#filippos tsitos

[gregor-samsung]

Ακαδημία Πλάτωνος [Plato’s Academy] (Filippos Tsitos - 2009)

[gregor-samsung]

Ακαδημία Πλάτωνος [Plato’s Academy] (Filippos Tsitos - 2009)

[gregor-samsung]

Ακαδημία Πλάτωνος [Plato's Academy] (Filippos Tsitos - 2009)

[gregor-samsung]

Άδικος Κόσμος [Unfair World] (Filippos Tsitos, 2011)

[gregor-samsung]

Άδικος Κόσμος [Unfair World] (Filippos Tsitos, 2011)

[totalsubjektivni]

Tragedija po turško ali komedija po grško? To je sedaj vprašanje!

Ena od značilnosti turškega filma je, da svojo poezijo na filmskem platnu lahko prenese brez dialogov ali besed. Le z vizualnim koketiranjem z gledalcem, kar pomeni, da smo priče podobam, ki govorijo lastno zgodbo preko simbolov in različnih pomenov. Odvisno od opazovalca, ki si tako besede kot podobe razlaga na sebi lasten način. Tu ni vsiljevanja mnenj ali moralnih naukov, ki bi specifično karakterno študijo podredili občemu pogledu na družbeno in socialno klimo. Ne. Priče smo subtilnemu rokovanju z usodami malih ljudi, ki živijo v zaprašenih, oddaljenih mestecih, kjer že najmanjši usodni korak lahko pomeni dvorezen meč, ki preseka mladost in občo stvarnost, ki ni tuja niti drugim predelom zemeljske oble. Režiserka Yesim Ustaoglu (Naj omenim, da jo je pred časom nek slovenski medij proglasil za moškega!) je pač pripadnica nežnejšega spola, ženska s pogledom, ki razkriva teme, ki se vedno znova odvijejo med nebesi in peklom. Od tod izhaja tudi pomen besede Araf, ki ne predstavlja le naslova njenega zadnjega filma, temveč svet, ki obtiči nekje vmes. V vicah med svobodo in represijo. Med poželenjem in trpljenjem. Med strastjo in uničenim življenjem mladostnikov. Med sramoto in pomanjkanjem kazni za napačna dejanja. Med žalovanjem za izgubljenimi sanjami in potrebo po sprejetosti v naročju ljubljenega. Film, posnet v lanskem letu, namreč združuje besedo in tišino. Verbalno govorico telesa z ubeseditvijo lastnega hrepenenja. Včasih se zazdi, da turškim režiserjem več kot dostojno pomaga prav negostoljubna pokrajina industrijskih mest, kamor ne vodi nobena avtocesta, kaj šele, da bi se srca srečala na pol poti do uresničitve samega sebe. Ljudje so si usojeni tudi takrat, ko ne spregovorijo niti besedice. Lirika podob govori namesto njih. Kot, na primer, v uvodu v film, ko slika prikaže mladoletno dekle, ki dela v obcestni gostilni. Dekle se dotakne svojega vratu (morda se popraska po nežnih predelih svoje kože), že v naslednjem kadru pa smo priče moškemu, prevozniku težkih tovornjakov, ki stori isto. Kot da nam s tem režiserka nakaže, da sta si že pred svojim prvim srečanjem usojena. Narejena drug za drugega. Še več. Dekle svojo utrujeno glavo sklanja nad mizo. Joče iz neznanega razloga. Z njo joče tudi okensko steklo, po katerem polzijo kaplje vode. Zunaj dežuje. Metafora duševnega stanja ženske se še poglobi, ko kamera izostri svojo lečo in v fokusu pogleda skozi steklo. Na drugi strani okna se pripelje prav omenjeni moški, ki parkira svoje vozilo. Kaj pa njuno srečanje? Tudi to govori brez besed. Ljubezen se izraža vizualno. Naklonjenost tudi. Kot, na primer, scena, ko sedita v frontalnem pogledu v kafiču ob morju. Ne spregovorita niti besedice, le sramežljivo pogledujeta eden proti drugemu. V ozadju divja morje, valovi penijo vodo, kar je lep simbol za njuno notranje stanje, polno strasti in poželenja. Z vsemi temi vizualnimi metaforami režiserka ponazarja doživljanje glavnih likov, ki občasno sicer skozi monologe in dialoge poglobijo svoj notranji razkol, ki ga podkrepi svet, kjer ženske žalobno trpijo, moški pa odhajajo in zapuščajo svoje srčne izbranke. Hkrati je to film, ki na zelo neposreden način spregovori o položaju in vlogi ženske v sami družbi, pomenu materinstva in krutosti ljubezenskih razmerij, ki niso nikoli izživeta, temveč ujeta v bolečino, v strah pred zavrnitvijo. Omenjeno dekle, glavna junakinja filma, namreč ob neki priložnosti sedi na neznani lokaciji s svojo prijateljico in sreba vroč čaj. Izpove ji svojo ljubezen do moškega, dvakrat starejšega od nje, a prijateljica jo preprosto poduči o novonastali situaciji: „Draga moja, še veš ne, kaj je to bolečina!“ Že v tistem trenutku, morda celo korak poprej, se zavemo, da se film ne more končati drugače kot tragično. Morda zavajam, saj je konec navidezno brezskrben in celo srečen ob poroki dveh naklonjenih si duš, a le nekaj trenutkov pred tem smo bili priče nasilnemu dejanju, ki omrtviči in otopi vsa gledalčeva čustva. Gledalec lahko razume, lahko pa tudi obsoja spontani splav, ki tako nazorno še nikoli ni bil prikazan na filmskem platnu. Kri je povsod, zarodek preprosto spolzi na tla, ženski obraz prezrcali odsev živega mrtveca, nič hudega sluteče novo življenje pa naša junakinja preprosto vrže skozi okno kopalnice. Ekstremno dejanje, polno obupa, krivde in sramote, ki skozi obsojanje družbe živi na plečih dekleta, a hkrati edino logično v prehajanju od ene do druge življenjske postaje v muslimanskem svetu, kjer pot od krepostne do osramočene ženske ni prav daleč. Močan film s kričečim sporočilom, ki gledalca sprašuje o njegovem lastnem moralnem kompasu.

Zamisli si, da se nekega dne zbudiš in ne veš več, kdo si in kaj predstavljaš. Kakšne so tvoje prave korenine, kje se skriva identiteta tvojega bistva. Težavno, moram priznati. Sploh, če se rodiš v Grčiji in ugotoviš, da si pravzaprav Albanec. Priseljenec, ki je vse svoje življenje bolščal v fotografije tujcev in si mislil, da lahko poje narodno himno. Dovolj razlogov, da priznani grški režiser Filippos Tsitos posname film Plato's Academy (letnica 2009), ki sicer z antično filozofijo nima nobenih skupnih točk, zato pa toliko več s sodobnimi ideologijami, vprašanjem nacionalnosti in domoljubja. Režiserja se najbrž najbolj spomniš po podzemni uspešnici Unfair World (letnica 2011), ki si z njegovim prvencem deli črno komiko, istega glavnega igralca (Antonis Kafetzopoulos) in značilni grški melos, ki v zadnjih letih prežema preporod nacionalne kinematografije. A izdelek Plato's Academy je še precej več kot le običajna moderna grška komedija. Zaveda se namreč, da bodo psi, večpomensko imenovani Patriot, lajali le na Albance. Prav zato boš natančno vedel, kdo je kdo. Ne le to. Grki so vedno dovzetni za lastni patriotski duh in odpor do tuje delovne sile ter migrantov, ki si v njihovi od bankrota porušeni državi ustvarjajo svoj novi dom. Kot poje pesem: „Albanec, Albanec, nikoli ne boš Grk!“ To je še kako očitno predvsem v trenutku, ko se na lokalnem štadionu na nogometni tekmi spopadeta omenjeni državi. Slavijo sicer Grki, a rajanje male četice prijateljev kaj hitro utihne, ko se z napevom oglasi tisti, ki je še do nedavnega mislil, da je domača sila, a kaj hitro ugotovi, da se mu po žilah pretaka albanska kri, saj njegova dementna mati „posvoji“ priseljenskega delavca, ga proglasi za svojega izgubljenega sina in začne govoriti albansko. V tistem trenutku satira doseže vrelišče, domoljubje zamenja šum v komunikaciji, nekdanji prijatelji, ki cele dneve posedajo na ulici in debatirajo tja v prazno, pa ločeni otoki, ki ne najdejo več skupnega jezika. Hja, saj to ni le grški problem, podobne rasistične opazke lahko najdemo v vsaki luknji na tem svetu, ki se ne more otresti fašistoidne mentalitete in domačo grudo, ki že dolgo tega ne daje kruha niti domačinom, kaj šele prišlekom, malikuje kot vsak zaveden (glej dvojni pomen naglaševanja te besede) državljan. Grki in Albanci so že od nekdaj sovražniki, a zanimivo, da tujci niso vsi enaki. Na ulici namreč kraljujejo tudi Kitajci, ki odžirajo delo domačinom in kupujejo njihove prodajalne za nizke cene. Kapitalizem prevlada, Kitajci kot mravljice s svojimi ponaredki hitijo iz enega konca na drugega, Albanci se vlečejo kot preznojena poceni delovna sila, Grki pa sedijo na svoji zadnji plati in v stilu branjevke opravljajo vsevprek. Kdo sedaj dela? Kdo odžira delo? To je večno vprašanje, ki se spravi nad floskulo „delo je vrednota“. A kaj, ko domačin ne bo posegel po krampu in lopati (t.j. nižjih delih) in se vedno le zmrdoval, da mu kradejo biznis. Če pod celoto povlečem črto in pogledam dandanašnjo gospodarsko krizo, je film zadel žebljico na glavico. Sploh v socialno-ekonomski situaciji same grške mentalitete. Apatija gor ali dol.

[totalsubjektivni]

Odsev požara na oblakih

Aki Kaurismäki bi bil ponosen na grškega režiserja Filipposa Tsitosa, ki je v povsem njegovi maniri in duhu posnel svoj zadnji film Unfair World (letnica 2011). Film je bil letos predvajan tudi na Liffu, a karta v žepu še ne pomeni zasedenega sedeža in zamaknjenega zrenja v filmsko platno. Pač. Težave peteršiljčkove mame. A pustimo to ob strani. Unfair World je namreč svež in suveren izdelek nadčasne grške filmarije, ki zaseda svoje mesto v svetovni kinematografiji. Zasluženo. Situacijska komika namreč spremeni pričujoči film v breztežnostno slikanico, ki se zaveda, da svet ni pravičen. Pravičniki vedno dobijo po betici, sreča je opoteča, svet pa strmi v obraz tistih, ki ga poskušajo spremeniti. Težko je biti pravičen v pokvarjenem, razbrazdanem svetu, kjer resnica uhaja poslušalcu, pripovedovalec pa vedno najde razlog, da oslepi vid naivne duše. Sploh, če je ta duša v podobi policaja, ki se je pred upokojitvijo odločil, da bo oprostil grehe vsakemu, ki ga je življenje „garbalo“ po grbi. Ok. Mogoče ne oprostil, zamižal na eno oko in verjel iluziji, da so vsi pravični tako kot on. A ena napaka ga drago stane. Sploh v mestu, ki ne diha, temveč deluje kot leglo živih mrtvecev. Mestu, kjer so vsi junaki in antijunaki impotentni, brezizrazni, zavistni, do neke mere podli v svoji preračunljivosti. Kam sodi nepokvarjena, nedolžna duša v mestu polnem prevratnikov in podležev, ki budno pazijo na napačen gib in razkazovanje šibkosti? Še sreča, da film deluje kot satira, izrezana iz nekega utopičnega časa in kraja, ki je stiliziran, prežet z življenjem v milnem mehurčku, ujet v vato pozabe in sterilnosti, ki človeka v ničemer ne ločijo od samozadostne in pohlevne spake, ki življenja ne živi, temveč se kot statist premika od ene avtobusne postaje do druge. Statičnost same režije in kadrov, tako značilne za novi grški film, doživeto ponotranji videno, stopnjuje posameznikovo ujetost v osiveli in rigidni stvarnosti, kjer laži vodijo do odpuščanja, posojilo do darila, umor do izpovedi, prijateljstvo do pomanjkanja razumevanja, empatija do ljubezni, žrtvovanje do zapuščenosti. Svet je lahko krut in nepravičen, a ko ga v roke vzame komedija zmešnjav, si ljudje odpuščajo tudi malenkosti, spregledajo skušnjave, dobrota se zdi skorajda poplačana, usoda pa izživeta. Grenko-sladko, melanholično, minimalistično in povsem grško.

Ko je Bog pobiral najemnino od Zemljanov, nekaterim ni zaračunal nič, saj živijo v blaginji in udobju svojih brezplačnih domov, večini pa izropal vse bogastvo - premično in nepremično. Domovina, kaj bi brez mene, vpijejo emigranti, ko se podajajo na pot in prepotujejo pol sveta, da prispejo v obljubljeno Evropo. Grčijo, če sem bolj natančen, ko sledim scenariju šokantne doku-drame The Way to the Wast (letnica 2003, režija Kyriakos Katzourakis). Filma, ki je posvečen preminulim begunkam in prebežnicam, ki so se odpravile „bose“ in „gole“ na potovanje v kraje, kjer se cedi med in mleko, a postale žrtve umora ali samomora, ki je njihovim družinam odvzel možnost častnega pokopa. Sedaj samevajo šest čevljev pod zemljo med tujci. Trohnijo. Pred njimi bo vedno le podoba zasneženih kolovozov, meja, okrutnih vojska, ki branijo ilegalcem, da prestopijo reke, morja, gore in doline, da bi dospeli tja, kamor jih vodijo njihove sanje. Ne le njihove utopične sanjarije, tudi sanje njihovih družin in očetnjave, ki jim ne more ponuditi boljše prihodnosti. To je pač zgodba o ognju v samem srcu trpljenja in odrekanja. Zgodba, ki jo pripovedujejo nevidni in neslišni. Kurdi, Azijci, Albanci, Turki, Afričani. Atene jih požrejo in izpljunejo. Vzamejo življenje, podredijo si jih v najbolj nizkotnih opravilih in delil na črno, konec koncev jih izženejo. Vrnejo tja, kjer si niso upali poslušati opozoril svoje matere in očeta. Velika mesta ti lahko povrnejo identiteto, lahko pa ti jo tudi vzamejo. Nikoli ne boš Grk, se sliši grožnja, ki pred vsakim izseljencem brenči kot alarm za letalski napad. Prav zato jih moraš vedno gledati v obraze. V oči, ki odzvanjajo grenkobo, strah, žalost, melanholijo, otožni zamik v levo ali desno. Kot pravi že citirani Ibn Hazm (prebiram ga znova in znova ter se čudim zakladu modrosti pred seboj): „Oči so vrata srca, prehod v človekovo dušo. Oči so prodorne, ujamejo prostranstvo. Oči so verna izvidnica duše in njen vodič, ki vodi po pravi poti. Spoznavajo pravi pomen stvari, njihovo globino. Z opazovanjem lahko tudi sodiš.“ In kaj vidijo te oči? Pridejo v upanju, umrejo v želji. Vidijo tragične zgodbe posameznikov, ki so in bodo le žrtve. Poceni delovna sila, ki pomeni tudi napredek za gospodarstvo tuje dežele. Tisto gospodarstvo, ki slikajo usode angelov s prerezanimi krili. Angelov, ki so hoteli odleteti nazaj v raj (domovina), a ostali pripeti na prsi pekla (Evropa). Film prav te usode beleži s pomočjo arhivskih posnetkov (pomembni in prelomni dogodki konca prejšnjega in začetka tega stoletja), igranega filma (prostitucija in iluzija svobode ter sreče) in dokumentarnega materiala (begunstvo in emigracija). Kruta slika sodobnega sveta, ki odzvanja v glavi in poziva mešetarje s človeški življenji k premisleku.