Mami, lej, ne diham! Projekt @ljudjeslovenije
Začelo se je kot nedolžna igra, ko so me starši vozili na zadnjem sedežu belega NSU Prinza. Bil je prvi avto naše male družinice, bel, nekaj kroma, sedeži v rdečem usnju. Takrat mi je bil ogromen, danes na fotkah vidim, da je bila še stoenka večja. Ko smo se približali umazanemu podvozu na koncu glavne ljubljanske železniške postaje sem na zadnjem sedežu zajel sapo in nisem dihal vse do svetlobe na drugem koncu. Ni bilo redko, ko sem bil že čisto rdeč v obraz, a sem trmasto vztrajal do druge strani. Teh nekaj deset metrov je lahko hudo dolgih, sploh, če je gneča. A v svoji mali glavi sem si predstavljal, da je zrak v podvozu strupen, da bom umrl, če bodo pljuča dobila to porcijo smoga. In še dandanes, po štiridesetih letih nadaljujem to otroško igro. Vedno, ko se zapeljem spodaj zadržim dih. Tu se moja pljuča ustavijo. Tu spodaj še vedno ne diham. Nekatere stvari velja nadaljevati, pa če so nekomu še tako brez smisla. Mene ta podvoz vedno spomni na začetek mojega obstoja. #TrueStory #LjudjeSlovenije
Odličen fotograf Marko Alpner in moja nedihanost pripravljava serijo črno belih portretov ljudi z zgodbami, ki jih je napisalo življenje. Od vsepovsod, iz cele Slovenije. Lahko so zabavne, tragične, osebne, drugačne, najbolj pomembno - da so samo vaše. Prideva kamorkoli, zapiševa zgodbo in narediva top portretno fotografijo, črno belo. Zgodbo pošljeva med ljudi, fotko pošljeva vam. Oglasi se na mail [email protected] ali preko ZS. Ima zanimivo zgodbo tvoj prijatelj, ti jo je ravno pred kratkim zaupal sodelavec, poznaš dobro zgodbo soseda? Posreduj mu ta zapis. Hvala.
In ja, inspiracija je projekt Humans of New York. Da prehitim koga v komentarjih ;)
