Framing comic pages, listening to a podcast about the goddess Durga. 🗡It's a good afternoon! 🤷♂️ #comicart #webcomic #WIP #TUJEC https://www.instagram.com/p/B_K8LvKB8YI/?igshid=1h06xk1hco717
At the bottom of enmity between strangers lies indifference.
Søren Kierkegaard
Hipoma smo identificirale kraj njegovega izvora. Okrogel možakar srednjih let na vespi, po grško glasen z lastnim glasom in hupo, pred katerima se je umikala gosta množica nas sonca in zrelega sadja željnih. Za njim četica policistov v civilu in nekaterih v uniformah, pred to nenavadno karavano pa zvok natikačev v begu in solidarno vpitje drugim nezakonitim priseljencem, ki so na bližnjih ulicah in trgih prodajali drobnarije za preživetje. Večina se je pravočasno umaknila in poskrila, medtem ko je enemu izmed njih povezovanje koncev platnenega prta, na katerem je počival ves vir njegovega bornega dohodka, vzelo preveč časa. Zadnji trenutek se je izmaknil, njemu izpod prstov pa eden izmed vogalov prta, tako da so se pisane torbice, denarnice, sončna očala in drobnejši predmeti eden za drugim razsipali po tleh. Možakar je sestopil z vespe, izustil sočno grško kletvico in z zaletom brcnil vanje, medtem ko so se njegovi policijski kolegi za pobeglimi migranti razkropili po bližnjih ulicah. Kot v igri mačke z mišjo so jim pustili nekaj prednosti. Pa saj vendar ni tako zelo težko opaziti »vsiljivca« v obliki pretežno temnopoltih migrantov med množico domačinov in gručami svetlopoltih turistov, med katerimi smo bile tudi Slovenka, Španka, Avstrijka in Luksemburžanka. V marsičem zelo različne, v tistem trenutku pa si tako zelo enake po zaprepadenosti nad dogodkom in še veliko bolj nad neprizadetostjo njegovih prič. Pretreseno smo o njem razpravljale še tedne in si ga očitno zapomnile za nadaljnja leta.
Kako je vendar mogoče, da v današnjem času, v državah, ki se pojmujejo in postavljajo kot zgled civiliziranosti s svojo zavezanostjo načelom demokracije in človekovih pravic, status posameznika določa njegovo človečnost? Zakaj so zame kot začasno prebivajočo v Grčiji veljali formalni standardi in pravila obnašanja državnih organov, medtem ko si nezakoniti priseljenci po njihovem mnenju ne zaslužijo, da se jim pristopa in se jih legitimira kot ljudi? Prizor, ki sem mu bila priča v Grčiji, je namreč veliko bolj kot na opravljanje državne službe in zagotavljanje varnosti na mestnih ulicah spominjal na lov za bežečo živaljo.
Ob zadnjem dogodku v Desklah, kjer je bil žrtev nestrpnosti sošolcev deček, ki prihaja iz Bosne, je postala ta nehotena razglednica iz Grčije še toliko bolj živa. Prizori fizičnega in verbalnega nasilja do tujcev pričajo o tem, da so ti ob svojih najrazličnejših statusih še posebej ranljiva skupina posameznikov. Stanje je še toliko slabše, ker svojih pravic bodisi ne poznajo bodisi v strahu pred posledicami ne upajo opozarjati nanje. Kakor so ob mednarodnem dnevu migrantov, 18. decembru, izpostavili v Slovenski filantropiji, so tujci med drugim izkoriščani na različnih področjih dela, osebam s priznano mednarodno zaščito se odrekajo pravice, ki pripadajo drugim kategorijam tujcev, enega izmed ključnih problemov na področju pravic tujcev v Sloveniji pa pomeni tudi odrekanje možnosti njihov politične participacije.
Prav slednje jasno kaže na pogostost kršenja pravic migrantov kot na več kot zgolj simptom rastočega ravnodušja ali manifestne nestrpnosti osamljenih posameznikov do tujcev. V telesih tujcev, ki si želijo ustvariti življenje v izbrani državi, še posebej tistih, ki so prišli v državo nezakonito, v eri globalizacije trčita dve temeljni načeli človekovih pravic. Seyla Benhabib, politična filozofinja turškega rodu, v svojih knjigah in poljudnih besedilih nazorno osvetli kontradiktornost svobode gibanja posameznikov in pravice do iskanja in uživanja pribežališča pred preganjanjem v drugih državah na eni strani s suvereno oblastjo ljudstva, katere zunanja dimenzija je tudi nadzor nad mejami države ter določanje pravil za članstvo tujcev v državi kot politični skupnosti, na drugi. Če so v dobi, zaznamovani z intenzivnim povezovanjem različnih koncev planeta ter z odnosi, ki popolnoma presegajo determinante teritorialne geografije, meje držav torej porozne za pretok informacij, kapitala, izdelkov ter tudi storitev, pa te še vedno ostajajo največja prepreka za človeška telesa.
Migracijska politika večine držav je ob zaostrenih globalnih gospodarskih razmerah še dodatno konservativna. Če je deregulacija za potrebe dotoka svežega kapitala iz tujine predstavljena in sprejeta kot samoumevna, pa so telesa migrantov kot metafora za grožnjo pravicam, življenjskemu standardu, tradiciji in kulturi večine z lahkoto podvržena človeka nedostojnemu ravnanju. Kakor takrat na Monastirakiju neopaženo s strani večine, ki ji je prihranjen strah, da se znajde nemočna pred zaprtimi mejami globaliziranega sveta.
