#varčevanje

[safeprosperity-blog]

http://www.safeprosperity.com

[peterjancic]

Zadnji dvig plač politikom takoj po odstopu Mramorja

Zadnji dvig plač politikom takoj po odstopu Mramorja

Politiki so si plače nazadnje povišali pred tremi leti. Obveljalo je septembra 2016. Zgodilo se je to povišanje takoj po tem, ko je pred tremi leti sredi julija nenadoma odstopil finančni minister Dušan Mramor.O razlogih odstopa je bilo kar nekaj ugibanj. Neuradno so iz vlade pojasnjevali, da je Mramor odstopil zaradi bolezni. V medijih smo ugibali, da zaradi afere s precej astronomskimi dodatki…

View On WordPress

[peterjancic]

Zaradi povišanja plač bolnice na plačujejo več računov

Zaradi povišanja plač bolnice na plačujejo več računov

Za koristno se je izkazala interpelacija SDS proti ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc. Očita ji tudi, da bolnišnice po državi tonejo v izgube in ne plačujejo računov. Posledica je, da je pred vlado zdaj že analiza vzrokov za te minuse in predlog, da bi vlada dala dodaten denar.

Konec varčevanja povzroča minuse

Izgube se deloma kopičijo še iz prejšnjih let, dramatično pa je položaj…

View On WordPress

[peterjancic]

Bogata koalicija: Referendum o drugem tiru bo 24. septembra

Bogata koalicija: Referendum o drugem tiru bo 24. septembra

Pobudnikom referenduma ne bo uspelo doseči, da bi zaradi ekonomičnosti o zakonu o drugem drugem tiru volivci odločali hkrati, ko bomo volili predsednika republike. Referendumu bo v nedeljo, 24 septembra, priprave za izvedbo se bodo začele 6. julija, je predlagano v odloku o razpisu referenduma o drugem tiru, ki ga namerava jutri državnemu zboru predlagati koalicijska večina poslancev v odboru za…

View On WordPress

[peterjancic]

Prvo sporočilo: Fiskalni svet vlado pozval k varčevanju

Prvo sporočilo: Fiskalni svet vlado pozval k varčevanju

Fiskalni svet je vlado in vse, ki sodelujejo pri predlaganju izdatkov proračunov, danes pozval k previdnosti pri načrtovanju izdatkov. Vlada mora v ugodnih gospodarskih razmerah delovati proticiklično in previdnejše načrtovati izdatke, da bodo lahko ustvarili pogoje za zagotovitev proračunske rezerve za obdobje, ko se bo gospodarski cikel ponovno obrnil navzdol, so sporočili v prvem sporočilu za…

View On WordPress

[peterjancic]

Proračun: Pol vojaških pilotov ne more v zrak

Proračun: Pol vojaških pilotov ne more v zrak

Večina slovenskih vojaških pilotov helikopterjev Cougar 532 in Bell 412 še kar ne sme leteti. V državni proračun poslanci niso vključili dovolj denarja za obvezna usposabljanja pilotov, usposabljanja na simulatorjih pa so obvezna. Ko so denar na obrambnem ministrstvu le našli, pa se je zapletlo še z razpisi. Pri helikopterjih Bell, ko so le izpeljati javno naročilo, je neizbran ponudnik še…

View On WordPress

[refleksije]

Varčevanje: »Približno tako prepričljivo kot samorog z vrečko čarobne soli«

Takšna je bila prva misel Marka Blytha, škotskega profesorja mednarodne politične ekonomije na Univerzi Brown v ZDA, ob prebranem uradnem sporočilu skupine G20 leta 2010, ki je obeležil začetek politik varčevanja ali kot so zapisali v uradnem sporočilu: »rasti prijazne fiskalne konsolidacije«.

Varčevanje pomeni manjšanje izdatkov državnega proračuna, zato da bi povečali gospodarsko rast. Takšna prostovoljna deflacija naj bi spodbujala gospodarstvo, saj se država umakne s trga in hkrati zato ne povečuje svojega dolga, ker nikamor ne investira. A če varčujemo vsi naenkrat, kako bomo potem financirali investicije, začeli nekaj novega, vzdrževali že dosežen standard življenja ter ga izboljševali? To je le eden izmed očitnih paradoksov varčevanja. Drugi, velik problem varčevanja pa zadeva vprašanje, kdo pravzaprav varčuje. To nikoli niso višji sloji prebivalstva, temveč tistih 40% na dnu prihodkovne lestvice. Tisti torej, ki se že tako najbolj poslužujejo in zanašajo na javne storitve, potem pa so jim le-te v večji meri odvzete, ko pa moramo seveda 'kolektivno' varčevati. Torej, posledice varčevanja definitivno niso za vse enake. Peščica jih niti ne občuti, drugi imajo lahko uničena življenja. In to je nevarnost te ekonomske ideje. Za domnevno ekonomsko nevtralnostjo se tudi pri nas skrivajo tisti politiki, ki bi morali prevzeti odgovornost za takšno obsojanja vredno (ne)spopadanje s političnim problemom distribucije.

Avtor knjige pokaže, da varčevanje ne deluje – ne kot ekonomska politika, ne kot nabor ekonomskih idej. Skozi zgodovinski pregled ponazori, kaj varčevanje prinese – največkrat še več dolga, družbene nemire, politično nestabilnost, ponekod celo vojno. Skratka, največkrat pravo družbeno katastrofo. Tudi v primeru evropske krize in varčevanja so posledice že uničujoče. A nikoli ne pozabimo – alternative SO.

Absolutno ne bi smeli pristati na nikakršno varčevanje. Napake tistih na vrhu disproporcionalno plačujemo tisti na dnu. Vem, da Slovenija trenutno potrebuje denar – treba bo izplačati dolg, poplačati hrvaške in bosanske varčevalce, odplačati odškodnino izbrisanim, da o vzdrževanju delovanja države in javnih storitev, kolikor jih je še ostalo, niti ne govorimo. Da, morda bomo z varčevanjem v proračun prinesli nekaj več novcev, ampak za kakšno ceno? Vlada bi morala ta denar dobiti drugje, alternative so in tisti, ki nam govorijo, da jih ni, se ali motijo ali pa ščitijo interese bogatejših. Ravno slednji, ki jim je materialno že tako lažje v življenju, bodo z vladnim varčevanjem še dodatno nagrajeni. Obstajajo druge poti: lahko bi povišali davke za premožnejše, lahko bi tudi za nekaj časa uvedli finančno represijo. Mark Blyth celo postavi provokativno vprašanje: kaj pa, če bi namesto varčevanja ubrali nasprotno pot in NE reševali prezadolženih bank? Jih pustili, da propadejo? Ne bi bila to morda celo manjša cena za izhod iz krize? Irska in Islandija sta naredili prav to. In kaj se je zgodilo? Ne, da sta se komaj izvlekli iz krize, ampak celo prosperirata.

Če bomo še kar nadaljevali z varčevanjem, se vprašam, zakaj potem sploh še imamo državo. Namen in smisel podpisa pogodbe s tistimi, ki naj bi predstavljali vse nas, sta predvsem v tem, da v zameno za naše dajatve skupaj gradimo javne storitve, ki nam omogočajo normalno življenje in funkcioniranje v družbi. Ne, da te storitve dobimo 'podarjene' – ne, tu ne gre za to, da jih morda lahko dobimo, če nam jih bodo po sreči namenili tisti v parlamentu. Ne, do brezplačnih javnih storitev imamo pravico, poslanci in vlada pa dolžnost, da nam njihovo uporabo omogočijo! In zdaj se pogovarjamo o rezih v šolstvu? Pa dajmo ga kar ukiniti. Pa ukinimo še zdravstvo, pokojnine, cestna in komunalna podjetja, telekomunikacijska omrežja, zaprimo kar celotno državo, joj, kakšne vsote denarja bomo šele potem privarčevali! Hitro, sporočimo novico, kako smo obogateli, ljudstvu! Ampak, čakaj, kje pa so vsi? Kam so šli? Še malo prej sem, se mi zdi, videla par na Tromostovju, slišala pasji lajež, prisegla bi tudi, da je nekdo nedolgo nazaj kukal izza spomenika. Kje so zdaj vsi, da jim sporočimo veselo novico?

Špela Močnik

    Blyth, M. 2013. Austerity: The History of a Dangerous Idea. Oxford in New York: Oxford University Press.

[refleksije]

Zakaj več ne pristajamo na varčevanje

Razlog za to tiči v dozorenju širšega spoznanja javnosti. Ko so politiki sebe in sitega osla prvič poslali na led, smo še vsi nekako samokritično verjeli v potrebo po zmanjšanju svojih potrošniških navad in verjeli, da mogoče pa le ne bi bilo slabo, če bi se čemu tu pa tam odrekli. Takratni Pahorjevi vladi smo tudi kimali, ko je nenehno poudarjala, da je slovenska družba potrebna reform. A nismo vedeli, kaj točno misli s tistimi “strukturnimi” reformami. Prišli sta pokojninska reforma, reforma socialne zakonodaje in malo delo in tako se je začela krepiti širša ozaveščenost o posrednih in neposrednih posledicah, ki jih takšni na prvi pogled tehnični zakoni imajo na temelje širše družbene ureditve.

Medtem se je odvijala tragična zgodba v Grčiji, ki ji še vedno ni videti konca. Odziv slovenske politične garniture je bil, da mi pa že ne bomo končali kot Grčija in se bomo takšnemu scenariju izognili z uporabo sredstev, ki so baje že bila preizkušena, npr. v Nemčiji in Veliki Britaniji. A navkljub dokaj pozitivnim ekonomskim številkam v slednjih dveh se življenjski standard navadnih ljudi (torej nižjega srednjega sloja ali navadnega delavskega razreda) par let po uvedbi varčevalnih ukrepov ni nič kaj izboljšal. Prav nasprotno, poslabšal se je, medtem ko so se družbene neenakosti med premožnejšimi in revnimi še povečale. Tudi v Grčiji, ki predstavlja daleč najbolj črn scenarij za preostalo evropsko periferijo, se je kljub večkratnim varčevalnim paketom javni dolg še dodatno povišal, predvsem zaradi posledično prizadetega domačega povpraševanja in vrtoglavih obrestnih mer na zadolževanje. Vladne politike niso več plemenito (ali vsaj deklarativno) usmerjene v izboljšanje javnega dobrega in življenjskega standarda ljudi, ampak zgolj še v ekonomično uravnilovko med gospodarsko rastjo in uravnoteženimi javnimi financami.

Torej, ob ponovni in že slišani napovedi o znižanju izdatkov za zagotavljanje osnovnih javnih storitev so seveda sindikati javnega sektorja spet na nogah. Tokrat so šli korak dlje in skupaj s parlamentarno stranko, ki ima sorodne interese za zaščito javnega interesa, Združeno levico, opozarjajo tudi pred nepremišljeno (raz)prodajo dobro poslujočih javnih podjetij. Sočasno ljudstvo zori k spoznanju, da razpršitev odgovornosti na slehernega posameznika, ki je začetno spremljala varčevalno vnemo, nima konkretnih posledic za izboljšanje družbeno-ekonomskega stanja. Kakovost javnih storitev je tako še vedno na udaru. Miro Cerar pravi, da moramo javne finance spraviti v red zaradi države same, ne zaradi Evropske komisije ali koga drugega. Isto je pravil Borut Pahor, ko je sam vodil slovensko vlado – štiri leta nazaj. In kaj se je do danes spremenilo? Kdo je na boljšem in kdo na slabšem?

  Alen Toplišek