#pravljica

[tomazsantl]

Tjaša Koprivec Vuga, Ljubljana, 2021

[bw-beautifulworld]

Velika Planina, Slovenia 🇸🇮

|

©️ @domagojsever

[rubenmoraster]

Pravljica za lahko noč: 25. 9. 2017

[kajch]

#pravljica

[nikogarsnjemisli]

Drevesa odpro debla s suhim pokom in temna srca, ki so skrita v njih, pričnejo biti z glasom daljnih bobnov. Od žolte lune siv lišaj visi.

Tedaj se dvignejo veliki kamni, na tenkih nogah hodijo okrog, kakor orjaški sivi pajki, in grizejo mehke boraze gob.

Na drugi strani gozda, v temni hiši, v globokih, nizkih jamah svojih sob, spijo ljudje, kot dolge, sive miši. Velike mačke sanj se igrajo z njimi.

Gregor Strniša, Večerna  pravljica, Mozaiki

[faussete-du-reel-blog-blog]

Sedim na okenski polici, zebe me v rit in kaplja mi po nosu. Zamišljam si življenje, nekje drugje, v steklenički. V njej prebiva sreča in ljudje živijo svojo pravljico. Na njihovih obrazih se širijo nasmehi, oči se svetijo kot kristalčki v jutranji rosi...  Ko zapiha veter drevesa govorijo, ko ljudje zaspijo se pravljična bitja zbudijo... Prav zato rada sedim tu, na okenski polički, ker me sploh ni, ne obstajam. Samo moje telo je. Jaz pa si predstavljam drug svet, sedem na oblake in potujem po jagodnih poljih, utrgam češnjev svet in ti ga vtaknem za uho. Naredim kolesa, se povaljam po travi in splezam na drevo ter pozdravim veverice.  Zato človek vzemi si čas, trenutek zase, potopi čopič v barve in si nariši svojo pravljico. Življenje je prekratko, da bi hodil po ravni črti, ki so nam jo narisali drugi. Nariši si svojo črto življenja, naj bo prepletena s sanjami, naj bo življenje preplet odsanjanih sanj. Zato razpri krila in pusti vili v tebi leteti. Juhu, ker vsak dan je praznik življenja.

[gentle-violence]

Princesa in hudič

Nekoč je živela lepa princesa, ki ni vedela kaj je ljubezen, je pa bila prepričana, da točno ve kako bo to ugotovila. Princeso so ves čas oblegali številni snubci, ona pa je zavračala vsakogar, ne glede na to kako so se trudili okrog nje in kako izvirne načine so pri tem ubirali.

Predstavljala si je namreč, da bo njen izbranec lahko samo tisti, ki bo nastopil samozavestno in neobremenjeno, ki jo bo razorožil z rahločutnostjo in ki bo ukrotil njeno muhavost tako da bo že vnaprej uganil njene misli in izpolnil njene skrite želje. Vedela je tudi čisto natančno, kaj se mora zgoditi ob njunem srečanju, da bo njeno srce osvojeno, a tega ni povedala živi duši, tako da tudi mi ne vemo kaj je imela v mislih. Če bi kdo izvedel, bi to gotovo prišlo na ušesa kateremu od njenih snubcev in ker je, kot pravijo, v ljubezni in vojni dovoljeno vse, si ni težko predstavljati kaj vse bi se lahko porodilo v njihovih glavah in kakšne peripetije bi sledile.

Na srečo so torej princesine prave želje za večino ostale skrivnost, a ker tudi nesreča, kot pravijo, nikoli ne počiva, je nedaleč le obstajal nekdo, ki jih je znal prebrati in to celo brez napora. To je bil mlad hudič, ki se je naveličal vsakdanje rutine v peklu in si je vzel sto let dopusta na zemlji. Imel je veliko in bogato kmetijo, na kateri so številni hlapci in dekle od jutra do večera trdo garali, zato da je lahko sam užival v lagodnem brezdelju. Svoje »zaposlene« je nabiral na preprost način. Potem ko je razbral njihove šibke točke, skušnjave in zablode, jih je preprosto prišel iskat kjerkoli že so bili, jih trdno zgrabil za same korenine v globinah njihovih duš, da se mu sploh niso mogli upirati, in jih odvlekel s seboj na kmetijo, kjer so mu pokorno služili noč in dan, oropani še tiste malo svobode in radosti, ki so ju morda poznali prej.

Enako je lepega dne storil tudi s princeso. Potem ko se je pompozno in po vseh protokolih najavil in v kočiji, v katero so bili vpreženi čudoviti Lipicanci, prispel na dvor, jo je v hipu očaral, že v naslednjem pa jo je odpeljal s seboj na kmetijo in prav nihče, niti kralj in kraljica in vsi njuni podaniki, mu ni mogel nič, ko je iz nje naredil zadnjo svinjsko deklo. Mogočni dvorni čarovnik je s povešeno glavo zgroženim dvorjanom pojasnil, da hudič princese ni odpeljal s pomočjo uroka, temveč je uspel osvojiti njeno dušo, zato je vse, kar se zdaj odloči, da bo storil z njo, odslej tudi njena lastna volja in sploh edina izbira v življenju. Če bi na primer zbrali vojsko in jo na silo odpeljali iz kmetije, bi se ji najbrž od žalosti posušilo srce in bi od bridkosti umrla, pa čeprav na kmetiji, kjer mora zdaj hraniti prašiče in čistiti za njimi, ne bo nikoli izkusila sreče, zadovoljstva niti dostojnega življenja.

Princesa je pridno opravljala svoje nesrečno delo, ki je postalo njeno edino življenje in usoda, in ni mislila na nič drugega kot na hudiča, ki je v hipu izpolnil vse njene skrite želje in povzročil, da ga je ljubila bolj kot samo sebe, pa čeprav je zdaj z njo ravnal grdo in se ji posmehoval. Nič od tega ni bilo pomembno, samo da je bila lahko ob njem in da jo je vsaj opazil. Tako so minevali dnevi, tedni in meseci. Princesa je kmalu opazila, da na kmetiji poleg nesrečnikov, kakršna je tudi sama, živijo tudi takšni, ki so se zmogli hudiču upreti, zato jih je začaral, večinoma v živali, nekega mogočnega in učenega čarovnika pa je spremenil celo v ptičje strašilo in je zdaj v soncu, dežju in snegu visel pritrjen na kol ter odganjal vrane iz koruze.

Nekega dne je nek hlapec zgrabil enega od zajcev, da bi ga zaklal, ta pa je spregovoril, se kregal s hlapcem in se sploh upiral svoji usodi na vse kriplje. Princesi se je zganilo srce in posegla je vmes. Prosila je hudiča naj zajčku prizanese in ga da raje njej za domačo žival. Hudič se je nasmejal češ kaj boš počela z zajcem, ki zna za povrh še govoriti, svoj dar pa izrablja samo za to, da cele dneve godrnja in se pritožuje, in ji je seveda izpolnil željo. Zajec je odtlej spremljal princeso povsod in kot je ugotovila, je imel hudič prav. Bil je ljubek in nebogljen kot so pač domači zajci, ampak kadarkoli je spregovoril, mu kaj ni bilo prav. Enkrat je bil lačen, spet drugič mu je bilo dolgčas in je od nje hotel, naj se ukvarja z njim, pa čeprav je imela ravno polne roke dela pri svinjah, tretjič je kritiziral kakega hlapca in govoril kako ponesrečeni človeški primerki so vsi brez izjeme na tej kmetiji, izražal se je ostro celo o gospodarju in bentil, da bi mu, če bi se vrnil v svojo pravo podobo, že pokazal.

Princesi je zajček kljub vsemu na nek način prirasel k srcu in še posebej ob večerih, preden sta šla spat na slamo v starem skednju, sta se veliko pogovarjala. Zajec ji je povedal, da je bil prej princ, njegova težava pa je bil napuh. Ker je bil mlad in ni poznal življenja, imel pa je še preveč samozavesti in zaverovanosti v svoj prav, je mislil, da ve o tako rekoč čisto vsem več in bolje kot drugi. Hudič mu je dokazal, da se je zmotil in ga dobil pod svojo oblast, ampak potem je dolgo premišljeval in se odločil da se mu upre in si tako pribori še eno priložnost za morda drugačno življenje. Hudič ga je za kazen seveda začaral v zajca. Princesa, ki je bila seveda kljub svoji nesrečni usodi noro zaljubljena v hudiča, zajčka pa je imela po svoje tudi rada, ga je svarila pred takim govorjenjem in odločila se je, da ga bo ščitila, da ne bo zašel v težave. Kaj pa konec koncev komu more en tak zajček?

Življenje je teklo naprej po svojih žalostnih tirnicah in zdelo se je, da je vse lahko samo tako kot je in tudi vedno bo. Nekega dne pa je zajec predlagal princesi, da skupaj pobegneta. Če jima uspe, se bosta morda nekoč uspela osvoboditi hudičevega vpliva, ki si je prilastil njuni duši, gotovo pa lahko kje najdeta tudi čarovnika, ki bo zajca odčaral in ga spremenil nazaj v princa ... Hudič, ki je seveda v hipu vedel vse, kar se dogaja v dušah njegovih hlapcev in dekel, se je razsrdil in privihral v skedenj. V roki je imel nož in zahteval je od princese, da ji takoj izroči zajca. Princesa tega ni hotela storiti. Začutila je, da se je v njej nekaj uprlo in čvrsto je stisnila zajčka v svoje naročje.

Hudič je spremenil taktiko. Pričel ji je pihati na dušo tako kot je to znal samo on in sploh nihče drug na vsem nesrečnem in samotnem svetu, ampak princesa je presenečena ugotovila, da tudi to več ne vžge. Preprosto je bila odločena, da ne dovoli, da zajčku kdo stori kaj žalega. Na koncu je hudič uvidel, da ne more nič in ju je oba izpustil s kmetije, zajčka pa je še prej odčaral nazaj v princa. Kaj se je zgodilo potem z njima, ne vemo. Morda sta se celo zaljubila in živela srečno skupaj do konca svojih dni, vendar tega ne vemo, saj o tem ni nobenih podatkov.

[gentle-violence]

Kača, ki je bila ustvarjena za zlo

Nekoč je živel čarovnik, ki je svoje življenje v celoti posvetil zlu in mračnim dejanjem. Tako se je odločil že zelo zgodaj, še kot mlad vajenec, in tega se je držal vse življenje. Živel je dolgo, srečno in zadovoljno in je tako imel priložnost svojo temačno magijo izpopolniti do srhljive popolnosti.

Morda se to sliši nenavadno, vendar je ta čarovnik živel na videz povsem običajno življenje in zelo malo ljudi je sploh vedelo da je v resnici čarovnik, kaj šele da je tudi zloben. Mnogi mislijo, da je zlo nekaj popolnoma nezaslišanega in zato ne opazijo vsega zla, ki se dogaja okrog njih vsak dan. Na to je vse svoje življenje računal tudi čarovnik in niti najmanj se ni uštel. Ko pa je umrl, se je nakopičeno zlo, ki ga je prikliceval, množil in zbiral okrog sebe vse življenje, začelo vračati v svet.

Najprej se je pojavila magična kača, ki se je naselila v praznem čarovnikovem dvorcu. Ta je ljudem ostala tudi najbolj v spominu, zato je to zgodba o njej. Ko je dvorec kupil nek veleposestnik, je poslal tja najprej delavce, da ga pospravijo in očistijo, in ko se po treh dneh ni nihče vrnil, je šel veleposestnik sam preverit kaj se dogaja. Že pred pragom ga je pričakala kača. »Izpolnim ti eno željo, potem pa boš moral plačati ceno,« mu je rekla. Veleposestnik seveda ni okleval in si je zaželel da bi bil še bolj bogat kot je že sicer. Njegov bančni račun se je v trenutku napolnil, vendar ni imel priložnosti uživati v tem, saj ga je kača takoj zatem pičila in nemudoma je izdihnil.

Glas o kači, ki izpolni želje, vendar takoj zatem umori vsakogar, ki si jih zaželi, se je razširil po deželi in marsikdo je šel preizkušat svojo srečo, mnogi zgolj zato ker so se imeli za pametne. Nekateri so si zaželeli, da bi kača izginila, a jim to ni pomagalo, saj se je takoj zatem spet pojavila in jih pičila. Spet drugi so si zaželeli, da bi pičila sama sebe in tako umrla, a je takoj zatem oživela nazaj in tudi oni so umrli, a niso več oživeli. Spet drugi so hodili k kači s svojimi najskritejšimi željami in so umirali potem ko so se jim izpolnile. Tretji so hoteli kačo nekako zamotiti in jo pretentati na najrazličnejše načine ali pa jo pokončati, ampak tudi oni so, potem ko jim je nakana uspela, umrli od pika kače, ki je vsakič oživela nazaj, saj jim je morala izstaviti račun za izpolnjene želje.

Glas o njej se je počasi razširil po vsem svetu. Lepega dne je za to slišal puščavnik, ki se je odpovedal vsaki zemeljski želji. Sprva ga to ni kaj prida zanimalo, a potem je slišal za modreca, ki je prav tako šel izzvat kačo in je umrl. Vsa njegova modrost, izkušenost v življenjskih in božanskih zadevah ter poznavanje prave narave sveta, prav nič od tega mu ni pomagalo. Puščavnik je zato pričel premišljevati kaj se skriva za kačinim početjem, a ni prišel do nobenega pametnega zaključka. Naposled ga je premagala radovednost in še sam je odpotoval do začaranega dvorca ter tam nagovoril kačo z naslednjimi besedami: »Ničesar si ne želim, samo tu sem. Prej sem bil lepo tam, kjer moram biti, potem pa sem izvedel zate, ki si prav tako nekje kamor ne sodiš. Zdaj sva že dva, ki pa sva iz zelo različnega testa in tako se bo morda vzpostavilo ravnotežje.«

Kača je besnela in skušala vsiljivca odgnati, a tega ni mogla, saj bi ga lahko ubila le če bi si česa zaželel. Tako jo je namreč ustvaril zlobni čarovnik. Puščavnik pa se je odrekel zemeljskim željam in se ga ni dalo nikakor prepričati da bi to prekršil. Naposled se je kača upehala in puščavniku povedala: »Tu sem, ker me je ustvaril močan čarovnik. Njegova želja je bila, da se zlo, ki ga je vse življenje gojil in zbiral okrog sebe, ne razprši po vsem svetu, temveč ostane tu, kamor ga je zaprl, da se še okrepi. Čarovnik je proučeval zlo vse svoje življenje in tako ga je navduševalo, da ga je hotel imeti v čisti obliki in je hotel biti vekomaj obdan z njim, saj je verjel, da je prav zlo tisto najgloblje bistvo človeka.«

Puščavnik je mirno rekel: »Čarovnik se je uštel. Zlo ni bistvo človeka, ampak je samo njegova od njegovih izbir. Zato dobi svoj pomen le če je med ljudmi in če se odraža v njihovih dejanjih. Čarovnik se je odločil zapreti zlo v svoj dvorec, stran od ljudi, tebe pa je ustvaril zato, da ljudem ne pustiš noter. Verjetno zdaj uvidiš kako je vse to brez smisla. Kar poglej v dvorec in videla boš, da zla ni tam. Najbrž ga nikoli niti ni bilo. Bilo je samo v čarovnikovi duši, ki pa je ni več tu.« »Ni ressss!« je zasikala kača. »Čarovnikova duša bo živela med ljudmi vse dokler se bodo spominjali njegovega dela. In za to skrbim jaz, ki jim izpolnjujem želje!« »Res piškava uteha,« je dejal čarovnik in vzel pot pod noge, saj je izvedel vse kar ga je zanimalo.

Kača je še nekaj časa izpolnjevala želje in ubijala nesrečnike, ki so si jih zaželeli, potem pa se je tega lepega dne naveličala, saj je vse skupaj postalo res že dolgočasno, pa tudi ljudje niso bili več kaj posebej presunjeni. Potem ko so ugotovili, da je ne morejo ubiti, so njo in njeno početje namreč sprejeli kot običajno zlo, kakršnega so že vajeni. K kači so sčasoma hodili le še tisti najbolj obupani, bolezensko ljubosumni, nori ali pa na smrt bolni. Potem ko je nekega dne pičila neozdravljivo bolnega starca, ki je umiral priklenjen na bolniško posteljo že poldrugo leto in si je zaželel samo končno zapustiti svet, je kača pobrala šila in kopita in nikoli več je ni videl nihče.