Topel in vlažen je vsak izdih, medtem ko se v pljučne mešičke vali jutranji hlad in ga v ustaljenem ritmu spremljata poskok ter pristanek na trda asfaltna tla. Popolnoma drugače kot dogajanje na horizontu, kjer veter mehko, a hitro vozi oblake ter skrbi, da ob vsakem koraku pred sabo gledam drugačno nebo. Zgodnje jesenske meglice se tako lenobno dvigajo nad polji, da igrivo pomislim na dišeči kavni poparek, s katerim obredno začenjam svoje dni. Daleč se vidi in hitro se kam pride po ravnici, še vedno pretežno urejeni v rjave in zelene pravokotnike, rombe in trapeze, ki na premalo poznanem severu sreča goričke griče. Kjerkoli se že nahajaš, lahko urbano okolje kaj hitro zamenjaš za poljsko pot, obdano z visoko travo, suličastimi nasadi koruze in še nekaj nepobranih buč. Lepa je ta pokrajina, postavljena na obrobje, ob imaginarno mejo, ki je nevidna toliko časa brezkompromisno ustvarjala razlike in ločevala tisto, kar si je v svojem bistvu enako. Lepa in drugačna od drugih, ker mi je udobno domača - ona, njena in človeška govorica.
Verjetno se vsakemu potencialnemu nostalgiku z leti zgodi, da ga nagovarja in sili na plano tisti popek, ki je metaforično ostal zakopan, medtem ko je sam hitel lovit kozmopolitsko izkušnjo. Moja sentimentalna pokrajina je Prekmurje. Kakor nakazano že zgoraj, ležeča na margini slovenskega ozemlja ter verjetno tudi kolektivnega zavedanja in spomina. Najbrž zato, ker je bilo Prekmurje od vseh pokrajin najdlje ločeno od preostalega teritorija, ki so ga zgodovinsko poseljevali Slovenci. 17. avgusta smo z državnim praznikom namreč zaznamovali šele 90. obletnico združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na Pariški mirovni konferenci je bila sreča mila, da je ozemlje današnjega Prekmurja po dolgih letih vladavine ogrskega dela Avstro-ogrske nad njim pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na dan današnjega praznika pa je vojska Jugoslavije odstopila upravljanje zasedenega ozemlja civilnim oblastem.
Vendarle se zdi - ko ga gledam tako iz središča kot občasno iz obrobja samega -, da ostaja tudi po devetih desetletjih po zaslugi/krivdi obeh bregov Mure Prekmurje prevečkrat daleč od središča. Ta pokrajina se po krivici enači zgolj z mistiko ter je bolj kot druge zasidrana v preteklosti in tradicionalizmu. Diskurz centra in periferije ji prileplja pejorativni pomen in vrsto negativnih stereotipov, zaradi katerih marsikdo pričakuje, da se bo z avtoceste do Prekmurja prekucnil v blatne kolnike, med »cimprače« iz Kranjčevskih časov in spevno govoreče posebneže. Resnici na ljubo podoba Prekmurja, ki se jo slika v nacionalnih in lokalnih medijih, ni daleč od omenjene. V želji po čim bolj atraktivnih prispevkih novinarji često tekmujejo v prečesavanju periferije za zgodbe z margine, za deviantne vzorce obnašanja in podobo Prekmurja, kakor ga (že dolgo več) ni.
Orientalizem drugega tipa, ki pa ni praktično nič manj škodljiv, se na drugi strani manifestira skozi pozitivno stereotipizacijo Prekmurja kot blagovne znamke, kjer so doma avtentična, prvinska in nepokvarjena narava in ljudje. Z nekonstruktivnim poudarjanjem posebnosti, eksotičnosti pokrajine in njenih ljudi z »melanholično prekmursko dušo« ter »folkloralizacijo« vsakdanjega življenja se regija, locirana znotraj tromeje in Mure, namesto v prepišno križišče umetno pretvarja v ribnik postanih idej.
Kakor so uspešno pokazali ustvarjalci državne proslave ob prazniku združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, je ta pokrajina s svojimi ljudmi posebna. Posebna na način kot vsaka druga. Ima svojo neponovljivo zgodovino, ki pa sama ne definira oz. ne sme definirati njene sedanjosti. Tudi to obrobje si s središčem enakovredno in včasih potencirano deli širše, globalizirane izzive in probleme. Ljudje, ki se tu rodijo ali si v tej pokrajini ustvarijo svoj dom, niso izstopili iz Povesti o dobrih ljudeh, temveč si z drugimi delijo tako dobre kot slabe značajske poteze. Na drugi strani pa je lahko periferija v marsikaterem oziru center. V njej se rojeva in prekipeva ustvarjalnost, ki nima samo tradicionalnega, temveč povsem moderen in vsestranski izraz. Vseprisotne podobe slame, žita in štorkelj se počasi, ampak verjamem, da vztrajno, umikajo gibanici sodobne besede, giba, poteze čopiča, glasbene kompozicije in ne nazadnje trajnostno naravnane podjetniške ideje. Moja nostalgija po periferiji tako čedalje bolj ni le nostalgija po starem, temveč po novi sredini, ki se ustvarja na obrobju, in dela vsak dobrodošel oddih od središča še toliko bolj vznemirljiv.
