Prva beseda, ki jo je sneg zakril, je bila “…nikoli…” Druga beseda, ki je izginila pod snegom, je bila “…vselej…” List, na katerem so bile napisane te besede, je zdrsnil pod tresko, ki je štrlela iz tal v stolpni kamri. Tako se je papir lahko upiral prepihu, ki je vladal med špranjami v zidu, snežni kristali so se prašili po podu, oškropljenem s krvjo. Pod je bil star, kri na njem pa je bila še mlada, vlažna in topla. Pod je bil tako star kot črno strešno tramovje, okorni, brezlični kamni v zidu, preperele, prav tako s krvjo oškropljene stopnice. Starejši od vsega pa je bil stolp. Star je bil več stoletij. Starejši kot krščanstvo v tej deželi. Besede “…pozabiti…” in na drugem mestu “…iz vsega srca…” je počasi zagrinjal sneg, nato še ime, ki je kot podpis sklenilo pismo; nemirne vrste so nosile vročične poteze ženskega rokopisa. Sporočilo, ki ga je sneg brezšumno in počasi zagrinjal, je bilo napisano najbrž v hudi naglici, hudem strahu in hudem obupu.
J. M. Simmel, prevedel: B. Avsenak, Ljubezen je le beseda (1971)