Ampak o cem naj pisem, v katerem jeziku, v moji glavi je milijon misli in prav nobena ne ostane dlje kot nekaj sekund ali minut. Zgleda da bom tokrat pisala v slovenscini.
Kot si mogoce ze opazil, se nimam s kom pogovarjat. Ubija me ta samota. Res cisto nikogar ni v tem zakletem mestu, ki bi ga lahko na kavo povabila? A mi lahko kdo pojasni, kaj pomeni, ko se z nekom vidis in ti recejo, da morate na kavo skupaj in potem nic? Nobenega sporocila, klica, nic nic nic……
Ko sm sama tako kot sm ze cel teden, razmisljam o vedno istih stvareh. Vceraj sm skoraj naredila monumentalno napako, kako sm vesela, da sm drzala jezik za zobmi ljudi moji!
Terapijo potrebujem, spet. Se vedno. Placas cloveku da te poslusa, najboljsi siht ever.
Ne bi rekla da sm osamljena, oz koga ti zajebavas zenska, najbolj osamljeno bitje pod tem soncem, dej se se malo smili sama sebi haha
Zakaj pa tolk razmisljam o ljubljani in zivljenju tam tega ne vem. Mogoce bi lahko sklepala da ker sm prebrala tist clanek v sl novicah vceraj o alzircu ki je posilil zensko gor je to znak da je bla to se ena napaka, izrecno ker je to prevelik trigger za moje mozgane in se zato te dva dni spominjam veliiiiiko stvari, veliko travmaticnih stvari, a tudi takih, za katere sm mislila da sm jih pozabila in so mi nedosegljive.
Predvidevam, da se tako zacne. Imas neke obveznosti, neke naloge v svetu, in pol se en dan zaves da ne mores do nikogar. Ne mores se pogovarjat z nikomer, zato se zavleces v svojo glavo in to pol potencira ta filing osamljenosti, ki ne gre stran. Ko vidis da si zares cisto sam e pol je kurac. Pol si v kurcu. Evo tu se navezujem na svoj prejsnji stavek o preteklih travmaticnih dogajanjih. Ker vecinoma premlevam istih pet stvari. Moj pokojni brat, prasec iz orkestra, ki me je unicil, ljubljana in vse njene lepote, moj fant, obtozevanja same sebe in guilt trippanje. Ne nujno v tem vrstnem redu, a rezultat je enak. Skos isti cikel. Aja pa seveda siht, kako sm lahko na to pozabila!
Trezna sm. Ne cutim potrebe po zadevanu. Vsaj nekaj. Sm pa odvisna od cokolade ratala kar se lepo pozna na mojih 85 kg. Kdo bi si mislil da sm sedem let nazaj v ameriki jokala ker je bila prevec oblozena miza in me je panika grabila ko sm pogruntala da moraj jest in se to v javnosti. Takrat sm jih imela 41. Odvratna sm sama sebi a vstavit se ne morem in vsak binge cikel je slabsi ker se nazerem ko prase in pol stradam par dni in ponovi vajo. Postajam debela in to mi ni vsec a hkrati se pocutim ko dete ki se ne more kontrolirat in rabi starsa da mu prepove da je sladkarije. Slabo je predvsem ko sm sama duuuh
Grem pa na koncert na bijelo dugme. 12letnica v meni skace od srece. Pa sej je vse okej. Kaj se pa cmo pritozevat. Povej mi a poznas un obcutek necesa novega, nepoznavanja, novih ljudi, vajbov in napetosti? To. To pogresam. Takrat je blo se varno. Zdej ni niti slucajno. Ne mores nikomur zaupat. Vedno se konca slabo, ne pozabi tega.
Mogoce sm malenkost navelicana? Sej je lepo bit stabilen ampak vcasih bi rada da me razfuka, da cutim pozeljivost, da me zge. Razumes?
blakekathryn
theartofmadeline
2087
kaledo-art
dededos
pixelskylines