#amfibija

[gorindol]

Iz Šentvida do Škofje Loke

Zjutraj se dobimo v Šentvidu in se razdelimo v dve skupini, Mi štartamo kar tam, druga skupina, ki teče krajšo traso, pa se odpelje na Katarino.

Mi zagrizemo v hrib in tečemo po Šentviškem hribu, spustimo se Bormesa in takoj nazaj v hrib proti Slavkovem domu. Od tu naprej gre pot po strmem grebenu do vrha Jeterbenka. Tu se spet razdelimo da dve skupini. Eni gredo naravnost proti Katarini, mi pa naredimo ovinek čez Rog in proti Sv. Jakobu. Ko pridemo do Katarine ravno še vidimo, kako zadnji tekači počasnejše skupine izginejo za ovinkom. Mi si vzamemo čas in se dodobra okrepčamo iz improvizirane okrepčevalnice. Pot nas potem pelje naprej proti Grmadi, ki jo naša skupina izpusti, proti Gontam in naprej proti Malemu Tošču. Tu zavijemo proti Gontarski planini in naprej proti Osolniku. Na vrhu se ponovno ujamemo z počasnejšo skupino in se skupaj spustimo proti Mrtancovi planini in naprej proti Stenu. Sledi samo še spust v Puštal in tek čez Škofjo Loko proti avtobusni postaji, kjer nas že čakajo udeleženci krajše ture. Sledi obvezna hidracija in avtobus nazaj v Šentvid. Nabralo se je dobrih 27 km in 1600 višincev. Vse skupaj je vzelo skoraj 6 ur, od tega smo tekli 4 ure.

[gorindol]

Prijetno tekaško druženje po gozdovih Pokljuke

Z Amfibijci smo se dobili na Viču in se odpeljali na Pokljuko. Tam smo v sproščenem tempu odtekli 27 kilometrov po eni najlepših pokrajin pri nas.

[gorindol]

Niso vse poti po kopnem

[gorindol]

Z Amfibijo po Šentviškem hribu

Dobimo se v Šentvidu pred Ljudskim domom. Skočimo čez Celovško in že grizemo v hrib. V slabem kilometru se vzpnemo za dobrih 100 metrov. Potem gre po rahlo valovitem terenu približno 3 kilometre.

Vmes se pri slalomiranju čez grmovje zatetim v polomljen hlod in kar dobro udarim v stegno. Sledi še en vzpon podoben prvemu 1km v dolžino 100 m v višino. Potem se začne nor spust. 2 km in dobrih 200 m negativnih višincev po blatnem, spolzkem in na trenutke z vejami posejanem terenu. Vrhunsko. Po dobrem kilometru asfalta se spet začnemo vzpenjati. K sreči strmina ni prehuda. Vzpnemo se za dobrih 150 metrov v 2 kilometrih. Sledi samo še spust nazaj do parkirišča. Skupaj se v slabi uri in pol nabere okoli 12 kilometrov z 500 metri vzpona. 

[gorindol]

Zgubljeni na Rašici

Današnji Amfibijin trail se je začel tako kot vsak drugi na Rašici. Nič ni dalo slutiti, da sledi čisto pravi Oviratlon. Najprej smo preskakovali potoke, potem smo na polni šprintali v hrib, vmes skočili še na vrh stolpa, se spustili v Dobeno, potem pa nekje “narobe” zavili in se znašli na popolnem brezpotju. Seveda je bila zunaj že popolna tema in “pot” smo si osvetljevali z čelnimi svetilkami. Zaradi podrtih dreves se nismo mogli držati že vsaj malo shojenih poti in nekje vmes smo brodili kar po strugi potoka. K sreči smo potem naleteli na del poti, ki se nam je zdel znan in nekako smo le prišli nazaj do izhodišča. V slabih dveh urah in pol se je nabralo dobrih 15,5 km in slabih 600 m vzpona.

[gorindol]

Krajši regeneracijski teki

V nedeljo sem seveda počival po Vipavi. V ponedeljek smo z Amfibijci odtekli krog po Rožniku z vmesnim postankom za raztezne vaje na stadionu Narodni dom. V torek sem oddelal fitnes in se v sredo priključil Salomonovem City Trailu v Tivoliju. 

Malo se mi pozna utrujenost na gležnjih in kolenih, večjih problemov pa ni. Se že veselim sobotnega teka po Kraškem robu.

[gorindol]

Icebug Zeal 2

Končno sem dobil novi model Icebug-ovih Zeal superg. Za prvi tek si izberem dobro poznani teren Rožnika. Trasa je več kot primerna za test oprijema, saj je od snega še ravno dovolj razmočena, da v navadnih supergah drsi. Zeal niso zdrsnile niti enkrat. Spet tisti znani občutek sigurnosti in zaupanja, da kamorkoli stopiš, tam bo noga ostala. Ne zdrsne niti za milimeter. Ker pa so superge čisto nove in še ne vhojene, sem seveda staknil žulje na stopalnih lokih. Upam, da se bodo superge toliko raztegnile, da to ne bo večji problem.

[gorindol]

Šentviški hrib

Z Amfibijo

Na testu sem imel icebugove superge “Mist” za poletni tek po brezpotjih. Superge so se obnesle vrhunsko, lahke, ravno prav blažene, ne preozke z odličnim oprijemom. Samo eno številko večje bi moral imeti :) 

Začnemo v Šentvidu. Počasi se vzpnemo na pot, ki vodi na Toško čelo. Poti sledimo do medvojne meje med Italijo in Nemčijo, ki je tam potekala. Držimo se desne poti, ki vodi do Kmečkega turizma Bormes. Tu spet zagrizemo v hrib na pot čez Šentviški hrib, ki nas pripelje nazaj v Šentvid. Pot je na trenutke dokaj strma (sploh za nazaj) z veliko dvigi in spusti. Se pa jo da v celoti preteči.