Si predstavljate, da bi v ZDA tik pred volitvami njihovega predsednika veliki mediji pripravili predvolilna soočenja, da bi volivcem olajšali odločanje na volitvah, in na ta soočenje ne bi povabili Hillary Clinton in Donalda Trumpa? Namesto tega bi na veliko intervjujali kandidate, ki so že odpadli in nekdanjega predsednika Richarda Nixona, ker simbolizira zlorabo oblasti za onemogočanje…
Prepričan sem bil trdno in resno, da sem bil odložil za zmerom vse tiste stare, obrabljene suknje. Kdor bi mi dejal, da jih oblečem še enkrat, bi se mu smejal v obraz. Tudi danes bi se mu smejal, zakaj prepričan nisem celo v tem trenutku nič manj, da sem odložil za zmerom tiste obrabljene suknje. Ali nekaj čudnega je s temi suknjami. Časih srečam na cesti človeka, ki je oblečen po zastareli modi; zdi se mi jako smešen, toda v svojem srcu čutim do njega neko posebno nagnjenje in skoro ljubezen. Ob takih prilikah dvomim nad odkritosrčnostjo svojega prepričanja; komaj se spotaknem nad sentimentalnostjo, že se prično majati moji pametni nazori.
Kljub vsem modernim suknjam je moja duša zelo sentimentalna. Kadar se prigodi, da ležim doma utrujen in brez vsakega veselja do življenja in do ljudi, se spomnim svojih starih obrabljenih sukenj in obide me velika otožnost. Odprem omaro in ogledujem z ljubeznijo te stare suknje, polne prahu in vse od moljev oglodane. Kako sem jih bil vrgel v kot z zaničevanjem in prezirom in kako odkritosrčno je bilo moje prepričanje, da jih ne pogledam nikoli več!
Oj poezija materinih molitev, vi moji mladi ideali, ve moje visoko leteče sanje! Vse seni bil vrgel v kot in še zdaj sem odkritosrčno prepričan, da se ne povrne nikoli več...
In v resnici je nekaj posebnega na teh odloženih suknjah. Umevno je samo ob sebi, da niso več za nobeno rabo; prišle so popolnoma iz mode in oglodane so od moljev in s prahom so pokrite. Ali čisto poseben parfum diha iz mojih oglodanih in zaprašenih sukenj. Na letošnji sveti večer sem odprl omaro in sem se docela upijanil s tem parfumom.
Preden sem to storil, sem zaklenil duri in zagrnil okno, zakaj sram me je bilo, da bi me zalotil kdo med starimi suknjami. In potem, ko sem bil zaklenil duri in zagrnil okno, sem se vdal z vsem razkošjem svojemu nedostojnemu početju. Vse sem prebrskal brez najmanjšega sramu, ogrinjal sem suknjo za suknjo ter sem se napajal s parfumom njihovega prahu.
Poslal sem k vragu svoje trdno in odkritosrčno prepričanje. Vse filozofe in vse preroke in vse svoje lastne težko priborjene nazore sem poslal k vragu. Najstarejše in najbolj oglodane suknje so me radostile najbolj in imele so najslajši parfum. Tako sem grešil veselo in brezskrbno in nisem čutil nobenega kesanja. Kar sem čutil, je bilo vse nekaj bolj grenkega in bolestnega. Zavedal sem se, da sem bil odložil svoje stare suknje prezgodaj in da stojim zdaj nag sredi mraza in zime. Kar visi zdaj na meni, je pajčevina brez vrednosti; vem drugače in sem prepričan, da je moja pajčevina moderna in da se ne spodobi nositi med ljudmi obrabljenih sukenj; ali gorka ni. In tiste stare suknje so bile gorke; človek se je čutil v njih varnega in imel ni nobenih žalostnih misli...
Zelo se bojim teh sentimentalnih ur; in kolikor bolj se jih bojim, tem bolj pogosto prihajajo.
Kar me tolaži v tem žalostnem in težkem stanju, je trpljenje drugih ljudi. Tudi drugi so bili odložili svoje obrabljene suknje in godi se jim še slabše nego meni. Sočutje mi lega na srce, kadar jih gledam, kako se bahajo s svojo najnovejšo modo. Obraz jim je ves ozebel in zobje jim šklepetajo od mraza. In kljub vsemu sočutju me obide nekaj veselega, če opazim v njihovih očeh sledove grešne sentimentalnosti: sinoči so bili morda zaklenili duri in zagrnili okno ter so odpirali omaro s tresočo roko. Slovesno in ponosno nosijo svoje moderne površnike in razžalil bi jih, če bi jih spominjal na odložene suknje, in vendar hrepene neprestano po njih, po njihovem prahu in po njihovih moljih. Vsi, kolikor jih je, vsi brez izjeme hrepene po preteklosti... To je neizmerno žalostno in neizmerno smešno obenem. Nezadovoljni in sentimentalni tavajo po cesti v svojih modernih pajčevinah, na obrazih zrelost, nadčlovečnost v pogledih, vsa znamenja najvišje izobraženosti v kretnjah; v srcu pa spi tisto hrepenenje, tisto sladko, otožno hrepenenje po svetosti zastarelih naukov, po lepoti zaprašenih idealov, po parfumu odloženih sukenj...
A časih nas obide nenadno vse skupaj čudovita blaznost, brezmejna prešernost in razposajenost. Takrat odpremo svoje omare in v tistih suknjah, kakor so tudi zaprašene in razglodane, zaplešemo sredi ceste, v svitu tisočerih luči. To so kostumi, to je karneval! Naše duše so čiste, kakor duše novorojenih otrok, naši poljubi so odkritosrčni, naši objemi so brez hinavščine. Takrat ni več preteklosti ne prihodnosti. Vse je sama poezija in sama lepota, s hladno resnico nimamo opravka; takrat ne maramo biti ne zreli, ne resni, ne nadčloveški...
Ali to je samo ena noč, samo ena kratka noč v toliko in toliko letih. Naše glave se treznijo, odložene suknje glodajo molji v omari in nam je mraz...
»Tedaj smo se prvič ovedli, da naš jezik ne pozna besed, ki bi lahko izrazile to žalitev, to rušenje človeka. V trenutku se nam je s skorajda preroško slutnjo razkrila resnica: dosegli smo dno. Globlje ni mogoče, ni bolj bednega človeškega stanja in ga ni mogoče misliti. Nič več ni naše: vzeli so nam obleke, čevlje, celo lase; če bomo spregovorili, nas ne bodo poslušali; in četudi bi nas poslušali, nas ne bi razumeli. Vzeli nam bodo še imena; in če jih bomo hoteli obdržati, bomo morali v sebi najti moč za to in se truditi, da bo za imenom ostalo še kaj od nas, od nas, takšnih, kot smo bili. /.../ Zamislite si torej človeka, ki mu ob ljubljenih osebah odvzamejo še dom, navade, obleko, skratka popolnoma vse, kar ima: tak človek bo prazen, ponižan na trpljenje in pomanjkanje, pozabil bo na dostojanstvo in razsodnost, saj se kaj rado zgodi, da kdor izgubi vse, izgubi tudi samega sebe; nekoga pač, pri katerem bodo zlahka odločali o življenju ali smrti brez vsakršnega občutka za človeškost, v najboljšem primeru na podlagi gole ocene njegove koristnosti. Šele tedaj boste razumeli dvojni pomen “uničevalno taborišče” in jasno bo, kaj pomenijo besede: ležati na dnu.«
Ko sem prebirala Stašin članek o samobitnosti in bitnosti, je bila ena mojih prvih misli izguba samega sebe, skrajni primer odvzema bitnosti, tj. razčlovečenje, ki so ga ustvarili fašizem in nacizem ter uničevalna taborišča.
Ob tem sem se spomnila na Primo Levija, tankočutnega esteta, ki je svojo izkušnjo v koncentracijskem taborišču po mojem mnenju opisal kot nihče drug. Primo Levi je bil kemik, pesnik, pisatelj, eden od preživelih taborišča v Auschwitzu. Nekoč je dejal, da ga je izkušnja v taborišču naredila oziroma izoblikovala kot pisatelja. Ne le po moralni dolžnosti, ki jo je kot eden redkih preživelih močno čutil, temveč tudi kot psihološko potrebo, da doživete grozote deli z drugimi v upanju, da se ne bodo nikdar več ponovile.
Za glavno temo današnjega razmišljanja sem ga izbrala zato, ker kot eden mojih najljubših pisateljev v določeni meri vpliva na to, kako razmišljam o življenju, upanju, soljudeh, k čemu stremim ter kako razmišljam o politiki in družbi. In navsezadnje tudi, o čem pišem na tem blogu. Občudujem njegov čut za estetiko, slog pisanja, razumevanje življenja ter vero v upanje:
»Vsi v življenju slej ko prej odkrijejo, da je popolna sreča neuresničljiva, a malo je takih, ki pomislijo nasprotno: da je taka tudi popolna nesreča. Trenutki, ki se upirajo udejanjanju teh skrajnih stanj, so iste narave: izvirajo iz človeške biti, ki nasprotuje vsaki neskončnosti. Nasprotuje ji naše zmeraj nezadostno poznavanje bodočnosti; temu se v enem primeru pravi upanje, v drugem negotovost glede jutrišnjega dne. Upira se ji gotovost smrti, ki vsaki radosti, a tudi vsaki žalosti določa mejo. Upirajo se ji neizogibne materialne skrbi, ki resda zameglijo vsako trajno srečo, z druge strani pa vztrajno odvračajo našo pozornost od nesreče, ki preži nad nami, in zavest o njej nekako razdrobijo, da jo zato laže prenašamo.«
Včasih je težko verjeti, da lahko nekdo, ki je doživel in preživel nezamisljive grozote, še vedno najde moč in navdih za tako čudovito pisanje in razmišljanje, prežeto ne z vdanostjo v usodo in neizmerno žalostjo, kot bi si morda sprva mislili, temveč z upanjem, ki ni slepo verjetje v boljši jutri, ampak rojeno iz slabega in kot tako tudi v slabem vedno najde nekaj dobrega. Negotovost je lahko lepa, saj lahko pomeni upanje; smrt je nekaj lepega, ker konča žalost; materialne skrbi odvrnejo našo pozornost od še večje nesreče.
Četudi v knjigi Ali je to človek piše specifično o svoji izkušnji v koncentracijskem taborišču, pa lahko morda oslabljeno analogijo najdemo v življenju modernega človeka – seveda ne v taki meri in daleč od tega, da bi s tem želela manjšati percepcijo trpljenja v koncentracijskih taboriščih ali obratno, povečevati trpljenje sodobnega človeka–, odtujenega, izgubljenega, avtomatiziranega, brezvoljnega in otopelega posameznika. Ne enačim kapitalizma in Holokavsta, razmišljam le o tem, kako lahko nek sistem pokoplje človeškost in samobitnost na različne načine in z različnimi metodami.
Tudi pri dogajanju v Sloveniji lahko zatorej najdemo marsikaj, pred čimer svari Primo Levi. Med drugim ne pozabimo, da so sovražni govor, nastrojenost proti tujcem in migrantom ter pretirana uporaba sentimenta v političnem prostoru – priča katerim smo zelo velikokrat v slovenski politiki – potencialni kazalci zelo nevarne prihodnosti:
»Mnogim, posameznikom ali narodom, se lahko zgodi, da imajo, bolj ali manj zavestno, “vsakega tujca za sovražnika”. Največkrat je tako prepričanje prisotno globoko na dnu duše kot prikrita okužba, ki se pokaže le občasno in nepovezano ter ne utemeljuje nekega miselnega sistema. Vendar pa, ko se to zgodi, ko neizrečena dogma postane prva premisa silogizma, tedaj je na koncu verige lager. Le-ta je proizvod nekega vesoljnega nazora, katerega posledice so izpeljane skrajno dosledno: dokler nazor obstaja, nam te posledice grozijo.«
Verjetno je za konec odveč reči, kako zelo priporočam knjigo v branje prav vsakomur. Za razmislek bodisi o preteklosti bodisi o prihodnosti.
Špela Močnik
Primo Levi. 2004. Ali je to človek. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Oh the gentlemen are talking and the midnight moon is on the riverside They're drinking up and walking and it is time for me to slide I live in another world, where life and death are memorized Where the earth is strung with lovers pearls and all I see are a dark eyes
--Bob Dylan
Pred približno pol stoletja je Hannah Arendt s tipično pronicljivostjo in bistrovidnostjo duha, ki so ga v veliki meri izoblikovale, a nikakor določile, grozote 20. stoletja, svarila ameriško in svetovno javnost pred poplavo dogodkov, ki lahko, v kolikor jih ne moremo ali nočemo vzeti v zakup, z neusmiljenostjo in neustavljivostjo 'Niagarskih slapov zgodovine' privedejo do popolne ohromitve človeških sposobnosti razumevanja in presoje .1 Prevladujoče prepričanje med vodilnimi politiki pa tudi med navadnimi državljani, da je določene neprijetne resnice mogoče nevtralizirati, tako da se jih preprosto pomete pod preprogo, je po mnenju Arendtove postavilo pod vprašaj nič več in nič manj kot nadaljnji obstoj republike. Trmasto zavračanje resnega in odkritega premisleka o preteklih oziroma pol-preteklih dogodkih namreč pozablja, da si še tako sramotna dejstva zaslužijo dostojanstveno obravnavo zaradi nedvomno zastrašujočega dejstva, da – pa če nam je to povšeči ali ne – neumorno sodelujejo v nesmrtni igri sveta, in tako predstavljajo tudi del nas samih, naše sedanjosti in morda tudi prihodnosti. Na tem mestu lahko tako mirno zatrdimo s Faulknerjem, da 'preteklost ni nikoli mrtva; še več, preteklost sploh ni pretekla'.
Kakršnokoli utapljanje dejstev, zatekanje k preživetim resnicam in nepreverjenim predpostavkam, 'globljim' vzrokom in domnevnim lekcijam zgodovine, potemtakem nujno vodi v osiromašenje sveta, ki v času našega popotovanja od rojstva do smrti – ali od tod do večnosti, kot vam je ljubše – predstavlja naš dom. In Hannah seveda ne bi bila Hannah, če ne bi tega nenavadnega, a nikakor redkega fenomena pospremila z eno od svojih žebelj-na-glavico metafor, tokrat izposojeno iz Brechtove pesmi, To Posterity. 'Temni časi' se zgrnejo, ko luč javne sfere, ki naj bi besede in dejanja političnih akterjev postavila pred oči in presojo javnosti, zbledi pod senco brezpredmetnega in nesmiselnega govoričenja, ki svoje poslušalce vneto naslavlja z vzvišenimi opozorili in napotki, vase zaverovanimi floskulami in nespodobnim moraliziranjem, dokler končno ne obda vseh pomembnih vprašanj, odločitev in dejstev z avreolo brezpomenske trivialnosti.2
Tudi v Sloveniji smo bili v zadnjem času priča manjši poplavi dogodkov, ki morda ne bodo sprostili 'Niagarskih slapov zgodovine', so pa zreli za adrenalinski spust po slapu Savici, ki se, kot vemo, zna končati s trdim pristankom. Od zaskrbljujoče odkritega in glasnega izrekanja nestrpnosti (če uporabim najlepšo možno besedo), razprav okoli pobude za referendumsko presojo družinskega zakonika, do mestoma naravnost parodičnih peripetij, ki so spremljale oblikovanje vladajoče koalicije, tej poplavi – če mi dovolite, da spet uporabim eno od Arendtinih simpatičnih jezikovnih iznajdb – namreč nismo zaželeli prepotrebne dobrodošlice. Redki glasovi, ki so pozvali k razpravi o pomenu teh dogodkov za družbeno-politično ureditev in postavljali skrajno sitna eksistencialna vprašanja o prihodnosti mlade demokracije in tranzicijske zgodbe o uspehu, so se porazgubili v temnih časih bodisi polemičnih bodisi trivialnih trditev in napadov. Ko lahko za skoraj vsakim stavkom zasledimo takšen ali drugačni strankarski ali osebni interes ali pa ko se zalotimo, da pogosto napeto sledimo določeni misli in na koncu ugotovimo, da je prazna, se je težko upreti občutku izhlapevanja smisla – kot v trenutkih, ko se nenadoma prebudimo iz doživetih sanj. Iz daljave se morda dejstva zdijo celo oprijemljiva, a ko se jim približamo, se nenadoma razblinijo v motnino sanjske realnosti, kjer se vse zdi na dosegu roke, a hkrati tako daleč, jasno in razumljivo, a hkrati popolnoma arbitrarno in nesmiselno, tako da na koncu ni več čisto jasno, ali so resnična ali le plod naše burne domišljije.
Morda kaže splošno nelagodje pri spoprijemanju s preteklostjo, pa naj bo še tako nedavna, pripisati splošnemu duhu moderne dobe, ki jo označuje jasen prelom s preteklostjo in ustoličenje vere v napredek. S prehodom v moderno dobo je preteklost namreč dokončno izgubila status tradicije in s tem pretekle avtoritete, modrost prednikov pa je v luči poprej nepredstavljivih sprememb na praktično vseh področjih človekovega življenja enostavno postala neprenosljiva. Preteklih resnic, kot je zapisal Walter Benjamin, ni bilo več mogoče pretvoriti v modrost; tisti, ki so se jih še vedno vztrajno oklepali, so, če so le premogli kanček odkritosti, morali priznati, da so se v njihovih rokah spremenile v mrtve in neprenosljive resnice, ki jih ni več mogoče pomenljivo uporabljati za osmišljenje njihove lastne sedanjosti.3 Danes se zdi, da je ta 'moderni' problem dobil nove dimenzije, ki niso nič manj neprijetne. Če se bomo še naprej nerodno spotikali čez določene, morda prelomne, dogodke in dejstva, se nam lahko zgodi, da se te morebitne prelomnice zatrdijo v zidove, ki nam bodo vrata do preteklosti dokončno zaprli.4 Nasvet Hannah Arendt se v tej situaciji morda zdi preprost: ko se dejstva postavijo na prag sedanjosti, je prav, da jim s tistim začudenjem nad svetom, ki označuje rojstvo filozofije, z rahlo naivno nedolžnostjo, ki se vedno porodi iz razlike med našimi pričakovanji in dejanskostjo, in s kančkom ironije zaželimo dobrodošlico.
Maša Mrovlje
1 Takrat je bila na tapeti vojna v Vietnamu, afera Watergate in posledična odstavitev Nixona. Glej Arendt, Hannah. 2003. Home to Roost. V Responsibility and Judgement, 257–75. New York: Schocken Books. pp. 257–8.
2 Arendt, Hannah. 1968. Preface. V Men in Dark Times. San Diego, New York and London: Harcourt Brace & Company.
3 Arendt, Hannah. 1968. Walter Benjamin, 1892-1940. V Men in Dark Times. San Diego, New York and London: Harcourt Brace & Company. pp. 195–6.
