#horest

[neaarty]

[lorilavin]

Some craziness =)

Sicer sem bila že včeraj precej velik norec, ampak tudi danes nisem pozabila tekmovati v tem čudaštvu. Sem pač človek, ki mu je dolgčas, če se mu ne dogaja :) Zato bom danes objavo posvetila norčijam oz. čudaštvu.

Torej - kaj se je dogajalo včeraj? Ah, s ta mlajšim bratom sva šla na adrenalinsko turo s kolesi in se vmes malo snemala. Bilo je zelo zabavno in nooooro. Posnetki so sicer bolj slabi, ker jih nisva imela v planu in je zato nastali video en sam potres brez tal in neba. Ampak bova dogodivščino kmalu ponovila in kamere oz. mobitele bolj fiksno pritrdila na kolesa. Mislim, da boste imeli kaj videti, če nama uspe dobro posneti :)

Joj, kako obožujem take nore stvari!

Mogoče vam današnji dan ne bo tako nor kot ta na kratko opisan, ampak verjemite mi, da sem se kljub manjši meri norostva in večji meri čudaštva, imela čudovito.

Le zakaj bi bila doma, če pa je toliko stvari, ki jih lahko doživim, samo če se pahnem na drugo stran domačega praga?

Ampak tukaj velja na nekaj opozoriti. Jaz ne živim v mestu.

Kar pomeni, da mi je lahko precej bolj utemeljeno dolgčas, ker na vasi ni prav velike izbire, kaj početi. Shoppingi sploh ne pridejo v poštev, tudi kakšno kofetkanje ne, ker so po barih le alkoholiki ali penzionisti. Tudi sprehodi v hudih outfitih ne pridejo v poštev. Kar je seveda grozno za tako frajlico kot jaz, ki je rada čimvečkrat lepo oblečena! Žal mi športni kosi oblačil redko pridejo pred nos :)

Torej, kaj lahko v svojem kraju sploh počnem?

Lahko hodim k maši npr :) Tu bi se lahko pokazala v svoji najlepši opravi, ampak ... Si resen? K maši? Jaz?! Že res, da grem skoraj vsak dan mimo cerkve celo po večkrat, ampak v njej sem bila pa manjkrat kot imam prstov na rokah.

Današnja Cerkev ni nekaj lahko prebavljivega, zato tja ne hodim.

Sem kar ateistka s simpatijo do protestantizma. Ima veliko več stvari, ki jih odobravam.

Ampak o tem nima smisla pisati. Kaj lahko poleg obiskovanja maš še počnem? Če nočem le viseti na računalniku, pisati, risati, brati, gledati filmov ... mi ne preostane drugega kot

z eno besedo: šport, šport in še enkrat šport.

Jaz športnica? Vse prej kot to bi rekla.

Nisem za šport.

Ampak če že živim, kjer pač živim, se pač že vse življenje kratkočasim z njim. Tako zelo sem ga navajena, da sploh ne vem, da se ukvarjam z njim čisto vsak dan.

Zato pod definicijo športa ne štejem vseh aktivnosti, ki jih počnem, ker so mi preveč običajne. Zame je šport resno treniranje in da se posvečaš samo enemu ali nekaj športom naenkrat. To da vsak dan ali hodim ali tečem ali kolesarim ali rolam ali igram badminton ali plezam po drevesih ali vržem parkrat na koš ... to zame ni ravno neko resno športanje. To je pač preganjanje dolgčasa. Oz. vsakdanjik.

Če bi imela izbiro, bi šla raje zapravljat čas v kino ali pa na koncert. Sicer to ni ravno zastonj. Ampak glede na to, koliko bencina porabimo v teh rovtah, kjer so avtobusne linije kot voda v puščavi, mislim, da bi bila na istem.

Kakorkoli že. Ne ukvarjam se s športom. Sicer res obožujem plavanje in odbojko, ampak treniram ju pa ne. Sem tudi zaljubljena v adrenalinske športe, a kaj ko mi prasci ne vračajo simpatije! S tem ne mislim na to, da sem vsakič miss pretepene žene (povzeto po kolegici Gei), ker razen prask in modric še nikoli nisem imela nekih poškodb (trkam na les), ampak mislim na to, da preprosto ne najdem kretena, da bi šel z mano in poskusil zaklati katerega od teh prascev. Joj, včasih res uporabljam ubitačne izraze :)

Ok. Če je komu švignila v glavo misel: kaj pa ta smrklja ve o adrenalinskih športih, naj vam povem, da čisto dovolj, da sem sigurna, da sem 100%, da to hočem, da zmorem, da... da... da...

MORAM!

Do zdaj sem poskusila... hm...

* par norih voženj s kolesom čez naše nore gmajne (kolo je še v enem kosu), 

* par srhljivih polnočnih tekov skozi gozdove (adrenalina je polno, ampak ne priporočam), 

* bila sem tudi v adrenalinskem parku (še otroško igrišče ponuja več adrenalina), 

* raftanje je tudi kar zabavno (v družbi brez pusičev),

* vožnja s kanuji verjetno tudi zna biti adrenalinska (če ne greš s šolo),

* nočna vožnja s kolesom je the best, ker ti vid malo nagaja pri ocenjevanju hribčkov in dolinic,

* tek pred biki je tudi že prišel na vrsto (ampak brez znanja preskakovanja ovir, tega ne priporočam),

* če še niste poskusili, je zelo super tudi poletno sankanje brez zaviranja (te preverjeno ne odnese s proge),

* zelo adrenalinsko zna biti tudi smučanje brez tratenja energije za zavoje, slalom in te traparije (se hecam, ampak sem poskusila vsaj trikrat. In to ne na smučišču za začetnike),

* tudi vožnje s slabovidnimi, rahlo alkoholiziranimi in zagledanimi (kam? Vame :S) vozniki se je zeloo adrenalinsko peljat, ampak čisto preveč samomorilsko

* sicer se zaradi frizure in makeupa ( :) ) ne maram več toliko potapljati, ampak pri spominih na te čase mi grejo vedno kocine pokonci,

* prekrasen je tudi wind surf, sicer res ni nekaj zelo adrenalinski, ampak definitivno moram še kdaj poskusiti,

* zelo prijetno je tudi plavanje 500 ali več metrov od obale (prakticiram vsak dopust),

* za Gardaland pa je tako ali drugače itak škoda besed, ker itak vsak ve, da te tam itak od adrenalina pobere,

* da ne omenjam izpitov in zamujanja v službo ali na predavanja :D

Kot ste lahko opazili, je adrenalina povsod dovolj. Gardaland se mi sicer najbolj dopade, ker je vse na enem mestu, ampak se znajdem tudi kako drugače.

Še nekaj slik najboljših atrakcij :)

Vse prikazano sem jasno preizkusila po večkrat :)

Bom pa zelo srečna, če pride kdaj na vrsto tudi kaj od spodnjih slik.

Frizbi je pa prenevaren zame :)

To je pa tudi too much :)

Kot kaže ne bo nobena moja objava več kratka, ker me čisto vedno zanese na stran poti in potem na dooolgo in široooko raaazlagam in raaazglabljam in ... Pustmo stat!

Zagotovo vam je pač jasno, da na vasi človek nima kaj drugega počet kot, da se ubada s športom.

Lahko sicer pase ovce, preganja kure, grabi bike za roge ... ampak te traparije dejansko niso toliko v uporabi kot si mislijo fini mestni ljudje.

Sploh pa v kraju, kjer trenutno živim, ni prav veliko kmetij. Mislim da ima samo nekaj hiš nekaj živine, ena pa nekaj konj. Ampak to je gledano samo tako po zgradbah. Naš kraj je preveč ujet med hribe, zato nima toliko ravnin kot sosednji kraji, kjer je lahko kmetija res kmetija, v pravem pomenu besede. Tu so hiše tako na kupu, da za pravi kmečki kompleks ni prostora. 

Imajo pa ljudje itak svoje parcele, pašnike, gozdove ... tako razdrobljene vse naokoli, da ne vem kdo sploh ve, čigavo je kaj.

V kraju, kjer sem živela tri leta nazaj, pa smo imeli za najbližjo sosedo res pravo kmetijo. Vseh skupaj pa mislim, da jih je bilo pet v celi vasi. Ampak naša soseda je bila največja.

Ne vem, kako si kmetijo in kmečko življenje predstavljajo npr. Ljubljančani, ampak jaz si definitivno življenja ne predstavljam brez vonja po sveže pokošeni travi, brez rdečih in zelenih traktorjev, brez polka valček veselic, brez krav, kokoši, pujsev..., brez hrupa motornih žag itd. itd.

Ne morem trditi, da sem kmečko dekle, ker mi je ta izraz smešen. Prav tako pa tudi nimam kmetije, nikoli nisem živela (še manj delala) na kmetiji in verjetno tudi ne bom.

Nekako sem tak človek, da lahko z lahkoto živim kjerkoli. Najraje pa nekje vmes med mestom in vasjo. Celega življenja zagotovo ne bi mogla preživeti v mestu. Imam preveč občutljiva čutila za to. Pa tudi pljuča mi delajo težave, ker tako hitro zaznavajo spremembe v zraku.

Enako pa tudi ne bi mogla biti do smrti na vasi, ker vedno bolj pogosto rabim tudi malo mestne akcije.

Torej. Vaša stvar je ali me označite za preprosto kmečko deklino, ki nima pojma o ničemer drugem razen o kravah in gnoju. Mi prav dol visi, kaj si mislite.

Enkrat sem bila z enim tipom na pijači (ni bil zmenek) in sva se pač pogovarjala drug o drugem, da se malo spoznava. On iz Ljubljane, jaz pa od nekje bogu za hrbtom.

* Pa me vpraša, če imamo kaj kmetij tam gor.

# Pa rečem ja.

* Pa vinograde?

# Na drugi strani hriba. Pri nas je le bencinska s to funkcijo :)

* Koliko krav pa imate?

(A sem rekla, da sem s kmetije?)

# Samo dva hrčka.

Seveda ga je pobralo od smeha.

Ampak ves čas se je dalo opaziti, da ima nek tak zaničevalni odnos do kmečkega. Ne pravim, da je takih oseb veliko, ampak očitno so.

Mislim pa, da so še v najhujših rovtah v koraku s časom in da problema s kratko pametjo, kopalnicami, kanibalizmom, tehnologijo, zoofilijo, kulturo, civiliziranostjo... ni več :)

Hudiča! Od kje sploh še predsodki o tem, da je kdo manj vreden, če je s kmetov?

A nismo to že dali skozi?

Kot kaže ne še čiiisto čisto skozi.

Sploh pa ... A ni zdaj moderno, da imaš vikend na vasi? Ali pa da se na vas kar preseliš?

Dobro. Ne bom o tem, ker mi trenutno dol visi za to temo.

Pač sem dekle iz vasi. In všeč mi je.

In moram se ukvarjati s športom - da ne pozabite, kaj je glavna tema :)

No, ja. Glavna tema bi morala biti, kaj sem danes čudaškega počela.

Torej. 

Začelo se je že par dni prej oz. že kar pol meseca nazaj, ker je bil takrat pravi čas, da si priskrbim recept za tabletke (you know which one), ne pa zadnji dan. Ampak seveda mi je kot vedno ponagajal spomin. Nisem imela pojma koliko škatlic sem že porabila.

In seveda, flegma kot sem, se pri predzadnji tabletki zrajtam, da je nekaj treba ukrenit glede tega. 

Najprej se spravim v iskalno akcijo, če sem kakšno škatlico kam založila, nato najedam stari mami, da se naj spomni, kdaj mi jih je prinesla (ker mi jih je ob istem problemu pozabljivosti ona nazadnje priskrbela), na koncu pa se odločim, da tokrat sama prevzamem krivdo in si grem sama pa te hudičeve tabletke, da me bo izučilo.

In me je izučilo? Niti malo haha.

Čeprav sem morala ob pol šestih spraviti rit iz postelje in se pražiti na soncu kot čevap na žaru... Bi definitivno vse dala še enkrat skozi, ker mi je bilo pač v nekem čudnem smislu fajn.

Kot sem že omenila, tu ni avtobusov kot solate, zato ni bilo druge izbire kot bus ob 6:15. Saj bi lahko šla štopat, a za v to smer ni primernega kraja za dvigovanje palcev. Sploh pa nimam nikakršne potrebe, da se kažem celi vasi, kako razuzdana in nevzgojena sem :S

Še en problem vasi je pač da so ljudje pobožni in pošteni in verni in nedolžni in krepostni ... skratka tako konzervativni, da še konzerva nima tako dolgega roka trajanja!

Torej.

Štopanje je seveda absolutno odpadlo, ker pač baje ni za mlade dame.

Sem se pa zato čisto super imela tudi na avtobusu.

Pa saj ubistvu obožujem avtobuse. So moje najboljše prevozno sredstvo. Poleg kolesa in rolerjev seveda.

Nekaj fotk posnetih po poti.

Zapomnite si te ovinke. Danes jih še omenim.

Sonček se je prav tako kot jaz le počasi prebujal.

 Le kako bi bilo, če bi imeli oči kot fotoaparat. Večina slik bi bila za en drek :)  

Odpirajo se nebesa. 

Ma mi je ušel prihod Device Marije :D

Na drugi strani hriba še tema,

v avtobusu pa dolgčas.

In umazana stekla.

Ma sem vseeno videla morje :) Le slikati se ga ni dalo.

Poleg mene pa sami hribi :S

In gozd.

In cesta, ki me je kljub temu, da vse poti vodijo v Rim, pripeljala do prave postaje.

Temperaturna razlika je bila očitna, zato jopice nisem potrebovala. Če vam povem skrivnost: še vedno imam ful problemov s svojim tattoojem. Če se ga vidi, ni prav, če se ga ne vidi, tudi ni prav... Ah, beden problem :)

Čakal me je kratek sprehod do lekarne. Sicer sem poskušala hoditi čimbolj počasi, ampak še vedno sem morala par minut odsedeti pred vrati.

Ko sem le dobila prost vstop, mi je postregel tisti lušen tip, ki dela tam. Imam zmeraj to srečo, da se s temi tabletkami napičim ravno na njega :)

In za še boljši občutek me je osrečil še z mimogrede rečeno novico: ja, vidim, da jih nujno rabiš. Zdravnica pa je na dopustu. Nič, kaj. Ti dam na kavcijo, pa drugič prineseš recept.

OK. Ja, krasno! Pridem sem samo zaradi te babe in potem je na dopustu.

Hudiča, no, sem prišla za... ubistvu nič. Sreča pa taka.

Sicer sem dobila en paketek tabletk, ampak... Za en mesec?

V tem istem mesecu naj še enkrat lazim sem dol?

Eni res nimajo pojma, kako dragocen je čas, pa ga moramo navadni smrtniki zapravljati za take traparije.

Pa to še ni bil konec popizditisa. Tu se je šele začel!

Ker sem pač taka mona, da mislim, da se Merkator odpre pred osmo uro, ni bilo druge kot da se začnem jezit sama nase. To pa seveda izpade čudno, če te kdo gleda, zato sem vzela mobitel in se pretvarjala, da se kregam s kolegico.

Ko ne vem, kam bi sama s sabo, zelo rada govorim sama s sabo. Mobitel pa je pri tem čudovit pripomoček. Ker se vse trgovine tako pozno odprejo, mi pa tudi ni preostalo drugega kot da poskusim s štopanjem dobiti prevoz do doma in se tako mogoče celo izognem zapravljanju. Lahko bi sicer šla v kak kafič na kavo, ampak ... Si resen? Kar tako sama? Kaj naj berem časopis? Ali se delam, da čakam nekoga, ki zamuja na zmenek? Idej imam dovolj, a ob tako zgodnji uri... In še med tednom... Grem raje štopat. Nekaj časa sem lepo stala v senci. Ves čas pa sem se pogovarjala sama s sabo po mobitelu in se jezila na vsakega kretena, ki mi ni ustavil. Bolj ko je postajalo vroče, bolj sem bila izmučena. Pa mi še vedno nobena mona ni ustavila. Sicer res ni peljalo mimo prav veliko avtov, ampak dovolj, da bi se v eni uri lahko našel eden, ki bi se me usmilil. Ko mi je pričelo sonce žgati v hrbet in si nisem imela nič več 'pametnega' za povedati v mobitel, sem se lepo pobrala nazaj proti Merkatorju. Po poti sta praaav lepooo na počaaasi pred mano manekirali dve smrkljici in se hihitale in blebletale tja v tri dni. Skoraj me je pobralo od dolgčasa. Še sreča, da sem bila jaz čisto drugačna najstnica. Mene se je vsaj dalo prebavljati. Ker sem bila tiho! Ti dve pa sta se režali, da je odmevalo po celi Primorski. In potem bi me zaradi njiju kmalu še kombi zbil! Enostavno ju nisem mogla več poslušati in sem ju hotela čimprej prehiteti. In to čez prehod za pešce! Seveda sta se budali ustavili sredi koraka, jaz pa sem ga naredila do konca. Kombija nisem niti pogledala. Vem, da je bil tam, saj krike teh dveh smrkelj težko preslišiš. Ampak seveda sta pretiravale. Vsaj meter je manjkal, da bi me lahko kombi res zbil. Verjetno je voznik izustil par krepkih, ampak ... Njegov problem. Kaj pa gleda, namesto, da bi ustavil in potem gledal! Važno, da sem uspela priti mimo teh dveh smrkelj in že sem bila v prvi trgovini z oblačili. Kaj vse sem kupila? Ne ljubi se mi fotografirati. Pač nekaj športnih oblačil, ker je bil res že skrajni čas, da pričnem misliti na praktičnost :D Tako sem si kupila ene športne hlače, v Two Wayu pa sem s par športnimi majicami in mini krili izkoristila ponudbo 1+1=5. Nato sem skočila še po en burek in flaško vode in že sem sproščeno malicala v 'parku' (ki sem ga jaz krstila za park) v senčki. Še nekaj slik.

 Razgled.

Moja malenkost.

Družba listka.

Precej je zbadalo v rit.

A senca je bila božanska. Nekaj časa sem še posedela in opazovala mimoidoče, kar bi lahko počela tudi cel dan, ampak če nočem štopati v še hujši vročini, je bil skrajni čas, da premaknem svojo rit nazaj na prejšnji štop plac. Žal res nisem imela pojma, kam bi se lahko dala do pol treh, ko gre prvi avtobus. Lahko bi šla v knjižnico, če bi imela izkaznico, lahko bi šla na bazen, če bi imela kopalke, lahko bi se šla rolat, če bi imela rolerje... Ma je prevladala želja do sence in hladnega vetriča na mojem balkonu :) Tako sem se prišvicala do koordinat, kjer je sonce najbolj žgalo in v prvo dobila prijazno dušo, ki mi je ustavila. Bila je mamina kolegica, ki nas zalaga z gorami vrečk in škatel z oblačili. Po pravici - prav velikokrat ne dobim kaj zase, tako da je MojButik bolj založen s šaro kot jaz :D Sem pa hitro prišla na pol poti proti domu, potem pa sem morala štopati naprej, ker kolegica ni šla več v mojo smer. Sicer nisem tu še nikoli štopala, tako da sem izbirala štop place bolj tako po logiki kot po izkušnjah, ampak družina, ki mi je ustavila, je imela še manj pojma od pojma kot jaz :) Ne boste verjeli, da sem dobila prevoz od Angležev. Angleži so mi ustavili!!! Ko sem se ravno pričela spraševati, kam se naj postavim, ker je bila povsod taka fina dirkalna ravnina, da je bilo težko verjeti, da me bo kdo pri 100km/h sploh videl, se čisto počasi mimo pripelje nek precej fin avto. (Dol mi visi za avte, zato pojma nimam) Angleže že v filmih težko razumem, tu sem bila pa še večja budala, ko je voznik pričel govoriti, kam da grejo. Ne znam niti ponoviti, kako je izgovoril Črni Vrh in Idrija. Haha. Ma smo se uspeli sporazumeti in sem dobila prevoz. Me res zanima, kakšne so cene za izposojo avtomobila. In kako premožna je družina, s katero sem se peljala. Bili so pa tako tipična angleška družina, da kar ni za verjeti, kako zelo so se skladali z mojo predstavo o njej. Oče suh, visok, špičast nos. Žena urejena, rdečih las do ramen, rahlo valovite oblike. Hči pa čista kopija, le malo bolj široka. Vsaj v primerjavi z mano :D Na sredini je sedela ona, na njeni desni jaz, na levi pa njen fant. Sta se ves čas držala za roke. Nisem pa še nikoli slišala tako seksi glasu. Uau, če imajo pa Angleži take glasove, pa res moram obiskati London. Ti grejo kar kocine pokonci, ko te zadanejo valovi tistega nizkega in močnega glasu. Takih vibracij nisem še doživela. Če odštejem zvočnike s koncertov. Res sem bila presunjena. Oba moška sta imela uau glasova. Sicer res nisem navdušena nad angleškimi filmi, ampak tudi v tistih, ki sem jih videla, takih glasov nisem zasledila. V živo jih je res drugače slišati. Po moje bi kar omedlela, če bi mi tak glas pričel šepetati na uho :D Ampak, če kdo misli, da bom pa zdaj padla na vsakega, ki mi bo po angleško brundal lepe besede, se moti. Takega glasu in naglasa se ne da ponarediti tako enostavno. Žal. So pa bili ti Angleži tudi zelo sproščeni in zabavni. Nekajkrat sem mislila, da se ne bom več mogla krotiti in se bom začela smejati kot navita. Poleg tega, da smo šli počasi kot traktor in da nas je po ovinkih (prva slika) prehitela ženska na kolesu, so imeli take izjave, da me je res skoraj pobralo. Hrib Javornik, se jim je zdel glede na nadmorsko višino, ogromen. Ob pogledu na GPS, pa so jim skoraj oči ven padle.

Ovinki so izgledali še bolj grozni in prekrivajoči kot tu.

Še par slik črnovrških rajd. Jih bom kot kaže mogla sama poslikati, ker na internetu ne najdem nobene pametne slike.

Kar fajn proga za rally.

Ampak, kako počasi bi šli ti Angleži, če bi se tu vozili pozimi? :D Hudiča, kako zelo me zabava, da sem doma iz takega kraja. Seveda, ni vedno tako zabavno, ampak ... Se da preživeti :) Priporočam, da nas obiščete. Če pa niste za podeželje, se pa oglasite v Idriji. Pa lep pozdrav!

Thank you for being with me and my words :)

[katerinasmi]

[la-sale-nuit]

[Taake]