☆ ☆ Umetnost besed ☆ ☆

[sulfur]

[umetnostbesed]

Bolečina, spremembe, porazi.

Strah je napolnil majhno sobo.

Strah, pred vsem kar smo že doživeli,

da se nas ne dotakne ponovno.

Bomo tu obstali? Se gledali in modrovali o stvareh, ki niso pomembne?

O stvareh, ki niso tvoje oči. Ni tvoj nasmeh in tvoja reakcija - ko me stisneš k sebi

-če govorim neumnosti.

Bojimo se. Bojimo se pogovorov, ki bi nas lahko razrili, bojimo se golih misli.

In kaj bi te lahko prinesle.

Ironija pa je v tem, da vsak lahko vidi vsako golo telo,

vendar nihče ne more videti golih misli.

Še tistim, katerim bi lahko zaupali - ne moremo.

[the-eternal-moonshine]

[umetnostbesed]

24.10.19 

In če veš- mi praviš da me take ne poznaš?

Ali se vedno zreš v osebo,

katero le na strune morja in sonca igraš?

Vendar tudi morje je temno v globinah,

in tudi sonce te na otip ožge.

Si se vedno prepričan, da spoznal bi me?

Če poznaš sonce in morje mojih oči-

ne poznaš vseh mojih skrbi.

Poznaš le kožo vendar ne kosti.

  Take me ne poznaš,

ker končno sem ti pokazala svoj obraz.

Končno sem se iz sence umaknila

in soncu požar dopustila.

Končno sem se v valovih morja ujela

in svojo nevihto sprejela.

  Če mi sedaj praviš da me take ne poznaš,

ti lahko prikimam in pravim- Da za to sem kriva jaz.

A če me ne moreš sprejeti ob nevihti.

In če me ne moreš prepoznati v požaru,

si res vreden mojih melodij sonca In umirjenosti morja?

Si res zaslužiš mojo roko,

ki ob tvojem padcu bi jo prijela,

tudi če sama več kože nima..

Si res zaslužiš mene..

Če se izogibaš vse te teme?

[umetnostbesed]

10.10.2019

Črno bele barve so iz tvojih oči lepote,

črno bele barve nebo in svet-

in včasih res nisem razumela tvojih besed..

In sedaj razmišljam-

mar niso bile tvoje oči-

katere so mojim dajale barvo,

mar niso bile tvoje oči, katere pokazale so pot..

Pot do barv, do želenja, spoštovanja in poželenja po novem-

po odkrivanju narave in kaj lahko vsa ta prinese.

sedaj razumem. razumem tvoje besede, katere ostale so črno bele.

razumem stisko v tvojih očeh. 

In želim si da bos našel nekoč nekoga,

nekoga ki ti bo odprl oči, da boš videl življenje kjer ga ni.

da boš odprl oči, kot odprl si mi jih ti.

Sedaj razumem, ko si zmajal z glavo, da ne čutiš nič:

moje oči ne oddajajo barv katerih si želiš.

Bodi sam svoj, in odkrivaj svet kakor da je samo tvoj. 

Išči svetlobo in išči barve, 

niso vse črno bele skice prave. 

Vendar hvala ti- za tisto črno belo skico -

belo rano na prsih katera mi kaže pravo pot.

Hvala ti za tiste oči, poželenja noči,

ki pokazale so, da niso ljubezen tvoje oči-

vendar narava, svet in svetloba luči.

[lsleofskye]

Autumn reflection | oscar.swe

Location: Idre, Dalarna County, Sweden

[umetnostbesed]

24.9.19

 Tišina, ki napolni prepolno glavo-

Ognjena lica in dolgi pogledi.

Stopam stran- ker moram,

Stopam stran-

  Ker se prepričujem da sem močnejša-

Močnejša od premlevanja trenutkov,

Močnejša od ognjenih poljubov ,

Spominov in užitkov katerih ne bo več.

Katere sanjam in katerim se v mislih klanjam.

Kam zdaj? Sem ujeta?

K tebi sprejeta?

Bom odšla stran od te nočne more,

In se odprla sama sebi?

Sem mitološko bitje,

Prelepo telo , ožgano s spomini

Katere krasijo brazgotine.

Mitološko bitje z glavo bika,

Ki ne je, ne diha.

  Tišina polni glavo, rogove in vse ostalo.

Njegovo rano -  celi trenutke, spomine –

In ljubezen do samega sebe te mine.

  Sem mitološko bitje.

S prevelikim srcem, z rogovi rijem v tla.

Čakam kdaj bodo noge spet trdne.

Da držijo me pokonci ob spominu na naju dva.

[umetnostbesed]

17-9-2019

 In če skupaj zaspiva?

Pod naravno odejo prsti.

In če skupaj zaspiva, pred Nebesnimi lučmi.

Boš hodil po meni?

Zavedajoč da pod prstjo se skriva moj oklep

Moje okostje, ki me je držalo skupaj.

Ali boš tam prižgal še en cigaret

In upal, da njegov ogorek pusti sled.

Sled, na mojih kosteh.

  Vendar pod toplo odejo prsti.

Ne zanima me kdo je gor in koga ni.

Misliš da bova srečna oba?

Tam kjer se koža ne bo srečala.

Kjer bodo brazgotine preteklost.

In okostje bo potešilo lakoto potepuškemu psu.

Jaz pa bom še vedno tam.

Misliš da bom končno srečna?

  Kjer neurje bo prekrilo odejo

In na moje preostanke bo kapljal dež-

Misliš da bo prijetno?

Ko ne padajo besede, nesmiselne govorice in lažne resnice?

Misliš da bo prijetno?

Ko bo moje truplo izpuhtelo.

In ostala bom tam, nikjer, tu in povsod.

Bi zaspal, ali cigaretni ogorek teptal?

[nawaf37]

[bokafalilarsizi-blog]

[umetnostbesed]

1.9.2019

In tako doživiš srečo.

Ko nehaš misliti in greš.

Ne obremenjuješ se z napakami,

in pustiš da pridejo nove.

Kako se boš drugače naučil,

če ne s tem?

Tvoj dotik je prinesel spomine.

In na spominih sedi bolečina.

Ki čaka, me treplja po rami

in opozarja da je tam.

In vedno sem se zdrznila,

odskočila proč.

Vendar sedaj sem mirna.

Ne bojim se je več.

Obrnem se, in se nasmehnem nazaj.

Njeno trepljanje me le potiska naprej.

[soul-vintage-deactivated2019031]

[umetnostbesed]

18.8.19

ker vsaka cesta ima razpotje.

In ker vsak tvoj korak mi je ogreval srce.

Dokler na poti nisem bila samo jaz.

Izginil si iz slike,

vendar ne popolnoma iz mojega srca.

Prehitro opravičim - hočem da je vse lepo in prav

A zase se morem potruditi. se ustaviti.

In zaviti na razpotje - se ne vrteti v krogu

čustev, ljubezni in trpljenja.

Mi pomagaš? Ali le čakaš na moj naslednji trenutek teme?

Da se zlomim, da te potrebujem? 

Vsak si zasluži drugo možnost, pa si jo ti?

Stopam proti razpotju in sem že tam,

da naredim naslednji korak - ko se ustavim.

In grem naprej. Po isti. tisti poznani poti-

bojim se razpotja - bojim se tistega novega- 

nove bolečine - ker vem kakšna je stara -

navajena sem - potolče me - podave si roko in stopive naprej -

po isti tlakovani cesti.

Po kateri moja stopala brišejo prah.

Prah prejšnjega obžalovanja in mojih besed - 

da je konec,

da sem se tu podala zadnjič.

Pogrešam vračanje ljubezni?

Sem zato spet tu? Tuhtam kot vedno.

In nikoli ne pridem do zaključka 

Kajti to je temačna resnica vsakega.

Na koncu si vsak želi le ljubezni.

Tiste prave - katero človek poleg tebe vrača.

Vendar bodi iskren sam do sebe.

Je to res kar iščeš?

Ali je to uteha in skrivališče pred samim seboj? 

Pred razpotjem, ki ti kaže drugo pot?

Boš še dolgo časa brisala prah?

ali boš tlakovala nekaj novega?

Bo tvoje življenje sklenjen krog - ali kruta resnica?

[tackled]

via weheartit

[umetnostbesed]

Kot jesensko listje spreminjaš barve.

in jaz ti pustim -  ker nisi ujetnik moje ljubezni. 

jaz sem ujetnica svoje.

sem ujetnica svoje bolečine, svojih življenjskih pota,

kjer se vse vrti v krogu.

Bolečina se ne poleže, nastane nova.

Ljubezen se ne poleže, ustvarim novo. 

Mogoče tako zelo ljubim, tako zelo trpim,

ker ne morem ljubiti sama sebe in svojo ljubezen stresam okrog med druge.

Kot seme regratovih lučk.

Leti visoko in pade nizko,

leti in se po svoji poti dotakne vsega  kar je na poti.

Na koncu pade.

in iz padca bolečine, stiske- nastane nova ljubezen.

Le da sem ta regratova lučka jaz. 

In iz bolečine se hitro poberem in ponovno širim ljubezen.

Kdaj bom nehala raztresati samo sebe?

In kdaj bom spet celota?

Kako vzameš nazaj- Kako se ljubiti? 

Ali kako se v polno regratovo lučko spremeniti? 

[umetnostbesed]

Če si vedeu da bo vse zaman

Zakaj si me odpeljal stran

Zakaj si mi dajal obcutek da vse je prav

Da jaz sem tista tudi zate

Obljubljena, poljubljena

In zaman izgubljena dusa zate

Zaman utopljena v tvoje modre oci

Zaman so me ujeli valovi morja ki so se spojili s tvojimi ocmi

Zaman objeta na koncu pomola

Si se me navelical?

Obstaja za vsakega upanje?

Sem nasmejana nevihta

S prevec slabimi izkusnjami priplavam na povrsje

Na povrsje tvojih modrih oci

Kako zlezem ven?

Kako stran od ljubezni tako cisto modre

Bojim se jih.

Vode. Ki je hkrati najbolj pomirjujoc obcutek a najhujsa smrt.

[histinworld]