Once upon a time in India
Vem, da leto še ni pri koncu, na jedilniku se obeta še gruča velikih in pomembnih filmov (nenazadnje je tukaj še Liffe v začetku novembra), a ne morem si kaj, da ne bi določenega kosa celuloida že danes označil za enega vrhuncev letošnje bere. Kar čudi. Sploh zato, ker film prihaja iz Indije, sama pa veš, da sem do Bollywooda zelo kritičen, če ne na trenutke že odklonilen. A mejnih primerov je veliko. Eden takih je mladi, a izkušeni režiser s kilometrino Anurag Kashyap (That Girl in Yellow Boots, Gulaal in Dev.D), ki je v preteklosti dokazal, da ne sodi niti v Bollywood niti v pravoverni art-film. Deluje nekje na obrobju obeh in vleče nevidno linijo med komercialno dopadljivostjo in umetniškim pečatom. Mogoče me že srbijo prsti, a njegov zadnji film Gangs of Wasseypur (letnica 2012) bom hitro označil za najboljši indijski film zadnjega desetletja. Niti prah se ni še polegel od njegove premiere v Cannesu, kjer je doživel stoječe ovacije, a pisec tega teksta si nabrito dovoli in drzne izreči nekaj, kar pritiče le klasikam kinematografije določene dežele. Okusi so sicer različni, velika imena svetovnega filma pa ustoliči in izlušči šele čas, a pri določenih filmih preprosto veš – ali občutiš -, da gledaš nekaj nepozabnega, skovanega v epskem slogu, ki bo preživel še desetletja v območju malikovanja in proučevanja. Gangs of Wasseypur je namreč epska saga, indijski Boter, ki presega čas in prostor. Prikazan v dveh delih, čas predvajanja pa se zaustavi pri skorajda petih urah in pol. Dovolj časa, da umetnik pove svojo zgodbo do potankosti ter izriše usodo družine v več kot pol stoletja trajajoči epopeji, ki si za izhodišče izbere ne le eno, temveč tri generacije banditov in gangsterjev, ki začnejo z malim - kot nekakšni kralji ulice -, končajo pa med bogastvom in usodo, prelito v krvi, ki ne prizanese nikomur. Nisem prešteval, a trupel je za celo vojsko, armado, ki se žrtvuje tukaj za enega pomembneža, tam za drugega ničeta, vsem pa je skupno, da se borijo za oblast, moč in prevlado. Tolpe so bližje indijski mafiji kot bi si to želel priznati, zato poprejšnja primerjava s klasiko svetovnega filma ni daleč od resnice. Že res, da je film vsaj delno posnet po resničnih dogodkih, a njegova snov je bolj primerna za zgodovinarje kot pa za tiskarske napake časopisja ali polpismene zapisnike policijski birokratov. Iz pepela vstaneš, v pepel se povrneš. Oko za oko, zob za zob. Krvno maščevanje pisanih junakov – mogoče je bolje, da rečem antijunakov, ki pa so za svoj krvavi poklic prekleto všečni, dopadljivi in tako karizmatični, da navijaš za hudobce, ne za roko pravice. Gangs of Wasseypur ima namreč vse. Popoln paket suverene igre stranskih in glavnih likov. Fotografijo in kamero, ki se ne potopita le v pisano pokrajino in mestni vrvež, temveč svoje oko zasadita v psihologijo krvnikov, maščevalcev in žrtev. Režijo, ki je vredna odlikovanja samega Hollywooda. Pretanjeno in opojno glasbo (brez plesnih točk – hvala bogu), ki hudomušno komentira dogajanje in skrbi za poplesavanje okončin gledalca. Scenarij s sočnim jezikom, ki preseže duhovitost, tragiko in melodramatičnost ter svoje kremplje zasadi v poveličevaje bega pred roko pravice. To je skorajda popoln film na robu mojstrovine – če ne že čez -, ki v svojem osrčju podleže vsem možnim žanrskim priponam, saj v vročem loncu skuha tako melodramo, dramo, romanco, akcijo, kriminalko, komedijo kot indijsko duhovnost. Biser svetovne kinematografije, ki ga Indija še dolgo ne bo pozabila. Močno priporočam.
Če iščem brata dvojčka Kitanovega filma Kikujiro, je to indijski film ceste Nandalala (letnica 2010, režija Myshkin). Film, ki je sicer zanimiv, izdelan dovršeno, prepojen s čustveno indijsko glasbo, a tako melodramatičen, da iz drame že prestopi v satirično komedijo. Kar ni nič novega za Bollywood, a včasih se mi zazdi, da igralci v svojem dojemanju vloge in karakterja očitno in zavestno pretiravajo. Iz lika naredijo karikaturo, ki je daleč od realnosti in bliže stripovskim junakom. Tak primer je prav režiser in glavni igralec Myshkin. Že njegova pojava vzbuja slave smeha z izbuljenimi očmi in postavo klubskega varnostnika. Kaj šele teatralna igra, ki v spomin prikliče najbolj dovzetne vloge kakšnega Jacka Lemmona in Walterja Matthauja. A Indija je daleč od klasičnega Hollywooda, a še preblizu njegovi upodobitvi duševne stiske posameznika. Stigme, ki se veže na duševno bolezen in jo prikaže kot akrobatsko histerijo, ki kliče po prevrednotenju dojemanja človeške nravi. Myshkin namreč najbrž še nikoli ni stopil v psihiatrično ustanovo, kaj šele, da bi se pripravil na vlogo in svoj lik raziskal do potankosti. Prej pavliha kot bolnik. Prej risani junak iz kakšne animacije Walta Disneya kot pa kronist človeške duše. Nekomu to ustreza, drugemu pač ne. Temu gledalcu je njegova komičnost pritiskala na živec, a na srečo ima vsa melodramatična nota tudi tisto čustveno komponento, ki je bolj umirjene, ponotranjene narave. Ta je upodobljena v malem dečku, ki skupaj z velikanom išče svojo mater. Pravzaprav jo iščeta oba. Malček bi jo rad poljubil, navihanec širokega srca pa oklofutal. Ljubeznivo, a nič ne de. Vsej gledališkosti navkljub ima film dušo, ki se zlije s prekrasno naravo „obcestja“ in živopisnimi stranskimi liki, ki jih nenavadni dvojec spozna na svojem popotovanju. Včasih v ekstremni situaciji, ki je večinoma upodobljena v počasnem posnetku, drugič v radoživih situacijah, ki filmu vdihnejo njegovo človeškost, tretjič spet skozi resne probleme, s katerimi se srečuje sodobna Indija (na primer brezposelnost, invalidnost, prostitucija itd.). Občutek zapuščenosti in minljivosti je vedno v zraku. Poudari pomanjkanje družinskih vrednot, vloge matere in očeta (le-ta vedno stisne rep med nogami in družino zapusti), večnega iskanja sreče, izpolnitve lastnih sanj in prepričanja, da sodobno hitenje ne vodi nikamor. Film je bržkone najlepši in najučinkovitejši takrat, ko se odreče komičnosti in nastopaštvu, ter prestopi v polje popolne lirike in poezije. Kot v samem uvodu in zaključku, ko se vodne rastline gibljejo in plavajo po mirni reki ter ustvarjajo živo sliko budistične meditacije, občutek ugodja in potešenosti pa prevlada nad komercialnim učinkom samega filma.