Vsak konec je težak, a prinaša nove začetke ...
Danes začenjam pisati svojo zgodbo tudi na nov in drugačen način. Kljub urniku, ki me vztrajno prosi, da kakšno stvar opustim, danes dodajam še nekaj novega. Želim svoje pisanje in svoje dojemanje sveta deliti še z nekom.
Ne vem, kdo bo to sploh bral … kot prvo že zaradi tega ker pišem v slovenščini. Sem že poskusila v drugih jezikih pa se mi ne uspe izražati tako kot bi si želela.
Kar imam prostega časa, ga posvečam vodenju skavtov in mi še ni bilo žal za to odločitev. Ne znam opisati čustev, ki me preplavijo, ko mladostnik, ki mu posvetim ogromno časa, odraste in postage odgovoren. Nimam besed s katerimi bi razložila kako dobro se počutim po napornem 10 dnevnem taboru stran od civilizacije, ko otroci odhajajo domov nasmejanih obrazov polni sobre volje in bogatejši za kar nekaj novih izkušenj.
Vsega tega ne bi mogla početi brez super ekipe voditeljev, ki mi neprestano stoji ob strani in me podpira in spodbuja. Danes se je ta ekipa kar temeljito spremenila. Kar nekaj sovoditeljev je prišlo do ugotovitve, da so dali vse, kar so imeli. Zato je prišel čas za spremembe.
Bilo je čustveno. Bilo je čudovito. Bil je zaključek poglavja, a NE konec knjige. Poslovila sem se od tistih, ki si me vzgojili v tako voditeljico, kakršna sem danes. Z neponovljivimi osebami smo si rekli “nasvidenje” ampak ne “zbogom”. Bil je težak zaključek, ki vseeno ni konec. Bil je zaključek, ki mi ponuja nešteto novih možnosti.