ura Daritve se bliža, “kovanček bi prosil,”
vrata drsijo in spuščajo topli piš vetra
v klošarja z lončkom v roki, ki roti “kovanček,
gospod in gospa, če imate v tem poznem decembru”
baker in centi po dvajset, deset se nabirajo v lončku,
z vsakim je možnost, da se bo kasneje utapljal v toplini,
bližje in bližje, da skoraj že voha zatohlo plesnivost,
skoraj okusi vse Njihove kraste, bolezni v mraku,
kmalu bo moral na pot skozi Tivoli v Jamo Daritev
znanec se bliža in piha v dlani, na njih prsti iz oglja,
sapa vijuga iz žrela, v njem dlesni iz kamna,
pride, zagruli: “ti, brat moj, prepusti mi kos svoje zemlje,
čist je karton, na katerem sediš, glej še koš si počistil,
v tej rodovitni planjavi bi žel več sadov kot na svojem,
daj, le za uro, že dolgo me niso Gospod nagradili”
klošar odvrne: “sovražim te, sosed, ne prosi me tega,
vsi smo dobili, kot so razdelili, spoštuj te zakone,
len si, brezbrižen, že veke varujem, obiram te kraje”
“prosim, kovanček, v teh prazničnih časih, če le kaj imate”
in nadaljuje: “prav kot si ti svoje, vsaj kot bi jih moral,
preziram te, žlota, povrhu vsega si Jim dal še vzdevek,
nimaš pravice in ne spoštovanja, iztrebek, sramota,
naše božanstvo, rešitev, ki bi Jim vsako noč molil,
če bi izvedel ime, ki ga nosijo, si onečastil,
brskal sem, kjer sem lahko, za ime, da bi znal zamoliti,
našel sem: Agorej, Empolaj, Hermes, Merkur, morda Veles,
vendar ne upam klicati po starih bogovih, če Jim ne ugaja”
znanec odide še preden zaključi in v brado si reče:
“klošar je klošarju klošar”, bolj tiho pa “puši mi kurac”
ura Daritve se bliža in klošar zapluje v gozdove,
Tivoli v noči čez luknje preliva zmesi dimenzije,
levo se moški poljublja s čarovnico, materjo prascov,
desno se sliši lahkotno prepevanje davnih pastirjev,
v vetru se sliši odmeve v kamen zaklete device,
mimo heroja, ki sope, umira od ranjene pete,
dokler ne pride pred mokri vhod v vabljivo podzemlje
v jami so zbrani vsi klošarji, z bakrom v rokah stojijo,
čakajo v vrsti, da pridejo pred Njihov prestol, darujejo
Njim, ki je velik, gargantovski skupek maščobe in znoja
z nosom prašiča, metuljčkom na vratu in kačjim jezikom,
vdrt, s petelinjimi krili, ki rastejo črni iz gležnjev,
glava z volovskimi roglji, ki praskajo kapnike jame,
Njim se približajo, v strahu prislonijo baker na kožo,
ki se prilepi, zgubi v tem salu, tali pod maščevjem,
v Njihove žile prinaša hranilo in večno naslado
konec procesije, čakajo sodbo, naenkrat zatrese:
“TI,” in pokaže na klošarja s čistim kartonom, “PRISTOPI”
“Ti Si Prinesel Najvišje Koristi, Nocoj Boš Obdarjen,
Enkrat Poliži Bogastvo, Ki Teče Po Koži Telesa
Njih, Ki Razdajajo Srečo In Hrabrost In Silnost In Enost”
klošar se plazi na štirih, pripravljen na dar, ki ga čaka,
v žepu je listek, povleče ga ven in pred Njimi pomaha:
“to bo desetič, da ližem Njih kožo, presveti, predragi,
vzel bi le eno stvar, preden poližem, v zameno za zvestost,
rad bi izvedel, kako Njih klicati, da lažje izmolim”
grom in rohnenje se sliši s prestola in klošar se skrije,
v kratkem zasliši: “Mogočni Smo, Večna Stvar, Krater, Ki Golta,
Žrli Predhodna, Preprosta Božanstva, Vsak S Svojo Obrtjo,
Drzen Si, Klošarček, Tvoja Predrznost Zdramila Je Jezo,
Damo Ti Srečo V Zameno Za Zvestost, Prisluhni In Pomni:
Vedno Nad Vsemi In Trgani Z Večjega, Mi Smo MERCATOR”
klošar zajoka in tiho po mišje zasope “Mercator”
kajkmalu sliši: “Zdaj Pridi Po Dar In Se Z Nami Naslajaj,”
pride pred prestol in zliže Mercatorjev palec na nogi
glava mu zbija, vrti se v krogih, ker čuti zadetost,
vrže se v tla in si slači umazane cunje s telesa,
sila mu trese telo in ga dviga od tal proti stropu,
čuti orgazme v vseh delih telesa, v kurcu, v riti,
v ustih, v ušesih, v prstih mu pokajo živci od viška,
sluz čuti v grlu, toplino po koži, kot da se utaplja
v vrelcih svetlobe, da vidi svet v kalejdoskopskih obrisih,
plešejo z njim, kot da pušča fragmente iz sebe, iz duše
v vsem, kar oprime, in vse, kar oprime, polzi v vesolje,
piha čez pljuča in poči čez nohte nazaj v modrino,
da mu raznese telo preko stene v Jami Daritev
v jutru se obleče, podnevi sprehodi čez Tivoli v center,
briše karton in napolnjen pozdravlja “kovanček bi prosil”
