Monte Rosa je druga najvišja gora v Alpah. Po velikosti pa je to daleč največji gorski masiv v Alpa. Ime “Rosa”, ne pomeni barvo gore, ampak se nanaša na ledenike, ki jo pokrivajo. In res je praktično cel masiv pod debelim ledenim oklepom. To je povprečnemu človeku povsem tuj, skorajda nezemeljsko lep svet. Med številnimi ledeniki izstopa ledenik Gorner, ki je z dolžino 12 km in površino 57 kvadratnih kilometrov drugi največji v Alpah.
Pot iz prelaza Indren proti koči Matnova
Zakaj na Monte Roso? Že čez teden dni se odpravljam na Elbrus in je bila to moja aklimatizacijska tura. Kot drugič pa zato, ker čez dva meseca poteka na Monte Roso eden najtežjih in najbolj odbitih gorskih tekov na svetu -t.i. Monte rosa Sky Marathon. Iz vasice Alagna, ki leži na višini le 1192 m bo potrebno teči na vrh Signalkuppe na višini kar 4454 m. Potem pa bo potrebno teči še v dolino. Skupna dolžina proge je 35 km s 3500 višinci vzpona. Ob tem pa je potrebno povedat, da bo potrebno teči čez številne ledenike. In ravno zaradi ledenikov, natančneje ledeniških razpok, je ta tekma lahko potencialno zelo nevarna. Zato se tekmuje v parih, ki bomo povezani v ledeniško navezo. Sam sem v ekipi z izkušenim gorskim tekačem in tekmovalnim turnim smučarjem Juretom Šuligojem.
Seveda je tudi Jureta zelo zanimalo kakšna proga naju čaka in je bil takoj za, da gre z mano na ogledno turo na Monte Roso. Na mini odpravi se nama je pridružila še njegovo dekle Staša. Poleg njiju pa še Boštjan, ki je bil z mano že na Mont Blancu ter Grega s katerim smo se spoznali precejšnji teden na Grintovcu. Iz Ljubljane smo se odpravili v petek popoldne in po sedmih urah vožnje prispeli v Alagno. Tu smo prespali v najcenejšem hotelu v celi dolini. Nato pa smo se ob osmih zjutraj vkrcali na prvo gondolo proti prelazu Indren. Prelaz leži na višini 3260 m. Do njega pa peljejo kar tri zaporedne gondole. Na tekmi bova midva z Juretom seveda šla to celo dolgo pot do sem peš. Tokrat pa smo bili preveč obteženi z vso zimsko opremo in smo se odločili, da nam bo gondola prihranila veliko časa.
Piramide Vincent je tehnično povsem nezahteven
Na vrhu Piramide Vincent (4215 m)
Balmenhorn (4167 m) in Corno Nero (4322 m)
Lyskamm (4527 m) v ozadju
S prelaza Indren smo se najprej vzpeli do koče Mantova (3498 m). Med številnimi obiskovalci smo bili edini, ki smo bili brez smuč. Vreme je bilo noro lepo, brez oblačka in zelo toplo. Nisem si mislim, da je lahko kdaj na takšni višini lahko vroče za kratke rokave. Zjutraj je bil na srečo sneg še dovolj trd, da se nam ni prediralo. Od koče Mantova smo se čez ledenik Lys vzpeli do koče Gnifetti (3647 m). V tej koči bomo kasneje prenočili. Vendar, ker smo imeli še dovolj časa, smo v koči samo pustili odvečne stvari in s precej lažjimi nahrbtniki nadaljevali naprej navzgor za aklimatizacijo.
Pogled na ledenik iz koče Lnifetti
Od tu dalje celoten vzpon poteka po ledeniku Lys. Bral sem, da je ta ledenik poleti zelo zahteven za hojo, saj vsebuje številne globoke razpoke. Trenutno pa je na gori še tako ogromno veliko snega, da so vse razpoke zakopane vsaj 5 -10 m globoko pod snegom. Med več sto gorniki in turnimi smučarji, ki smo jih srečali, se je le peščica vzpenjala na goro v ledeniški navezi. Zato se tudi mi nismo vezali. Smo pa sledili gazi. Levo od gazi je bilo mogoče občudovati prav čudovite ledeniške razpoke in pa serake, ki so padali pod čer na kateri stoji koča Gnifetti. Desno od gazi pa so iz gore Piramide Vincent viseli kot hiša veliki seraki. In ravno na Piramide Vincent smo bili namenjeni (4215 m).
Zumsteinspitze in Dofourspitze
Na vrhu signalkuppe (4554 m)
Gora je tehnično povsem nezahtevna. Za vzpon nismo potrebovali niti cepina. Jaz pa sem se v zadnjem času navadil, da imam kadar prečim snežišča oz. ledenike vedno v roki za vsak slučaj posebno palico, ki ima integriran cepin. Nisem mogel verjeti, ampak tudi na višini 4215 m je bilo tako toplo in brez vetra, da smo oblečeni le v majice s kratkimi rokavi. Zato smo na vrhu gore sedeli več kot eno uro in občudovali razglede goro Lyskamm (4527m) in Singalkuppe (4554 m), kamor smo namenjeni jutri. Mir na vrhu gore je motil le trušč podiranja serakov na gori Corno Nero (4322 m). Iz Pirmaide Vincent smo sestopili na manjše sedlo in se za tem vzpeli še na vrh Balmenhorn (4167 m). Na vrh gore vodi kratka nezahtevna ferata. Na njem pa sta postavljen bivak in velik kip Jezusa.
Sledil je sestop do koče Gnifetti, kjer smo imeli naročeno večerjo. Žal večerja poteka tako, da natakarice prinesejo pladenj s hrano na mizo. In potem kdor se prej zagrebe, več dobi. V družbi samih lačnih je hrane vsakič zmanjkalo v treh minutah. Tako, da smo bili na koncu vsi lačni. Nato smo se kar se da hitro spravili v svoje postelje. Sobe so bile ogrevane. Tako, da spalke niso potrebne. Ponoči sem slabo spal, saj sem zelo čutil višino. Višina me je tako mučila, da sem se zadihal že samo, da sem po lestvi splezal na svoj pograd. Na srečo sem se zjutraj počutil spet odlično. Ob 4:00 smo se odpravili na zajtrk, ki nam bo moral dati moči naporen dan, ki je pred nami. Zajtrk je bil dober, ker je bil all can you eat z izjemo tega, da ni bilo kruha: npr. marmelado in vikikremo, je bilo potrebno namazati na piškot, ker je bil to najboljši približek kruhu. Zelo dobrodošlo pa je bilo to, da so nam skuhali čaj za v termovke.
Še zadnji pogled na Matterhorn
Iz koče smo se odpravili prvi od vseh navez. V popolni temi se je bilo na začetku kar težko znajti na ledeniku. Najprej smo se vzpeli do prelaza Colle de Lys (4246 m), kjer tudi poteka meja s Švico. Nadaljevanje poti poteka ves čas po Švicarski strani gore. Pot je tehnično zelo lahka in ne vidim nobene ovire, da z Juretom čez dva meseca na tekmi, ne bi mogla tu teči v športnih copatih. Vendar se mi je zdela potencialno nevarna, saj ves čas poteka v senci ogromnih serakov, ki visijo iz gore Parrospitze (4443 m). Seraki so kocke velike kot hiše in nikoli ni mogoče reči, kdaj se se bodo podrli dol na pot. S poti kmalu se je kmalu odprl pogled na Matterhorn (4478 m) in Weisshorn (4506 m).
Edini Slovenci na celi gori
Pot se rahlo spusti. Nato pa se v loku (da se izogne ledeniškim razpokam) vzpne na ogromno sedlo med vrhovna Zumsteinspitze (4573 m) in Signalkuppe. Na gori Signalkuppe oz. po Italijansko Punta Gnifetti (4554 m) stoji najvišja zgradba v Evropi – koča Regina Margherita. Koča je odprta med 16. junijem in 9. septembrom. Celo leto pa je mogoče prespati v zimski dobi. S sedla je do koče kratek strm vzpon po zelo trdem ledeniškem ledu. To je bil edin del celotne ture, kjer je bil zares potreben cepin. Ves ostali del ture smo hodili s palicami. S koče se je odprl pogled na Dufourspitze, z višino 4643 m, najvišji vrh Masiva Monte Rosa. Singnalkuppe, je šele šesti najvišji vrh Monte Rose. Ker so prijatelje mučile težave z višino, se pri koči kljub odličnemu vremenu in razgledu nismo zadržali prav dolgo.
Sestopili smo po smeri vzpona. Na prelazu Colle de Lys smo sneli dereze in po južnem snegu pridrsali nazaj do koče Gnifetti. Sledil je še sestop do prelaza Indren, kjer smo se v dolino zapeljali v dolino z gondolami. Morali smo biti kar hitri, saj zadnja gondola v dolino odpelje ob 15. uri. Če bi jo zamudili, bi nas čakal zelo dolg in naporen sestop po smučišču. Res je prava škoda, ker nismo imeli smuči. V tem primeru bi lahko smučali kar 3500 višincev v dolino. Teren je, z izjemo krajšega dela pod kočo Mantovo, za smučanje tehnično povsem nezahteven. Trenutno pa je sneg še vedno povsem do doline.
Vseeno smo na turi zelo uživali, saj smo vsi uspešno prišli na vrh gor. Jaz sem za povrh opravil še del aklimatizacije za Elbrus. Z Juretom pa nama je tudi bolj jasno, kaj naju čaka čez dva meseca na tekmi Monte Rosa Sky Marathon.
GPS sled: https://goo.gl/cgLjPD
Najlepše se zahvaljujem sponzorjem Fritid in MojFasader.si za podporo!
Apartma v Alagni: 110 € = 22 € / osebo
Povratna gondola do prelaza Indren: 40 €
Polpenzion v koči Gnifetti: 73 €
Parkirnina za tri dni v Alagni: 15 € = 3 € na osebo
Cestnine v obe smeri: 80 € = 16 € na osebo
Dizel gorivo za 1300 km: 90 € = 18 €
Monte Rosa Monte Rosa je druga najvišja gora v Alpah. Po velikosti pa je to daleč največji gorski masiv v Alpa.
