Naša šola je ena redkih, ki odstopa od standardov večine evropskih držav in otrokom ne zagotavlja vzgoje v skladu z verskim prepričanjem staršev. Vse to iz sovraštva do krščanstva in starih predsodkov do vere in Cerkve. Ta šola nadaljuje staro komunistično prakso, ki mlade vodi v ateizem, ko vero predstavlja kot nekaj, kar je preseženo, nekoristno in celo škodljivo za človeka.
Franc Rode v nagovoru pri maši v baziliki sv. Petra vir: rtvslo.si
foto: wikipedia
Ne sovražim nikogar. Ok, priznam, morda imam koga bolj rad od drugega. A sovražim res ne, le kdo mi gre občasno na živce. Pa še to se kaj hitro umirim. Tudi nimam težav z različnostjo, sem mnenja, da je vsak človek unikum, posebnež svoje sorte. Nimam predsodkov do zgodovine, ne do komunistov, ne do krvave zgodovine krščanske cerkve. Gledam da se bom mel fino danes, da bom otrokom zapustil čim več lepega. Da me bodo imeli v lepem spominu. Da bodo verjeli v tisto kar bodo čutili, da bodo čutili tisto v kar bodo verjeli.
In izbira vere za najine otroke je prevelika odgovornost, z ženo sva mnenja, da gre za intimno odločitev posameznika. Zato noben od treh otrok ni krščen. Ko bodo začutili klic, potrebo se bodo sami odločili za svojega boga, naj bo to Buda, Alah, Jezus, to je njihova stvar. Če bodo verjeli v sebe bom še najbolj vesel.
Včeraj sva z najmlajšim, trinajstletnikom ponavljala zgodovino. Učijo se o prvih civilizacijah, prvih bogovih, prišla sva tudi do Judov, do deset božjih zapovedi, do bibilije. Prav užival sem v debati z njim. Ker sem videl, da je odprt, do vseh. Ne vem, če je to prava vzgoja, a je naša vzgoja. Če ga bo zanimalo še več, vem da bo pogooglal, si izposodil knjigo, pogledal film. Kakšne želje po verouku nikoli ni bilo, pri nobenem od otrok. Če bi bila, ne bi nasprotoval.
Z veseljem obiskujemo cerkve, skoraj v vsakem tujem kraju, na vsakem popotovanju pokukamo v njihovo notranjost. Ker so te stavbe priče neštetih življenskih zgodb, stoletja so gledale veselje, žalost, dajale zavetje in odgovore neštetim ljudem. Morda nas kdo kdaj pogleda postrani, ker se na vhodu ne prekrižamo, a vseeno sem otroke naučil, da so spoštljivi do ostalih, da nimajo rok v žepih, da se obnašajo objektu primerno.
Zato prosim, gospod Rode, ne obsojajte. Ne pridigajte o življenju slehernika, če ga sami ne živite. Nimate obutih naših čevljev, ne živite naših življenj, ne hranite naših otrok. Ne duhovno, ne materialno. Zgodovina o vas ne beleži ravno lepih dejanj, tudi dandanes so vam afere dodobra načele ugled. Slovenska ustava striktno ločuje šolo in Cerkev. Z razlogom.
Resno, Jezus mi je bil všeč, samo njegov fan klub pa mi gre včasih res na živce.