50-letnica mature, spoznavni izlet
Nismo edini postarani sošolci, ki smo si privoščili celodnevni izlet. 50-letnica mature nekdanjih učencev Zorka Autrate
se je zdela kot dober razlog, da se ponovno spoznamo. V malem najetem avtobusu se nas je 15 odpravilo na tvegano skupno potovanje, saj v resnici nismo drug o drugem vedeli skoraj ničesar, in to kar po prostoru, ki je zgodovinsko usoden za ta del Evrope, kot je rekel Nini, naš vodič po arheoloških, zgodovinskih, političnih in filozofskih poljanah med Hrušico in Oglejem, z Vipavo na sredini. Ni zaman znan po Evropi in Balkanu, smo se zavedli šele med potjo, ko smo pili ne le novo faktografsko znanje, ampak tudi razmišljanje, ki je seglo od Palmire in Damaska do vojnih žarišč v Palestini/Izraelu, povezanih s prostorom, na katerem smo stali, ki pa je enako občutljiv in pomemben za ta del sveta, a slabo zasidran v zavest malega naroda. Dokazi, ki jih je nizal Nini, od kosa jantarja, ki ga je pričaral iz žepa, do zemljevidov in risanih predlog tega, kar smo zgodovinsko okrnjeno, deloma tudi restavrirano, videli v naravi, pa vendarle odpirajo vprašanje, kako je mogoče, da smo se tu obdržali 1.400 let? Da smo preživeli vse od Napoleona do Turkov, od naskokov različnih vojska do samoupravljanja in jeder Titove Jugoslavije. Še smo tu in najbrž bomo še dolgo, kljub temu, da so “Kitajci že tukaj”, kot je rekel Nini.
Morda pa smo nekakšni Tolkinovi Hobbiti, ki živimo tukaj v alpskih dolinah, zaščiteni od nevidnih varuhov, da bi nekoč, ko bo treba, pokazali svojo neomajnost in pokončnost. Kako čudno, da z razmišljanjem na tem izletu dva dni prej, sovpada 25. junij, praznik samostojne Slovenije, ki se bojuje z vsemi otroškimi boleznimi mlade demokracije, ki ima svojega zloduha J.J. in njegove hudiče podmazane z vsemi žavbami, ki ima tudi svoje orke in klerike, ki se poskušajo širiti v prostor, da bi izničili črtomirovsko zavest in samozavest naroda, ki ima tudi neko trdokožno trmasto podstat, s katero se vedno znova izvleče na tisto stran, ki omogoča obstanek, če že ne rast. Korak naprej, dva nazaj, a vendarle naprej.
To je bil dan, ob katerem se zaveš, da je lepo živeti, je rekla Meta v svojem govoru po dobri hrani pri Ostrouški. Malo smo se ob tem zamislili, saj vsak od nas je najbrž bil v življenjskih zagatah, vsak od nas je imel težave in jih tudi še vedno ima. A življenje je lepo, dokaz smo mi, nas 15, ki nismo v nobenem trenutku tega izleta pomislili, da morda ne sodimo skupaj. Kar, roko na srce, je marsikdo mislil pred 50 leti, ko nismo zmogli skupne odločitve za maturitetni izlet.
Ali smo se spremenili? me je vprašala Micka. To, da smo se ves dan skupaj imeli dobro in celo odlično, je dokaz, da smo se seveda spremenili. Da smo en dan pripadali drug drugemu in se oplajali drug od drugega, ne le v intelektualnem smislu, ampak tudi v smehu, duhovitostih in skupnem občudovanju tega, kar smo videli in predvsem, v skupnem spoštovanju drug drugega in življenja, ki smo ga preživeli.
Bil je dan, kakršnega nismo pričakovali, dan, ki bi ga želeli ponoviti. Milan je že povabil, naslednjič bomo obdelali cerkniški kras.
Ah, pa še to seveda: nihče od nas ne kadi. Nihče od nas se ga ni napil. Nihče od nas ni videti bolan. Vsak od nas je poln življenja in veselja, nekakšne omamne, vitalne erotike. Kar je pri skoraj sedmih križih občudovanja vredno.
Nekaj fotografij je shranjenih v foto albumu autratovega razreda
http://en.fotoalbum.eu/autratovklas