagal vzgojiti boljše pridelke, zdravil je bolne in skrbel tudi za živali, predvsem pa je skladal čudovite pesmi in jih igral na violino. Vaške plese, kjer je občasno nastopal, so obiskovali ljudje vseh starosti od blizu, prihajali pa so tudi od daleč. Nekega dne je v vas, kjer se je ravno mudil, pripeljala luksuzna kočija z oboroženim spremstvom. Kočiji se je zlomilo kolo in imenitniki so se ustavili v lokalni gostilni medtem ko so čakali na popravilo. Tam jim je bilo dolgčas in zaželeli so si kakega razvedrila. Gostilničar se je hitro spomnil na mladeniča in ga dal poklicati. Mladenič je zaigral par skladb na violino in imenitniki, med katerimi je bil tudi kralj, so bili osupli, saj je bila glasba tako čudovita, hkrati pa je imela tolikšno moč, da je vsem, celo tistim najbolj trdosrčnim segla do dna srca. Nekomu pa je segla do srca celo bolj kot ostalim. Med zbranimi je bila namreč tudi princesa, ki se je v hipu zaljubila v mladeniča.

Princesa pa je bila žal že obljubljena za nevesto princu iz sosednje dežele in tudi če ne bi bila, je kralj nikoli in pod nobenimi pogoji ne bi dal za ženo revnemu mladeniču, ki ni kraljevskega rodu. V nasprotju s pravljicami, v katerih kralj na primer da snubcem tri preizkušnje ali kaj podobnega, je bilo to pač resnično življenje, v katerem so na dvoru nekaj šteli le politični dogovori. Ljubezen so plemiči in drugi bogataši večinoma dojemali kot ceneno sentimentalnost za revne sloje ter za naivne, pomehkužene in izgubljene duše, ki ne znajo živeti.

Mladi čarovnik in princesa sta se tako sestajala na skrivaj, ponavadi kje v širnih grajskih vrtovih. Če mladenič ne bi bil čarovnik, bi kaj takega težko izpeljal, saj je bila kraljevska rezidenca na otoku, na katerega so imeli dostop samo izbrani. Tudi samo posestvo je bilo dobro zastraženo, saj se seveda nikdar ne ve kaj vse bi lahko sovražnikom prišlo na pamet, in mladenič se je lahko izmuznil budnim očem le tako da se je vsakič spremenil v kako žival. Tako je svojo izbranko enkrat obiskal kot jelen s čudovitim rogovjem, drugič kot majhen bel zajček, spet tretjič kot lisjak z živordečim krznom in tako naprej. Kljub vsej previdnosti pa je zaljubljenca nekoč opazila ena od dvornih dam. Mladenič je sicer uspešno pobegnil stražarjem, a princese od takrat niso več izpustili iz gradu. Kralj se je, potem ko je zatrdila da nikoli ne bo ljubila nikogar drugega, silno razjezil in jo dal vse do poroke zapreti v sobo v najvišjem stolpu.

Vendar pa ljubezen vedno lahko najde pot in mladenič je k princesi prihajal še naprej, tokrat povsem neopazno, kot majhen siv vrabec. Zaljubljenca sta se dolge večere pogovarjala o tem kaj naj naredita, a vedela sta, da tudi če pobegneta, zanju ne bo nikoli miru, saj bi kralj takoj za njima poslal svoje plačance, tudi vsi najnevarnejši čarovniki v deželi bi imeli nalogo da jima zagrenijo življenje, na katerikoli konec sveta bi pobegnila, pa bi ju spremljala njuna zgodba in nezdravo zanimanje nevednih ljudi željnih senzacij, saj je svet majhen, večina ljudi pa povsod razmišlja podobno.

Prihodnost se je zdela brezupna, vendar je na koncu mladenič le uspel prepričati dekle v eno od redkih mogočih rešitev: Spremenil ju je v par taščic. Prav njun rod je bil tisti, ki je začel tako čudovito peti, saj sta zaljubljenca na tak način razglašala svojo srečo vsemu svetu. Ko so drugi ptiči slišali vse te čudovite pesmi, so se kmalu naučili peti tudi sami. Kar tekmovali so med seboj kdo bo več in lepše pel. Skoraj vsak od njih je poznal kako dobro zgodbo, ki jo je želel deliti z ostalimi.

[gentle-violence]

Kako so se volkovi šli politiko

Nekoč v davnih časih, ko je bil svet še precej mlajši, so tudi živali znale govoriti po človeško. Takrat se je živelo bolj preprosto kot se danes, vse je bilo med seboj bolj povezano, in tudi ljudje se takrat še niso imeli za vladarje vsega sveta. Nekega dne je tako volk prišel na pogovor k kralju neke dežele, da bi se pritožil ker je njegova vrsta med ljudmi premalo spoštovana.

Ker je v kraljestvu veliko ljudi živelo od reje ovac, so bili dobri odnosi z volkovi ključnega pomena. Kralj je zato volku v zameno za obljubo, da bodo njegovi odtlej uplenili samo toliko ovac, da si bodo lahko potešili lakoto in nobene več, izkazal čast s tem da je dal podobo volka upodobiti v grbu kraljestva. Nekaj časa se je zdelo, da je vse v redu in da je bila odločitev res dobra. Kraljestvo si je s ponosnim praporjem volka celo dvignilo ugled pri nekaterih, še posebej denimo pri oblikovalcih, ki so hvalili izvirnost grba.

Vse to zadovoljstvo pa ni trajalo prav dolgo. Najprej so se k kralju prišle pritožit manjše gozdne živali kot so zajci, srne, lisice in celo veverice. Zdaj ko so volkovi omejili plenjenje ovac, so se prav one znašle pod udarom in veliko več jih je končalo v volčjih krempljih ter gobcih. Kralj pa je s temi nezadovoljneži opravil po hitrem postopku. Razglasil jih je za nasprotnike napredka in anarhiste in jim zagrozil, da bo dal iz njih pripraviti slovesno dvorno pojedino če pri priči ne opustijo vseh zahtev. Slovesnemu podpisu listine, s katero so se odrekli svojim argumentom, je bila priča množica mesarjev, ki so pridno brusili nože za primer da bi se delegati v zadnjem hipu premislili.

Naslednji, ki so se prišli pritožit, so bili kmetje. Volkovi, ki so se počutili privilegirano ker je njihova podoba v grbu dežele, so se sicer držali dogovorjene omejitve pri ovcah, a so zdaj kmetom zagrozili z nečim drugim. Če jim ne bodo pričeli plačevati posebnega davka, bodo napadali ostale domače živali, ki niso bile zaščitene na enak način kot ovce. Kralj je obe strani povabil na pogovore in volkovi so nekoliko popustili in znižali predlagane davke na, kot so sami dejali, simbolično raven. Kmetje so se jim morali ukloniti. Nekaj časa se je zdelo, da bo odtlej vse v redu, čeprav kmetje seveda niso bili zadovoljni, toda kralj jim je le kratko in suho rekel: »Napredek pač prinaša s seboj nova razmerja moči in kdor ne gre v korak s časom, ga bo čas povozil.«

Ko so k njemu naslednje na pogovor prišle ovce, je bil nemalo presenečen. »Od nekdaj veljamo za neumne čredne živali, ki si ne upajo ničesar, a tega ne moremo več mirno prenašati,« je razburjeno govoril njihov delegat. »Plenilci so dobili častno mesto v grbu dežele in zdaj nas lahko celo zakonito napadajo, čeprav to počno manj kot prej ko je bilo to še nezakonito. Mi pa, ki vam dajemo vse kar imamo, med drugim tudi svoja življenja za vašo hrano, kar, kot veste, počnemo prostovoljno, saj ljudje v zameno lepo skrbijo za nas, pa si ne zaslužimo prav nobenega priznanja? Brez naše kulture nenasilja in navade da se vselej prepustimo modremu vodstvu močnejših, bi mnogi od vas že zdavnaj pomrli od lakote. Zato tudi mi zahtevamo svoje posebno priznanje.« Ti argumenti pa se kralju niso zdeli prav tehtni, zato je ovcam zagrozil, naj se raje pazijo, da volkovom ne poviša zakonsko določenih kvot.

Nekaj časa je vse teklo v najlepšem redu, potem pa je nekega leta nastopila silovita suša, ki je ni in ni hotelo biti konec. Pridelki na poljih so propadli, veter je odnašal stran v prah posušeno zemljo, v gozdu pa je vse bolj zmanjkovalo hrane za rastlinojede živali. Ker jim je življenje postalo nevzdržno, so se organizirale in se volkovom uprle. Tudi kmetje niso več imeli dovolj da bi plačevali davek volkovom, ki so se medtem ob svojem lagodnem življenju neverjetno namnožili in so vsako leto zahtevali več. Zato so volkovi prekršili dogovor s kraljem in se spravili na ovce. Med ovcami pa je medtem prevladala nova generacija, ki je zagovarjala odmik od nenasilnega sožitja z ljudmi in osamosvojitev. Tako so se tudi ovce končno same organizirale in se v velikem pohodu odpravile stran, na drug konec sveta. Pred krdeli pobesnelih volkov so čredo skušali braniti ovni, a vse dokler se jim niso pridružili razjarjeni kmetje in so se ubranili s skupnimi močmi, je bil pohod bolj pokol. Številni kmetje, ki so v suši izgubili vse, so se po zmagi odločili da bodo šli z ovcami, ki so jih zdaj spet sprejele za gospodarje, na pot do področij z boljšo pašo. Tako so postali nomadi in odšli so iz kraljestva.

Preden je v kraljestvo zmagoslavno vkorakala vojska iz sosednje dežele, ki so jo prebivalci sprejeli z navdušenjem in velikim slavjem, ki je trajalo teden dni brez prestanka, je kralja obiskal še zadnji delegat. To je bil jazbec, gozdni samotar, ki se ponavadi za nikogar posebej ne zmeni, saj ima od vsega na svetu najraje svoj mir. Jazbec je kralja seznanil s tem da mu je zaradi vsega kar se je dogajalo, prekipelo, saj v tako spolitiziranem ozračju niti njegova vrsta preprosto ni več mogla živeti v miru.

Zato se je jazbec oklical za preroka in šel med živali širit svojo resnico. Njegova konzervativna sekta se je pričela zavzemati za to, da živali prenehajo ves dialog z ljudmi, celo da preprosto nehajo govoriti človeški jezik. Kralju je jazbec napovedal, da bo njegova gotovo obveljala, saj imajo vsa živa bitja od vsega na svetu najraje svoj mir in svobodo, da se lahko lepo brigajo zase.

Prerokoval mu je tudi, da se bo svet sčasoma zelo spremenil. Sčasoma bodo živali celo sploh pozabile govoriti. Volkovi, ki so s svojo aroganco pričeli ogrožati vse živo, bodo nekoč sami ogrožena vrsta, saj se jih bodo ljudje vse bolj trudili iztrebiti. Medtem pa bodo ljudje tudi sami povsem izgubili stik z naravo, za katero že zdaj nimajo več občutka. Ker se z živalmi ne bodo več mogli dogovoriti o ničemer, si bodo postopoma morali pomagati drugače. Morda bodo razvili svoja orodja do te mere, da bodo orodja nekoč znala delati, na primer zorati njivo kar sama. Ker pa vsakdo ve, da orodja za svoj obstoj ne rabijo pridelovati hrane, se bodo s svojimi na novo pridobljenimi sposobnostmi zagotovo osamosvojila od ljudi in jim, ker bodo gotovo vse počela boljše od njih, kmalu tudi zavladala.

»Ko se bo vse to zgodilo,« je dejal jazbec, »nam bodo končno vsi dali mir, saj bomo postali preveč nepomembni da bi se z nami še ukvarjali. Takrat bomo lahko živeli v zadovoljstvu, če bo le dovolj sončnih dni in tudi dežja, pa če nam bodo letni časi le naklonjeni. Predvsem pa takrat ne bo več grbov, zastav in praporjev, ki so nekaj najbolj neumnega in nekoristnega, a uspejo zanetiti prepir tako kot nobena druga stvar pod soncem.«

[gentle-violence]

Lestev do nebes

Nekoč je živel častihlepen čarovnik, ki je s pomočjo uroka pogubil kralja tiste dežele, nato pa zasedel njegovo mesto. Menil je namreč, da je znanost magije premalo priznana in upoštevana tako med navadnimi ljudmi kot tudi na ravni meddržavne politike in se je namenil da to spremeni.

Večkrat je rad poudaril, da bi se, če bi mu šlo le za oblast, zadeve lotil popolnoma drugače. Lahko bi se na primer dokazal z junaškimi dejanji in se poročil s kraljevo hčerjo ali pa bi si naredil kariero v državni birokraciji ali vojski. Ampak ker je bil v svojem razmišljanju bolj velikopotezen, se je raje odločil za direkten naskok na oblast, kar pa je bil šele začetek. Svoje kraljestvo je namreč nameraval postaviti za zgled celemu svetu. Verjetno je odveč pripomniti, da so se ga ljudje upravičeno bali in da je bila njegova vladavina obdobje najhujše strahovlade kar jih je kdorkoli pomnil.

Kralj čarovnik se je, potem ko je v prvem letu vladanja dodobra spoznal mehanizme oblasti, odločil za prvi podvig, ki mu bo prinesel nesmrtno slavo, njegovemu kraljestvu pa prestiž v svetu. Namenil se je narediti enodelno lestev do vrha neba. Dal je poklicati tesarje in jim naročil da jo začnejo izdelovati. Ko je eden od njih pripomnil, da enodelna lestev verjetno ni najboljša ideja, saj ne bo imela opore, ga je čarovnik v hipu scvrl z ognjenim pogledom, toliko v opomin in poduk vsem ostalim, potem pa je naznanil: » Za to bom poskrbel sam. Lestev mora biti le dovolj trdna, naslonili pa jo bomo kar na oblake.« Tako so se tesarji in mizarji lotili dela. Dolgih šest mesecev so sestavljali lestev iz najbolj trdnih vrst lesa, kovači pa so jo še ojačali z oporami iz jekla.

Naposled je bila lestev narejena in kralj čarovnik je dal sklicati ljudstvo. Pred očmi osuple množice je čarovnik le zamahnil z roko in lestev se je v hipu postavila pokonci. Nihče ni videl kako visoko seže, saj se je njen vrh izgubil v najvišjih oblakih, kamor noben pogled tudi ni zmogel prodreti. Potem je kralj čarovnik poklical mladega tesarskega vajenca, tihega in zamišljenega fanta, ter mu naročil, naj se povzpne po lestvi, vse do vrha, nazaj pa naj prinese kak oprijemljiv dokaz o obstoju boga tam zgoraj. »In ne vračaj se če ti ne uspe,« je še zarohnel za mladeničem, ki se je, prestrašen, a po drugi strani tudi strašansko radoveden, hitel vzpenjati vse više.

Mladenič se je vzpenjal dneve in dneve. Kadar se je utrudil, se je privezal na klin lestve z vrvjo in zaspal za nekaj ur. Mejo oblakov je prešel že v prvem dnevu in ker je bil tako visoko, ni mogel slišati vzklikov vznemirjene množice, ki ga je opazovala od spodaj, zdaj samo še kot piko v višavah. Znotraj oblakov je čez nekaj dni naletel na svetove, ki so si sledili vsakih nekaj kilometrov na mogočnih policah. Na njih so se na vse strani raztezala polja, gozdovi in travniki, nikjer pa ni bilo videti nobenega človeka ali živali. Potem ko mu je že pričelo zmanjkovati hrane v nahrbtniku, je končno prispel do police, na kateri je bila postavljena skromna koliba. V njej je živel peklenšček, ki se je naveličal svoje službe in se je odpravil kolikor je bilo le mogoče daleč od nevzdržno vročih ognjev, vonja po zažganem mesu in nečloveških krikov grešnikov, ki polnijo večnost božjega podzemlja. Seveda je bil zelo nejevoljen, ko je na njegova vrata potrkal mladenič in ga zmotil njegovo mirno življenje brez sitnosti, skrbi in predvsem ljudi.

Tako se je odločil da mladeniča ubije, ampak ta je bil pronicljiv in je takoj prebral njegovo namero. »Poglej, peklenšček, nisem tvoj sovražnik in tu nisem po svoji volji. Sem me je poslal močan in hudoben čarovnik. Ne vem kako je v posmrtnem življenju, vendar predvidevam, da boš moral, če me ubiješ, o tem poročati in nekdo bo potem moral odločiti kam naj gre moja duša, v nebesa ali pekel. To ti bo gotovo vzelo nekaj časa in napora in če je birokracija v zasmrtju vsaj malo podobna tisti na našem svetu, boš imel kar nekaj opravka s tem. Raje me pogosti, saj sem pošteno lačen in utrujen, potem pa me preprosto spusti, da grem naprej, vse do nebeških vrat in od tam zgoraj prinesem dol na zemljo dokaz o obstoju boga.«

Peklenšček pa mu je odvrnil: »Če bi bilo to mogoče, bi te rade volje spustil, ampak moram ti povedati, da tam gori ni nobenih nebes. Slišal sem sicer da najbrž obstajajo, saj po smrti ne pridejo čisto vsi ljudje v pekel, tam jih pristane samo velika večina, ampak nihče pa ne ve kje ta nebesa so. Morda so celo v podzemlju, onstran pekla, kdo ve. Kar se tiče neba, pa tu zgoraj najbrž ni nič več. Moja polica je najvišja in najbolj oddaljena od sveta, zato sem si jo tudi izbral, potem pa dolgo ni ničesar, morda je tam zgoraj samo še praznina. Poleg tega boš, če stopiva zdajle pred hišo in malo bolje pogledaš, skozi meglico lahko videl vrh lestve. Samo še kakih deset metrov in potem je je konec. Tako nimam druge izbire, moram te ubiti.«

»Kaj pa če mi raje pomagaš pretentati čarovnika?« se ni dal mladenič. »On hoče imeti dokaz o obstoju boga. Daj mi na primer kakšen predmet iz svoje kolibe in jaz bom rekel, da sem ga dobil v nebesih.« Peklenšček se je zamislil in naposled rekel: »Moja koliba je skromna in nimam takšnih predmetov, ki bi prepričali tvojega čarovnika. Edino kar bi morda prišlo v poštev, je papeška kuta, ki sem si jo vzel za spomin na mojo službo. Kuta je pripadala enemu od papežev, ki jih imamo tam spodaj in všeč mi je bila. Zdaj se bova do potankosti uskladila glede zgodbe, ki jo boš doli povedal, moraš pa mi tudi obljubiti, da boste dali odstraniti lestev zato da nihče drug ne pride sem gor. Kdorkoli bo še namreč poskušal, jo bo skupil.« Tako sta se dogovorila in naslednji dan se je mladenič odpravil navzdol. Ko se je vrnil, je seveda sledilo slavje, ki pa ga mladenič ni utegnil kaj prida užiti, saj ga je kralj čarovnik zasliševal cele tri dni in noči. Zato da ne bi lagal, mu je grozil z najhujšimi mukami, a mladenič je, ker se je bolj kot njega bal peklenščka, vztrajal pri svoji zgodbi.

Ko je mislil, da je izvedel vse kar je potreboval, je mladeniču, ker se je zaradi njegovega junaštva pač tako spodobilo, nerad dal za ženo svojo hčer in ga razglasil za prestolonaslednika. Sam pa se je odločil, da se odpravi po lestvi v nebesa in si skuša tam pribarantati ali kako drugače zagotoviti mesto po smrti ter večja pooblastila dokler bo še živ. S seboj je vzel tudi papeško kuto. Ko je prispel do peklenščkove kolibe, so tokrat tam res stala belo obrobljena nebeška vrata, tako kot mu jih je mladenič opisal. Da bi zbudil boljši vtis, si je oblekel kuto in vstopil, tam pa ga je čakal peklenšček, ki si je zadovoljno mel roke. »Pozdravljen, kralj,« je dejal. »Zares sem vesel, da si se oblekel v inventar iz pekla. Imamo namreč najboljše varnostne ukrepe, zato nam ni še nikoli nihče ušel. Če bi te zdajle ubil, bi moral izpolniti na desetine formularjev in se zglasiti na precej uradih, tako pa samo tlesknem s prsti in kuta s teboj vred se bo v hipu znašla tam, kamor sodi.«

Novi kralj je seveda držal obljubo in dal takoj požagati lestev. Uporabili so jo za kurjavo in celoten dvor se je z njenim lesom grel celo leto. Ko je kralj zvečer lenobno posedal ob kaminu, je razmišljal o tem kako prijazno in toplo je lahko ognjišče umirjenega in zadovoljnega človeka, medtem ko se hudobne in zagrenjene duše vse svoje dni vzpenjajo po lestvah v hladne in neprijazne višave, na koncu pa se za vse večne čase cvrejo v peklenščkovem ognju.

[gentle-violence]

Spiritual guidance

[gentle-violence]

"A drug by the name of world without end ..."

Medtem ko čakam na plimo navdiha in na ugoden veter časa, da mi naklonita ustvariti naslednjo pripoved na tem blogu, posvečam vsem potrpežljivim bralcem en pošastno dober komad o baronu, ki ga je pogubilo njegovo preveliko navdušenje nad tehnološkimi inovacijami.

[gentle-violence]

O zapravljenem času

Nek čarovnik je hotel ustvariti čas, s katerim bi lahko razpolagal kadar bi se mu zahotelo. Naučil se je destilirati svež čas iz izgubljenih priložnosti in vsega zapravljenega časa, ki ga ljudje niso nikdar izkoristili. Nabral ga je za dvajset let in ga shranil v škatlo, škatlo pa je dal zakovati v železno vedro, zato da čas ne bi izpuhtel dokler se ne odloči kaj naj stori z njim. Ko pa je vajenca poslal k kovaču iskat vedro s časom, ga je ta na poti nazaj izgubil. Čarovnik se je jezil in srdil na malomarnega vajenca, a to ni pomagalo. Ves zbrani čas, trud čarovnikovih dolgih let, je bil zdaj – zapravljen.

Tole je zgodba o tem kaj se je zgodilo z njim. Vajenec se je na poti od kovača ustavil v gostilni in spil veliko več kot bi smel. V gostilni se je kartalo in vajenec se je pridružil igri. Sreča mu ni bila naklonjena in izgubil je vse kar je imel pri sebi. Nazadnje je zastavil še vedro, češ da je v njem gotovo nekaj dragocenega, saj mu je gospodar naročil, naj nanj prav posebej pazi. Vajenec ni znal povedati kaj je v vedru in potem ko se je na smrt pijan odmajal iz gostilne ne da bi se prav zavedal kaj je storil, njegovi nič kaj manj pijani soigralci niso vedeli kaj naj z vedrom. »Grdo je,« je rekel prvi, medtem ko ga je drugi potresel, da bi videl kaj je notri. »Neka škatla je v njem,« je ugotovil drugi, »ampak drugače izgleda kot da je prazno. Tudi škatla mislim da je prazna.« »Le kaj nam bo bedasto zakovano prazno vedro,« je rekel tretji in odložili so ga ob kontejnerjih za smeti.

Naslednji dan je zjutraj eden od smetarjev na redni dolžnosti opazil vedro. Ker je na njem z rdečimi črkami pisalo »Odpiraj le v prisotnosti pooblaščene osebe,« ga je odnesel šefu, ki je pač pooblaščena oseba. Šef je bil najprej radoveden, a ker je imel veliko dela in odgovornosti, je vedro zaenkrat le odložil v kot pisarne. Ko je v pisarno vstopila tajnica in zagledala vedro, ga je vprašala kaj je to. Šef je bil ravno nekaj nejevoljen in ji je rekel, da on nima časa in da je zato vedro njena skrb. Preda naj ga oddelku pristojnemu za te zadeve tako kot velevajo procedure. Ker pa za procedure o katerih tako radi govorijo šefi, podrejeni včasih sploh ne vedo, kdaj pa se zgodi, da celo sploh ne obstajajo, kar še posebej velja za na primer procedure, ki so povezane z zakovanimi železnimi vedri, tajnica ni porabila prav veliko svojega dragocenega časa. Na poti iz službe je vedro odnesla na policijsko postajo, na urad za izgubljene predmete. Tam so ga popisali in ga odnesli v skladišče.

Ko se po več mesecih lastnik vedra ni pojavil, so ga dali na dražbo, skupaj z ostalimi predmeti. Vendar pa ne na tej ne na kateri drugi dražbi nihče ni hotel kupiti grdega zakovanega železnega vedra, v katerem je bila očitno samo neka prazna škatla. Čez dve leti so zato policisti vedro dali v odpis in končalo je na smetišču. Na smetišču so ga našli cigani, ki so zbirali staro železo. Vzeli so ga s seboj, ampak ko ga je zagledal njihov poglavar, je rekel: »Zakaj ste pa vzeli tole? Neuporabno je, pa še na moč grdo. Kako naj kdo zajame vodo z vedrom, ki je takole zakovano? Bedasto. In kaj je sploh notri? Očitno nič. Nimam časa za te neumnosti. Vrzite ga v reko!«

Ker je bilo vedro votlo, je odplavalo navzdol po toku reke. Nekega dne ga je naplavilo ob vrtu revne domačije. Na tej domačiji je živela ostarela babica s svojo vnučko. Starši punčke so umrli v nesreči, babici pa je počasi pešalo zdravje. Žal ji je bilo, da se ji življenje izteka, saj je bilo srečno in zadovoljno, z vnučko sta si vedno vzeli čas za uživanje v drobnih trenutkih dneva in dnevi so jima tekli v spokoju in prijetno. Babici je bilo žal edino, da ne bo videla punčke odraščati. Na srečo je bilo zanju vsaj dobro poskrbljeno. Babica, ki je bila dobra po srcu, je namreč pred leti posvojila fantka, ki je bil sirota in ta je zdaj ko je odrasel, živel na sosednji domačiji s svojo družino, mimogrede pa je poskrbel tudi za babico in njeno vnučko.

Punčka se je šla kot vsako jutro igrat k potoku in tam je našla vedro. Svoje najdbe se je zelo razveselila in tekla jo je pokazat babici. Babica je dolgo proučevala nenavadno vedro, ga težkala in obračala v rokah, pa ni mogla ugotoviti čemu je namenjeno. »Gotovo je v njem nekaj skrivnostnega,« je rekla, punčka pa si je želela samo da bi imela svoje lastno vedro s katerim bi lahko zajemala vodo, ampak s tem se to ni dalo, saj je bilo zakovano. Ko se je popoldne oglasil sosed, da jima naseka drva, sta ga prosili, če jima vedro odpre. To je tudi storil in punčka se je vesela šla igrat z vedrom, medtem ko je babica vzela škatlo, ki je bila v njem in si jo dolgo ogledovala.

Naposled jo je odprla in v njej je bil listek, na katerem je pisalo: »Tole je urok: Dvajset let zapravljenega časa se vrača v obtok. Zdaj je ves ta čas tvoj, vseh dolgih dvajset let. Izkoristi jih dobro, ne zapravi jih spet.« Babica je dvajset dodatnih let življenja izrabila naravnost odlično. Bila so čudovita leta in vnučka je vmes odrasla v lepo dekle, se poročila in si ustvarila družino. Pravnučki so bili naravnost čudoviti, a žal se je babici njen čas takrat le počasi iztekel. Na smrtni postelji pa vseeno ni bila prav nič nesrečna, saj ni bilo prav ničesar kar bi lahko obžalovala.

[fuckyeahoctopus]

[gentle-violence]

Octo by ~mindsiphon

(via fuckyeahoctopus)

[gentle-violence]

Ko so bogovi prosili za pomoč ljudi (2)

V starodavnih časih je bilo ver, cerkev in duhovščine manj kot danes, a takrat so bili bogovi prav povsod in so živeli vsem na očeh. Bogovi so bili po značaju tudi bolj podobni ljudem in manj vzvišeno odmaknjeni. Vendar pa so se ljudje srečevali verskimi težavami tudi takrat, le da so bile te zelo drugačne od teh, ki jih srečujemo zdaj.

Medsebojne odnose so bogovi reševali kar sproti in med seboj, tako da verskih vojn takrat sploh ni bilo. Večinoma so se bogovi med seboj borili kar sami. Tisti, ki jim je šlo za nohte, so pogosto šli živet med ljudi, kjer so ohranili vsaj nekaj veljave. Življenje med ljudmi seveda ni bilo brez prednosti in nekateri drugi so se za to odločili kar sami od sebe. Eni so recimo imeli radi dobro hrano, druge je očaralo kako prelepo dekle ali pa fant, veliko pa je bilo tudi takih, ki so svoje božanske moči zlorabljali za to, da so ljudi pripravili do tega da jih ubogajo, jim strežejo in nasploh prenašajo vse njihove muhe in kaprice.

Tale zgodba bo govorila prav o enem od slednjih. Klaptor, bog pevskih zborov, je bil seveda precej nepomemben, redko je bil tudi sploh povabljen na zborovanja, na katerih so bogovi odločali o usodi sveta. Kljub temu pa je bil izjemno, prav bolestno ambiciozen. Kot sin boga zmernega gozdarstva in boginje pranja že po poreklu ni sodil med privilegirane, a vseeno si je umislil, da želi zavladati celotnemu zboru bogov. Njegov načrt je bil precej pretkan. Namenil se je namreč pridobiti na svojo stran ljudi. Brez podpore ljudi bi bogovi, kljub svojim neznanskim močem, s katerimi so skrbeli za delovanje vsega na svetu, izgubili častne položaje in udobje. Spet bi postali samo še vzdrževalci in serviserji sveta, kar je bilo tudi njihovo izvorno poslanstvo. V neskončnem vesolju živi skoraj neskončno število bogov, od teh pa jih velika večina v glavnem le skrbi za delovanje stvarstva, medtem ko o vsem odloča maloštevilno vodstvo, ki pa ima svoj sedež zelo daleč stran, v ozvezdju Zmaja. Božanskost zemeljskih bogov z vsemi užitki in častmi je bila torej odvisna izključno od ljudi, ki so jih častili. Živali in rastline se njihovega obstoja povečini še zavedale niso.

Klaptor se je kot prvi zborovodja dobro spoznal na organiziranje pevcev. Njegova zamisel je bila, da je treba ljudi organizirati in jim razdeliti vloge v zboru sveta. V zboru mora seveda vsakdo ves čas peti točno tako kot je treba. Seveda tako kot vsak ne more peti v nekem zboru, saj za začetek nimamo vsi posluha, zbor tudi ne more biti neskončno velik. Tako tudi odgovornih nalog ne more opravljati kar vsak, seveda pa tudi ne preveliko število ljudi. Klaptor je zato prosil za pomoč samo tiste najbolj ambiciozne med njimi in jim predal pooblastila, da so lahko začeli z delom. Njihova naloga je bila ustanoviti organizacijo, ki se bo posvetila urejanju vseh človeških medsebojnih odnosov in drugih z njimi povezanih zadev, za kar so si bogovi le redko vzeli čas. Veljalo je namreč, da naj ljudje svoje zadeve urejajo sami, tako kot to počnejo tudi bogovi.

Ker za razliko od glasbe v medčloveških odnosih torej ni bilo pravil, jih je Klaptor vzpostavil, nato pa se jih je zapisalo v knjigo. Ljudje so jih poimenovali zakoni, kar jim je Klaptor velikodušno dovolil, saj je vedel, da bodo ljudje vzeli za svoje vse tiste stvari, ki jih smejo poimenovati, tako kot so vajeni dajati imena tudi svojim otrokom. Za zakone so začeli skrbeti pravniki. Da bi bili odnosi urejeni, je bilo nujno potrebno, da se vsak odnos posebej popiše in da se jasno pove kakšen je njegov namen in koliko v življenju šteje. Izkazalo se je, da eni odnosi štejejo več od drugih, tako kot se morajo na primer v neki pesmi nizki glasovi slišati glasneje od visokih. Seveda pa so življenjske situacije med seboj zelo različne tako kot so med seboj različne vrste glasbe. Zato je bilo nujno popisati vse mogoče življenjske situacije. Knjigo življenjskih situacij so številne generacije ljudi pisale kar 1000 let, a Klaptorja to ni motilo, saj je imel dovolj časa. Potem je bilo treba različnim skupinam ljudi, tako kot v pevskem zboru, dodeliti prave vloge. Tako so na primer vojaki odtlej skrbeli za bojevanje, matere in očetje za svoje otroke, trgovci za medsebojno izmenjevanje potrebnih stvari in tako naprej. Ko so se trgovci, saj je bilo področje menjave še posebej zapleteno in so mnogi goljufali (nekdo je na primer na vsak način hotel zamenjati kokoš za povsem novo hišo), spomnili da naredijo red tako da uvedejo denar, je bil Klaptor navdušen, saj se česa takega sam gotovo ne bi spomnil.

Sistem je torej deloval kot namazan in Klaptor se je odločil, da se z najvišjimi predstavniki svoje organizacije poda na zborovanje bogov. Tam so prisotnim razložili, da so ljudje sami uredili svoje odnose z zakoni in da znajo zdaj poskrbeti sami zase. Če želijo bogovi še ohraniti svoj častni status, so jim naložili, da bodo morali tudi sami začeti upoštevati zakone. Bogovi so se najprej tako krohotali, da so jih boleli trebuhi, a ko so jim ljudje odrekli poslušnost in so se naenkrat nehali meniti zanje, jih je smeh hitro minil. Klaptor pa ni bil zadovoljen. Ker je postajal vse bolj častihlepen, je začel ljudi še bolj ščuvati proti bogovom, ki da kot paraziti od ljudi jemljejo tisto kar sploh ni njihovo. V nekem trenutku je Klaptor pričel verjeti, da ljudje lahko premagajo in potem zasužnjijo bogove, on pa postane vrhovni vladar popolnoma vsega.

Ščuvanje pa je seveda porodilo popolno nezaupanje do vsega, kar je bilo povezano z bogovi in Klaptor je bil grenko presenečen, ko so se ljudje nekega dne množično zbrali pred njegovim dvorcem in ga pozvali k odstopu zaradi konflikta interesov. Na vse kriplje se je upiral in jih skušal prepričevati, a na koncu ni šlo drugače in je moral zapustiti svet. Drugi bogovi so ga, ogorčeni zaradi vsega kar je skuhal, najprej vrgli v podzemlje, vendar pa jih je čez nekaj časa uspel prepričati, da je prava rešitev drugje. Pokažejo naj ljudem koliko veljajo. Bogovi so ga poslušali in so na zemljo spustili svoj srd. Poplave, potresi, vulkani, bolezni in druge katastrofe so tako dolgo pustošile, dokler niso ljudje začeli bogov prositi za milost.

Vendar pa je bila igra že zapravljena. Medtem ko so eni ljudje milo prosili, so drugi sklenili, da je čas da zatiralske bogove pobijejo. Pričela se je dolga vojna, ki bi lahko trajala še zdaj, če ne bi vmešali višji bogovi in v hipu naredili reda. Nad zemljo so poslali vesoljni potop, da se ljudje ohladijo, vse bogove pa so isti hip kazensko premestili. Klaptor je zaradi svojih lastnosti postal bog spletkarstva, tako kot vsem ostalim pa mu je izrecno prepovedano obiskati zemljo. Zaradi strateških razlogov so se bogovi namreč odločili, da je stik med bogovi in ljudmi prenevarna zadeva za oboje. Tako danes o bogovih vemo le še tisto kar nas o njih učijo številne vere, nemalo pa je tudi takšnih, ki veram sploh ne verjamejo in trdijo, da smo si bogove ljudje izmislili kar sami.

[gentle-violence]

Pripoved o kraljevski lisici

Nekoč je bilo kraljestvo, ki ga je zapustila čisto vsa pamet. Edino bitje, ki je še premoglo nekaj modrosti, je bila neka lisica, ki je živela v gozdu na robu kraljestva. Ta lisica nikakor ni bila običajna, saj je bila začarana. Bila je namreč hči čarovnice, ki jo je spremenila v gozdno žival zato, da bi ubežala preganjanju čarovnic, ki je ravno takrat divjalo po deželi.

Stari kralj Gulfried je namreč lepega dne prebral knjigo o lovu na čarovnice v starih časih, ko so bile te zlobne, in nemudoma ukazal da jih je treba pod njegovo vladavino dokončno pregnati, čeprav so bile čarovnice v njegovem napol obubožanem kraljestvu v resnici dobre po srcu. V pokrajinah, ki niso premogle dovolj izobraženih ljudi, so ravno one najbolj pomagale preprostim in revnim ljudem, nadomeščale so tudi zdravnike ko so zboleli, razsodnike, ko so se med seboj sprli, s svojo modrostjo pa so jim znale tudi svetovati ko so imeli kake težave.

Ker take vrste čarovnije, ki nekoga spremenijo v žival, ponavadi delujejo samo za nekaj časa, je mati čarovnica uporabila nezlomljiv urok, in sicer se je zaklela da se hči ne bo prelevila nazaj v človeka vse dokler se čaša človeške neumnosti ne bo prelila čez rob. Ker je neumnost, kot vedo vsi čarovniki, alkimisti, duhovniki, ekonomisti in psihologi, edini neizčrpen naravni vir na svetu, hkrati pa je, tako kot morje, podvržena plimovanju, je njen urok držal, vendar pa ni mogel punčke popolnoma spremeniti v nekaj kar ni bila. Lisica je tako že od malega znala marsikaj česar druge lisice niso znale, med drugim seveda tudi govoriti. V gozdu, v katerem je živela, je prevzela zadeve v svoje tace in živali so pod njeno vladavino živele v miru in relativnem sožitju.

Ko so ljudje to videli, so tudi sami radi prišli k lisici po kak nasvet, saj se skoraj ni bilo mogoče obrniti na koga drugega. Kraljestvo je bilo namreč že od nekdaj v razsulu, še tisti, ki so hodili v šole, pa so se tam učili samo znanosti in spretnosti, ki so namenjene razvijanju oholosti in samozaverovanih prepričanj o vsevednosti. Kar težko si je predstavljati kako na dnu je bilo kraljestvo, v katerem so se omejeni dvorjani že dolga stoletja razglašali za najboljše in najnaprednejše v svetu, medtem ko so ljudje stradali in se iz dneva v dan vse težje prebijali.

Ko je umrl kralj Gulfried, je krono prevzela njegova hči, princesa Krugbelda. Ta med ljudstvom ni bila najbolj priljubljena, saj je, poleg tega da je bila še za merila v kraljestvu izrazito neumna in ošabna, slovela tudi po svojem hudobnem značaju. Že od malih nog je imela okrutno žilico. Če se je komu pripetila nesreča, se ji je to zdelo zabavno, če pa je bila vzrok te nesreče ona sama, pa je v dnu svojega pokvarjenega srca nadvse uživala. Kot mnogi hudobni ljudje je bila princesa v dnu svoje duše nesrečna. Ko je bila še mlado dekle, se je noro zaljubila v princa iz sosednjega kraljestva, vendar jo je ta, ko jo je malo bolje spoznal, postopoma prenehal snubiti tako kot je to v navadi v kraljevskih krogih, kjer nihče nikomur ne reče naravnost ne. Od takrat je bila princesa, ki je ostala samska, čeprav je bila sicer v mladih letih lepa, prepričana, da ji je usoda naklonila neizrazit zunanji videz, zato se je vedno pretirano ličila in oblačila samo v najbolj kričeča oblačila.

Princesa Krugbelda je imela že vrsto let svetovalca, ki mu je skoraj slepo zaupala, saj je prekanjeni mož vedel, da ji mora laskati, hkrati pa jo vedno in povsod spodbujati pri njenih nakanah, pa bo dejansko lahko sam vladal kraljestvu. Princesa je namreč od vseh državnih zadev oboževala edino pogovore s tistimi na visokih funkcijah, medtem ko se za vse ostalo, med drugim tudi gospodarstvo, sploh ni zmenila. To je seveda svetovalcu poleg moči prinašalo tudi bajne zaslužke. Med drugim je uvedel davek, s katerim je kmetom ob vsaki letini pobral kar tretjino pridelka. Princesa je mislila, da kmetje plačujejo samo desetino, tako kot že od vselej, zato je razliko na skrivaj obdržal sam, prideljke izvažal in zasluženi denar kopičil v švicarskih bankah.

Kmetje so se po nasvet seveda odpravili k lisici, ki jim je dejala, da bi bilo še najbolje, če se preusmerijo v živinorejo, saj davek velja samo za poljedeljske izdelke, ki jih je mogoče na skrivaj tovoriti prek meje, medtem ko je živina veliko bolj opazna. Tako so številni kmetje njive hitro spremenili v pašnike, deželo pa so kmalu preplavile črede ovac in koz. Ko je svetovalec izvedel čigavo maslo je vse to, se je odločil, da se bo lisice znebil. Nekoč bi lahko seveda kadarkoli v gozd preprosto poslal lovca, zdaj pa je lisica že dobila privržence, ki so jo slavili in tudi varovali. Dolgo je tuhtal kaj naj stori.

Nekega dne je kraljico seznanil s tem, da v njenih gozdovih živi prav posebno bitje, kraljevska lisica s čudovitim bleščečim krznom, ki začara prav vsakogar. Če bi se princesa Krugbelda pojavila na katerem od zunanjepolitičnih srečanj z njenim magičnim krznom okrog svojega vratu, bi njen nekdanji nesojeni ljubimec v hipu izgubil glavo in bi si želel samo še njo. Ker je moč lisičinega krzna tako velika, bi gotovo v hipu zapustil svojo družino, ki si jo je medtem ustvaril, kraljestvo in sploh vse kar mu kaj pomeni, in padel pred njene noge, potem pa bi ga Krugbelda lahko uničevalno zavrnila preden bi poslala svojo vojsko da opustoši njegovo obglavljeno kraljestvo, medtem ko bi se on lahko le še valjal po tleh, se cmeril in utapljal v neozdravljivem samopomilovanju, saj tistemu, ki ga začara lisičino krzno, ni več pomoči. Slučajno (ali pa tudi ne), je bilo vse to o lisici in o moči njenega krzna čista resnica.

Kraljica je seveda nemudoma razpisala visoko nagrado, v gozd poslala kar celo vojsko in povsem vseeno ji je bilo kdo bo izgubil kak ud ali glavo, kraljevsko lisico je hotela dobiti še pred istim večerom in ker je bila kruta, je zahtevala tudi, da ji jo pripeljejo živo zato, da bo z njo, preden jo da odreti, še spregovorila na štiri oči. Lisica se je seveda takoj pustila ujeti, saj je vedela, da bi sicer samo prišlo do nepotrebnih žrtev. V letih ko je vladala gozdu, je spoznala svoje moči in zmožnosti, zato se ni pretirano vznemirjala. Ko so jo pripeljali k kraljici, je ta kar vztrepetala ob pogledu na košato in bleščeče krzno, ki ga bo že naslednji dan lahko nosila okrog vratu.

Vprašala je lisico kakšna je njena poslednja želja preden jo dajo iz kože, ta pa ji je odgovorila naslednje: »Nimam nobene želje več v tem življenju, saj sem si od nekdaj želela samo služiti vašemu veličanstvu. Zdaj je ta cilj izpolnjen. Z veseljem grem v smrt, saj vem, da bo moja koža krasila vaše kraljevsko obličje. Zato mi dovolite, da vam dam samo še nasvet s pomočjo katerega vam bo moje krzno kar najlepše pristajalo.« »Poslušam,« je dejala kraljica, ki je komaj zadrževala vznemirjenje. »Če želite, da bo moje krzno bleščeče,« je nadaljevala lisica, »me morate, preden me date ubiti, najprej dobro nahraniti. To morete počneti nekaj dni, sicer se učinek ne bo poznal. Odreti me ne smejo kar z navadnim rezilom, ampak je najbolje, da ga najboljši kovač v kraljestvu izdela iz zmrznjenega leska polne lune. Na srečo je ravno zdaj polna luna. Tega morajo dvorjani tri noči nabirati v vedro na severni strani obzidja. Nadvse priporočljivo je, da je držalo noža narejeno iz najtršega kamna na svetu. Iz takega kamna so lahko le človeška srca, saj v vsej naravi ni tako trde stvari kot je srce hudobneža. Na srečo imate svetovalca, ki bi utegnil biti primeren. Samo če naredite vse to, bo moje krzno popolnoma sijoče in mehko.«

Kraljica je brez premisleka ubogala in dala je dvorjanom naročiti vse našteto. Ko so ubili svetovalca in ugotovili, da namesto srca nima kamna, ampak povsem običajen notranji organ, se sprva ni zgodilo nič posebnega, saj si kraljici Krugbeldi nihče ni upal sporočiti slabe novice. Raje so se na vso moč trudili, da zajamejo vsaj dovolj leska polne lune, saj vsakdo ve, da je rezilo lahko uporabno tudi s kakim drugim držalom. Kljub temu, da so si na vso moč prizadevali, pa se ni v vedru obdržal niti drobec zmrznjenega luninega leska. Vsakič ko so ga odnesli v senco, se je namreč izpraznilo. Ob vsem tem se je čaša človeške neumnosti prelila čez rob in vsi so skoraj naenkrat ugotovili, da je vse skupaj popolnoma nesmiselno in da tako res ne gre več naprej. Uprli so se in zavzeli kraljestvo, kraljico Krugbeldo pa so izgnali. Kraljevska Lisica, ki se je medtem spremenila v ljudsko princeso, saj je urok popustil, jim je kmalu zavladala in v kraljestvu je znova nastopila ... oseka človeške neumnosti.

[gentle-violence]

Zakaj imajo zajci dolga ušesa?

Mnogi se sprašujejo če je Bog, ki je ustvaril tale naš svet, res dober. Odgovor je da, seveda. Bog je od srca dober, in tole je zgodba, ki govori prav o tem.

Takrat ko je Bog ustvarjal svet in vsa živa bitja v njem, je imel ogromno dela, proti koncu pa mu je že zmanjkovalo materiala. Čisto nazadnje ga je ime še ravno dovolj, da ustvari ljubko in puhasto rastlinojedo bitje, ki bo skrbelo za to, da bo v gozdu bolj veselo. In ustvaril je zajca. Čeprav ga je naredil iz zadnjih ostankov, ga je napravil zelo lepega. Dal mu je majhna, ampak zelo elegantna ušesa, velike oči, nemiren smrček, lepe naprej štrleče zobe in zelo dovršene zadnje noge, na katerih lahko elegantno skaklja, pa tudi zelo hitro teče in zlahka ubeži plenilcem. Edino za lep in košat rep, kakršnega si je zamislil, mu je zmanjkalo materiala.

Minilo je veliko časa in zdelo se je, da svet deluje v redu. Za vsak primer je Bog ustvaril tudi Dolino odmevov. Če bi kdorkoli imel težave, bi se lahko odpravil tja in pričel kričati svoje pritožbe v veter vse dokler ga Bog ne bi slišal. To pa se na srečo ni dogajalo in Bog se je pomirjen odpravil ustvarjat druge svetove milijone in milijarde svetlobnih let stran, kar počne še danes.

Medtem pa so zajci živeli zelo slabo. Vsako leto jih je bilo manj, saj so jih ves čas plenili volkovi, lisice, kune, orli, kragulji, ljudje in kar je še zveri, ki obožujejo zajčje meso in vse raznovrstne kulinarične dobrote povezane z njim. Nekega dne so se zajci dobili na velikem zborovanju. Padale so ostre besede na račun Boga, ki jih je ustvaril tako, da morajo biti hrana mnogim. Nekateri od delegatov so celo izjavili, da glede na vse kar se dogaja, Bog gotovo ni dober, ampak je v resnici verjetno hudoben. Zakaj bi sicer ustvaril zajce, ki so vesela bitja in ljubijo življenje, a ga le redki utegnejo kaj prida užiti, saj hitro končajo v želodcih. Vsi so se strinjali, da je to res vrhunska ironija usode. Na koncu so se le zedinili glede tega kaj je treba storiti. Vložili bodo uradno pritožbo Bogu. Naslednji dan se je njihov delegat odpravil na dolgo pot proti Dolini odmevov.

Pot je bila nevarna in enkrat je delegat le za las pobegnil tropu lačnih volkov, drugič pa ni slišal divje mačke, ki se je previdno plazila proti njemu, a so jo na srečo izdale njene oči, ki so se zableščale v temi. Končno je zajec le prispel na cilj in dal je duška vsej svoji jezi, medtem ko so odmevi njegove tožbe odbijali od skal in podeseterjali. Bog je ves v skrbeh jadrno prihitel in po dolgem pregovarjanju je povedal zajcu, da mu je res hudo zaradi te situacije, zato ga zanima kaj lahko stori, da bi pomagal ali vsaj polepšal življenje zajčjemu rodu.

Zajec mu je po premisleku odvrnil: "Naša življenja so bedna in težko si je predstavljati kaj bi nam jih lahko vsaj malo polepšalo. Ves čas se moramo skrivati in živeti v strahu pred plenilci, ki jih je iz dneva v dan več. Situacija je brezupna in res ne vemo kaj naj naredimo. Pošteno bi bilo, da nam vsaj nekako popestriš življenja. Lahko bi nam na primer naredil lepši rep. Večina živali je zelo ponosnih na svoje košate repe, mi pa imamo namesto njega le tole kepico puha in to je vse. Ni pošteno, da imajo recimo veverice, ki so veliko manjše od nas, čudovite košate repe, mi pa skoraj nič."

Bogu je bilo iskreno žal. Skušal mu je razložiti, da je veverice ustvaril veliko prej, ko je imel na zalogi še ogromno repov vseh vrst in oblik. Verjetno se je res nekoliko prenaglil ko je dal tako majhnim glodalcem tako razkošen rep, a zdaj je vse tako kot je. Poleg tega mu je že zmanjkalo vsega zemeljskega materiala. Nenadoma pa se mu je posvetila odlična ideja. »Naredil bom nekaj veliko boljšega za vas,« je dejal zajcu. »Ker nimam več repov, vam bom dal nekaj, kar vam bo veliko bolj pomagalo pri preživetju. Praviš, da slabo slišite in vas plenilci vedno presenetijo. Zato vam bom dal nova ušesa, in to kar svoja lastna, ki so daleč najboljša od vseh, ki sem jih ustvaril. Sicer so zato tudi zelo dolga, a se jih boste že navadili.« S temi besedami je odšel nazaj v nedoumljive globine vesolja. Odtlej imajo zajci svoja odlična dolga ušesa. Boga pa odtlej ni videl nihče več. Nekateri se že sprašujejo, če je sploh kdaj obstajal. Brez svojih ušes namreč ne sliši več kaj se dogaja na svetu.

[gentle-violence]

O kroni, ki je padla z glave

Nekoč je živel kralj, ki je bil zelo raztresen. Ta lastnost je bila na nek nedoumljiv način povezana z njegovo siceršnjo genialnostjo. Medtem ko je svoje vladarsko delo opravljal tako dobro, da je bilo njegovo kraljestvo najbolj uspešno v tistem delu sveta, je zasebno ves čas pozabljal kam je odložil katero stvar, pozabil je jesti tudi za več dni, nekoč pa je celo skoraj dehidriral, ker je pozabil piti. Včasih je zamišljeno taval po gradu in pozabil kam je bil sploh namenjen. Čevlje mu je moral vedno zavezati služabnik, saj bi sam za to lahko porabil več ur ali pa bi zavozlal celo svoje prste.

Ta kralj je imel posebnega svetovalca, katerega naloga je bila, da ga je ves čas opominjal na vsakdanje podrobnosti, pravila obnašanja v vsakem določenem trenutku in situaciji, pa naj je bilo to na zahtevni proslavi s številnimi ceremonijami ali pa na pojedini, kjer je bilo pomembno upoštevati vrstni red jedi in uporabljati pravi pribor. Svetovalec je bil na videz brezbarven in dolgočasen, v sebi pa zelo živčen možak, ki je bil skrajno obseden s formalnostmi in podrobnostmi vseh vrst. Za svoje delo, pri katerem je ves čas stal ob kralju in mu venomer kaj šepetal na uho, je bil naravnost idealen tudi zato, ker je bil tako nevpadljiv, da njegove prisotnosti pogosto ljudje niso niti opazili. Vseeno pa je bil ključen človek na dvoru, saj brez njega kralj ni mogel ostati osredotočen na nobeno stvar. Tako sta moža v bistvu skupaj vladala kraljestvu in oba sta se zavedala koliko pomenita njuna prispevka. Ves čas sta bila tudi zadovoljna s svojima vlogama. Bili so dobri časi in zdelo se je, da nič ne more iti narobe.

Nekega dne sta se kralj in svetovalec odpravila na državniški obisk v sosednjo državo, ki je pravkar postala republika. Državljani so se po dolgih stoletjih neuspešnega vladanja odločili, da odstavijo svojega kralja in prevzamejo oblast v roke sami. Krožile so govorice, da je njihov predsednik nezaupljiv do vseh, ki ga obdajajo in da je nasploh pravi diktator. Pod njegovim režimom so ljudje zelo trpeli in so se ga nasploh bali.

Kralj in svetovalec sta pred predsednikov grad, ki je bil nekoč kraljevska palača, prispela z najeto kočijo, saj v republiki ni bilo več v navadi, da se kralji sprejemajo s kakimi posebnimi častmi. Izstopila sta in se podala v palačo prek dvižnega mostu nad globokim obrambnim jarkom. Kočija, ki je bila v bistvu nekakšen taksi, je odpeljala takoj ko ju je odložila.

Sredi mosta pa je kralju spodrsnilo in krona mu je padla z glave naravnost v blatni jarek. Svetovalec, ki je v hipu pomislil samo na to, da je to strašen dogodek, in da mora kralj vsekakor imeti krono na svojem državniškem obisku, je brez pomislekov skočil v jarek. Kralj je tudi reagiral v hipu in je skočil za njim, da bi ga rešil. Ko se je vse to dogajalo, so bili stražarji ravno na malici in so se vrnili z nje ravno ko sta oba moža z velikim pljuskom pristala v blatnem jarku. Kralj in svetovalec sta zaman iskala krono, saj se je očitno nekam pogreznila. Oba sta bila blatna od glave do pete, da ju ni bilo mogoče spoznati, zato so ju stražarji takoj aretirali in ju obtožili, da sta vohuna. Ko sta zatrjevala, da sta v resnici kralj sosednje dežele in njegov svetovalec, so se jima le smejali. Nekateri od njih, ki so bili vsi po vrsti preprosti in neuki ljudje, pa so ju celo napačno razumeli, da sta v resnici vohuna v službi kralja sosednje dežele. Tako so ju vrgli v ječo.

V ječi sta tuhtala kako naj se rešita iz nastalega položaja. Svetovalec je ves čas poskušal prepričati stražarje, naj gredo v jarek poiskat krono, ki je glavni dokaz, da ne lažeta. Bolj kot se je trudil, bolj so se mu stražarji smejali. Kralj, ki je bil, kot že rečeno, izjemno sposoben človek, pa je medtem skoval zelo bister načrt. Svetovalcu je vse razložil in mu rekel, naj počaka, da ju odvedejo na zaslišanje. Čez kak dan se je to tudi res zgodilo. Ko sta stopila pred zasliševalca, mu je svetovalec povedal, da sta v resnici tajna uslužbenca v službi predsednika. Kralj je to potrdil. Ko so ju spraševali kaj sta iskala v jarku, sta oba rekla, da tega ne smeta povedati za nobeno ceno.

Tako so stražarji seveda takoj poskakali v jarek in po kaki uri so tudi našli krono. Zdaj sta obtoženca želela govoriti s predsednikom na štiri oči. Svetovalec, ki je odlično obvladal uradno komunikacijo vseh vrst, je suho in zelo prepričljivo zagotovil stražarjem, da je več kot vedo o kroni, slabše zanje, saj gre za skrivnost, ki je sploh ne bi smeli izvedeti. Vsi so se prestrašili in ju res odvedli k predsedniku. Ko ju je ta sprejel, je bil živčen še bolj kot ponavadi, saj je slutil zaroto. Vprašal ju je kdo sploh sta in odkod jima krona, onadva pa sta mu povedala, da nič ne vesta, saj sta samo preprosta človeka, ki jima je glavni general v državi naročil, naj v jarku za vsako ceno najdeta to krono, seveda pa sploh ne vesta za kaj gre. Kralj se je, medtem ko je svetovalec govoril, po svoji navadi zatopil v lastne misli, in je raztreseno vzel krono, ki je bila na mizi, in si jo posadil na glavo. Za kratek hip je tudi pozabil kje je, in je osuplemu predsedniku rekel, da je on, kralj, zdaj utrujen, in da bi si želel počitka. V naslednjem hipu se je zavedel in se je ugriznil v jezik.

Predsednik, ki je bil človek, ki je živel v nenehnem strahu pred zaroto, pa si je to vedenje razlagal po svoje. Na misel mu je prišlo, da ima krona verjetno neke čarobne moči, in da si vsakdo, ki si jo da na glavo, predstavlja, da je kralj. Takoj ju je ukazal vreči nazaj v ječo, zapreti pa je dal tudi prvega generala v državi.

Potem so minevali tedni. Predsednik se je v svojem prostem času veliko ukvarjal s krono. Vsakič ko je bil sam, si jo je dal na glavo in vse bolj se je pogrezal v noro prepričanje, da si pravzaprav zasluži biti kralj. Še preden pa je ukinil republiko in vzpostavil kraljestvo, se mu je uprla vojska zvesta generalu, in ga naposled strmoglavila. Kot dokaz, da je predsednik skrenil z uma, so državljanom pokazali krono, ki jo je nosil. Zaprli so ga v ječo.

Novemu vojaškemu režimu je načeloval nekdanji general, ki je postal radoveden, potem ko je slišal zgodbo o dveh svojih odposlancih, ki sta iskala krono v jarku. Seveda mu je bilo jasno, da tega ni nikoli naročil nikomur in da obeh mož niti ne pozna, zato ju je poklical predse. Pokazal jima je krono in ju vprašal kaj se gresta in kdo sta. Kralj mu je povedal resnično zgodbo, ki jo je svetovalec opremil s pravimi poudarki. General jima je sicer verjel, vendar ju ni bil pripravljen izpustiti. Potem pa mu je kralj povedal, da je ravno njegova krona tista, ki ga je spravila v te težave. Rekel je generalu, naj si le predstavlja kaj se zgodi vsem tistim, ki nosijo to krono: On sam je obiskal sosednje kraljestvo in se po spletu nesrečnih okoliščin znašel v ječi, predsedniku, ki jo je dobil v roke, se je popolnoma zmešalo, zdaj pa bo krona očitno postala njegova, generalova. Krona, ki naredi vsakogar, ki si jo posadi na glavo, avtomatsko za kralja, pa ima tudi slabo lastnost, saj ga prej ko slej pahne v pogubo.

General, ki je bil globoko vraževeren mož, se je nadvse ustrašil, vendar tega ni hotel pokazati. Kralj mu je zato predlagal, da lahko naredita preizkus. Krono naj da na glavo njegovemu skromnemu in neopaznemu svetovalcu in naj opazuje spremembo. Svetovalec, ki je bil izjemno vešč formalnosti in ceremonij, se je v hipu res začel obnašati kraljevsko. V tem je bil tako prepričljiv, da se je general zelo prestrašil. Dal ju je vreči nazaj v ječo in premišljeval je kaj naj stori glede nesrečne krone. Ob tem ni bil pozoren na dogajanje okrog sebe, med drugim niti na vojsko sosednjega kraljestva, ki se je že lep čas zbirala na mejah. Lepega dne je tako brez večjih težav zavzela državo in končno osvobodila kralja in svetovalca.

Ta zgodba ima nauk: Krone pristajajo na glave samo tistim, ki jih znajo in zmorejo nositi. Od bremena odgovornosti človek v najboljšem primeru lahko postane nekoliko raztresen, v slabših primerih pa se sploh lahko zgodi marsikaj. Zato je izredno pomembno imeti dobrega svetovalca. Težave se namreč najlažje rešujejo prav s skupnimi močmi.

[fuckyeahfables]

[gentle-violence]

fuckyeahfables:

Pinocchio

[gentle-violence]

Ko so bogovi prosili za pomoč ljudi (1)

Marsikatera ljubezen se lepega dne konča in tako sta se tudi Strela in Grom na lepem razšla. Uradna razlaga so bile prevelike medosebne razlike, neuradnih pa je v takih zgodbah vedno dovolj in še preveč. Bog Vetra, ki ju je ustvaril, je bil zelo razočaran, saj odtlej nevihte, ki so bile vselej eden njegovih najuspešnejših projektov, sploh niso bile več vredne tega imena. Marsikaj je skušal nadoknaditi z razvijanjem novih vrst tornadov in orkanov, ampak vsak ve, da nobena stvar ne doseže tako veličastno strašnega učinka kot nenaden blisk in mogočno grmenje, od katerih se naježi koža, noge pa se prično tresti. Uničujoče naravne katastrofe sicer dosegajo večje učinke, vendar pa jih ljudje obravnavajo prej s prezirom kot pa z dostojnim spoštovanjem.

Bog Vetra je sicer nekako uspel prepričati Groma, da je še naprej sodeloval pri nevihtah, vendar pa je moral za svetlobne učinke najti neko rezervno rešitev, saj se je Strela odpravila iskat samo sebe in svoje notranje duhovno bistvo na romanje po poti največjih svetovnih vulkanskih izbruhov.

Tako se je Bog vetra odpravil na Kitajsko, k proizvajalcu cenenih, a izjemno učinkovitih pirotehničnih sredstev. To je bil starec, ki je kljub svojem velikem bogastvu živel skromno, v leseni kolibi na vrhu neke gore. Otroci, ki jih je vedno velikodušno zalagal z denarjem, so šli na svoje in se odselili, njega pa je to prav veselilo, saj je tako lahko končno prepustil vodenje podjetja drugim, sam pa je prevzel precej mirno in udobno službo direktorja razvoja in se je tako na gori lahko po mili volji posvečal občudovanju in proučevanju tamkajšnjih zelo divjih neviht, iz katerih je včasih lenobno črpal navdih za nove izdelke. Vsi izdelki njegovega podjetja so bili praviloma uspešni, saj imajo številni ljudje radi glasno in eksplozivno pirotehniko, medtem ko je estetski učinek pri teh stvareh pomemben le manjšini. Seveda pa po ločitvi Groma in Strele nevihte niso več bile to kar so bile včasih in ravno sredi razmišljanja o tem, kaj je lahko šlo narobe, je starca zmotil nenadni prihod visokega gosta.

Bog Vetra je prispel na goro z velikim pompom, saj je želel napraviti velik vtis na starca. Tako se je v jasnem dnevu pripeljal navzdol po nedolžno sinjem nebu v svoji največji ognjeni kočiji. Hkrati je naročil tudi Gromu, da naj za to priložnost da vse od sebe. Starca pa začuda vse to ni navdalo s kakim posebnim strahom ali presenečenjem. Samo pljunil je predse in suho pripomnil: »Če je strela z jasnega od zdaj naprej samo še nek smešen in pompozen tip oblečen v krzna v nekakšnem kičastem pozlačenem vozu iz katerega švigajo cenene iskre in dim, medtem ko grom užaloščeno zavija namesto da bi besnel, potem se bom raje odselil z gore in takoj naročil delavcem, naj za šalo naredijo veliko boljši nebeški ognjemet.«

Nekaj takega je Bog vetra v bistvu tudi hotel od njega, vendar pa mu je starčeva nesramnost vzela sapo in potem ko je parkrat globoko vdihnil, je zarobantil: »Tvoja roba sploh ni nič posebnega, starec! Videl in slišal sem tvoje najboljše izdelke na delu in moram reči, da nisem bil posebej navdušen.« Starec pa se ni pustil zmesti. »To je mogoče že res,« je dejal, »vendar pa se izdelki mojega podjetja zelo dobro prodajajo in nekaj mi govori, da se bodo zdaj, ko so nevihte propadle, prodajali še veliko boljše. Edino kar obžalujem, je da ne bo več veličastnih in strašnih neviht, kakršne so me vse življenje navdihovale, ampak ... dobiček je le dobiček!«

Bog vetra je ostal popolnoma brez besed. Za trenutek je bil popolnoma osupel. Ko je osuplost popustila in se je ovedel, ga je popadel bes in bi starcu napel marsikatero, vendar pa je bilo že prepozno. Ker so trenutki bogov veliko daljši od človeških, je namreč vmes minilo že več kot sto let in ne starca ne kolibe že zdavnaj ni bilo nikjer več. Bogu vetra ni preostalo nič drugega kot to, da se odpravi v Evropo poiskat kakega res dobrega zakonskega svetovalca.