Vsak začetek je težak. Ni težko uganiti, zakaj. Belina lista vsebuje obljubo vseh odprtih možnosti, ki so mogoče le, dokler list ostane bel. Vsaka packa, vsak odmik od do potankosti zamišljenega in vnaprej pripravljenega načrta (ker vsak načrt mora biti vnaprej pripravljen in torej popoln) pomeni napako, ki kvari njegovo belino. Ki kvari popolnost. Zato je toliko težje začeti, kolikor večja so pričakovanja. Kolikor zahtevnejša je pot. Kolikor večje so ambicije. Slednje pa so zmeraj velike, ojačane s perfekcionizmom pišočega posameznika, ki si želi, da njegovo pisanje ne bi bil le drobec peska v puščavi, temveč orjaški kamen, ki bi gladino jezera pregibal še dolgo po tistem, ko bi se potopil na dno.
Ironija takšne predstave je v njeni kontradiktornosti. Da bi avtor vzvalovil stoječo vodo, mora v akcijo, zgrabiti kamen in ga zalučati z vso silo, kar je premore, neobremenjen s posledicami. Ne glede na rane ali druge poškodbe predanega boja. Včasih ne glede na druge. Ker takšna dejanja potegnejo za sabo marsikaj. Ustvarjalnost proizvaja tudi napake. Zahteva veliko malih žrtvovanj, morda kar žrtev, konkretnih, preden pripelje do cilja. Toda treba je delati napake. Puščati packe na nepopisanem listu. Ustaljene reprezentacije dejanskosti se hitro izčrpajo. Svet se tako spremeni, da ga ni več mogoče upovedati v »starem« jeziku. In to ni le jezik v smislu govorice. Je tudi jezik kot umetnost. Iskanje novega jezika ali novega, ustreznejšega načina izražanja terja svoj davek. Poleg časa to pomeni tudi delati napake. A znotraj ustvarjalnega procesa so najzanimivejše prav te, naključne, spontano proizvedene »stranpoti. Pač - »packe«.
Sistemi so nasploh usmerjeni v iskanje »pravilnih« odgovorov na pogosto napačna vprašanja. Na številke. Na količine. Na izmerljive in preverljive enote. Umetnost se izmika, zato so nekateri prepričani, da jo lahko ustvarja vsak. Da je dovolj sesti za nov računalnik in začeti tipkati. Stran, tako so prepričani, se bo že sama zapolnila, tako kot bo platno samo začrtalo konturo slike. Dovolj je imeti idejo, ki se bo z močjo misli čudežno prelila na papir. V vsej svoji popolni podobi. Nič brisanja. Nič črtanja. Umetnost, ki bo nastajala z udarci prstov po tipkovnici.
Lahko da bodo tako nastale čačke celo zanimive. Mogoče bodo imele sporočilno vrednost. Morda bodo koga nagovorile. Bolj verjetno pa je, da bodo v kakšen pozabljenem kotu računalniškega spomina pričale o prvem in edinem poskusu ustvarjalnosti, ki se je »zmotil« le v presojanju lastne vrednosti. Ne, začetek mora biti neorganiziran. Kaotičen. Packast. Začetek mora imeti v sebi veliko drznosti, elan spontanosti, napajan s studencem ustvarjalnosti. Začetek mora biti zgolj to in nič več: začetek.
Trezen premislek pride kasneje. Jutri. Ob zori zorenja.
In takrat se pravo delo šele začne.
