#patrick demers

[alchemisedsenlinyu]

origami (2017) dir. patrick demers

[midnighterfamily]

François Arnaud talking about his movie Origami

[alchemisedsenlinyu]

origami (2017) dir. patrick demers

[alchemisedsenlinyu]

origami (2017) dir. patrick demers

[alchemisedsenlinyu]

origami (2017) dir. patrick demers

[alchemisedsenlinyu]

origami (2017) dir. patrick demers

[totalsubjektivni]

I bring the bread, you bring the honey

Povsem sem izžet. Pa ne zato, ker sem vstal ob 5.30, delal v službi kot mravljica celih deset ur in v oblaku dima kot hipnotiziran opazoval umirajočega goloba brez kril. Ne. Izžet sem zato, ker je posredi ponovno Kanada. Še so živi spomini na njeno glasbeno zapuščino (bi kdo rad v žilo post-rock?), ki je od posameznika vedno zahtevala celoten arzenal čustvenega angažmaja. Filmska produkcija ni kaj bistveno drugačna, kar sta dokazala dva filma, ki sem si ju za večerjo privoščil tokrat. Začel bom z ljubosumjem, končal v psihozi. Oba pa moram prositi za odpuščanje.

Ni povsem jasno, zakaj bi kdorkoli naslovil svoj film z uničujočo besedo ljubosumje. Mogoče zato, ker je to čustvo, ki ne spremeni le človeškega bistva in nravi, temveč pozitivno energijo spremeni v curek negativnega toka. Posredi je elektrika, ki človeka strese, a ga ne ubije vedno. To dokaže film Jaloux (letnica 2010, režija Patrick Demers). Film bi lahko sledil reku, da je ljubosumje protiutež ljubezni že vse od nastanka človeštva. In bo vse do tedaj, dokler človeštvo ne izumre. Ni ljubosumja brez ljubezni, in ni ljubezni brez ljubosumja. Tu vsekakor pride prav prispodoba gozda. Režiser je namreč naredil povsem prav, da je film postavil v odročno kanadsko divjino, kjer človeški trio odigra svojo tragedijo. Gozd je namreč lep simbol, ki ga bom uporabil kot metaforo za ljubosumnost. Ljubosumje je namreč poraščeno s starodavnimi drevesi, ki zakrivajo vdor sonca. Ko si v gozdu se namreč izgubiš v mikrokozmosu, ki vse podredi detajlu, nikoli pa ne vidiš celovite slike. Pokrajina kar izginja v veličini narave. Kot da bi mikro prevladal nad makro. Ljubosumje se prezrcali v posameznika, ki je izgubljen v tem gozdu. Ne najde prave poti, vsaka jasa se zazdi ista prejšnji. Vsaka smrekova vejica zrcali obraz ljubljene osebe. Do te mere, da meji že na obsedenost. Obsedenost, ki uničuje razmerja. Obsedenost, ki nekatere vodi na pota smrti, druge na pota izgube razuma, tretje na pota umora. Edina stvar, ki lahko obdrži par skupaj, je skupna skrivnost. Skrivnost, ki ju združuje, ali skrivnost, ki jo v samoti vsak zase tketa kot pajek svojo mrežo. Zato ne čudi, da lahko celo beseda ubija tako hitro kot dejanje. Ko tvoje drobovje razjeda ljubosumje si namreč slep. Nisi slep le v ljubezni (oh, kako oguljena fraza), temveč si slep tudi takrat, ko dvomiš. Dvomiš v sebe in drugega. Slep za besede in slep za dejanja. Ne vidiš dlje od svoje sence. Pustiš, da čustva prevladajo nad razumom. Mogoče zato tujca popotovanje vodi na sled maščevanja, par pa na pota ubijanja. Najbrž zato, ker sta se znašla v prelomnem sedmem letu zveze, ki lahko pomeni le dvoje – dokončno slovo ali večno skupno življenje. Sedem ni le pravljično število, temveč mejnik, ki v našem primeru predstavlja simbolno prelomnico, ki dvom spremeni v skupno vero. Film s počasnim tempom, ki triler spremeni v življenjski nauk.

Še bolj čustveno uničen pa sem sestopil z vlaka, ki se imenuje 10 Et Demi. V lanskem letu ga je namreč posnel moj soimenjak Daniel Grou. Da je dotični režiser novi kanadski enfant terrible je dokazal že z skrajno brutalnim filmom Les 7 Jours Du Talion (letnica 2010), ki je iznašel povsem nove tehnike mučenja človeka in besedi maščevanje nadel tako obraz hudiča kot angela. A angel maščevanja se vrača z vrečo novih presenečenj. Tokrat postavi vstran hlad krvoločnega očeta in ga nadomesti z otrokom. Dečkom, ki me še socialna služba ne more več pomagati. Oče je bivši džanki in delomrznež, mati pa psihiatrična pacientka, ki ji Bog pošilja skrivnostna sporočila. Ne čudi, da ga v uvodnem kadru vidim pri gledanju porno filmov. Kar sledi v naslednjem trenutku, le sproži plaz čustvenega „bombasta“, ki jemlje sapo. Svojemu prijatelju namreč predlaga felacijo, kar ga pripelje na vrata prevzgojnega doma, ki ni nič drugega kot zapor za otroke z vojaško diktaturo. Kam pa bi ga lahko ta pot sploh pripeljala, če si ga vsi podajajo kot vroče kruhke na božični predvečer. Kaj mu preostane drugega, kot da nori. Kriči, uničuje, brca, lomi in trga. Kdo mu bo pomagal, če se niti varuhi človekovih pravic ne zavzamejo za šibke? Zapirajo ga v sobo, zapirajo ga v samico, diktirajo vsak njegov korak, opazujejo vsako njegovo kretnjo, slišijo vsako njegovo besedo. Misel na beg je še kako vroča. Kar ponazarja že sam naslov filma – torej 10 ½ -, se je znašel v najbolj občutljivih letih svojega življenja. Letih, ko bi potreboval vse tisto, kar mu nikoli ni bilo dano – stalnost, toplino, vzgojo, izobrazbo, vzornika in predvsem stanovitnega ter odgovornega starša. Ne pa psihiatrov, ki ga vidijo kot mejni primer – kot psihopata in perverzneža. Kdo? Desetletni deček? Zakaj ga psihično in fizično mučite, hočete predozirati z zdravili, besede pa vam ne gredo z jezika? Samo en človek je dovolj, da začne revolucijo. Nikoli je ne bo začela masa. A tu ne mislim na planetarno revolucijo, ki bo zajela kapitalistično družbo. Ne. Mislim na osebno in intimno revolucijo. Revolucijo duha in telesa. Revolucijo, ki bo nasilje spremenila v razumevanje. Revolucijo, ki bo šibkejše naredila močnejše. Revolucijo, ki ne bo delala razlik med mano in tabo. Revolucijo, ki je ne bosta vodilo zdravstvo in psihiatrija, temveč zdravorazumski stik med ljudmi. Samo to potrebuje otrok tega kalibra. Vero v nekaj. V nekoga. V kogarkoli. V nekoga, ki bo nadomestil očetovsko in materinsko figuro. Nekoga, ki bo vedno tam. Dovolj je že to, če si prisotna. Tiha, a čuteča.