Js štejem. Ti šteješ?
Kaj šteje? Denar, zdravje, ljubezen? Klišeji zgonjeni do amena. Denar se šteje, ne vem če pa šteje. Prevečkrat izrečene besede, ki jih nikoli ne začutiš, ko pa jih poslušaš na vsakem koraku jih pa niti slišati več nočeš. Želim ti vse najboljše za tvoj rojstni dan. Želim ti, hecna fraza. Sreče, zdravja, ljubezni. Na svetu še vedno nekako ni za vse niti sreče niti zdravja niti ljubezni niti denarja. Plitko in površno. Želimo eden drugemu sploh dobro ali pač izgovorimo naučene besede tako malo v tri dni? Težko si je zapomniti obraze ljudi, ki ti na ta način predajo voščilo. Malo iz rutine, tradicije. Ker imaš pač rojstni dan. Štirinajsti februar, osmi marec, prvi november. Dnevi predvsem za dokazovanje in tekmovanje z drugimi. Vsi imamo vse radi, nikjer ne zaslediš sovraštva, pristna nebeška ljubezen povezuje ljudi, v deželi se cedita mleko in med. Do prve prespane noči ali pa že takoj po zaprtju vhodnih hišnih vrat se med razredči in mleko skisa. Navada kliče. Ljudje se ne razumemo med sabo samo zato, ker vedno nosimo maske. In potem enkrat pride čas, ko se treba prikazati še v lepši, svetlejši luči. Problem? Poveznemo si še eno masko. Masko na masko. Kak problem. Eksperimentiramo, igramo se z njimi. Tako dolgo, da imamo na sebi toliko obrazov, da postanemo brezobrazni in pozabimo kdo smo. Na kratki rok še gre, dolgoročno pa vodi do razcepitve svetov, ki pa jih seveda ne bomo spustili narazen niti se jih ne bomo trudili popravljati ampak jih bomo na silo držali skupaj, ker smo pač navajeni eden na drugega. Vsakdanjik lahko razbistri že mala, drobcena gesta. Večina od nas se ne bi rabila truditi, da nekomu z neko nevsakdanjo zamislijo narišemo smeh na obraz. Prepričan sem, da imamo vsi v glavah unikatne ideje, ki pa vedno ostanejo tam in se skrivajo pred poroto okolice. To je prav, to ni prav, to bo zagotovo izpadlo glupo, čudno. Scenariji, strahovi, pričakovanja. Vse se tlači v možganih, ki bi ta čas lahko bili kreativni na drugačen način. Iz njih delamo spužve, ki vpijajo v nedogled in potlej grenko počijo. Programiramo jih vnaprej, na dan situacije pa kolaps sistema. Priznam, tudi jaz imam za svoje namišljene filme že tri namišljene oskarje. Sem kriv sam zato? Danes ne gre nič brez urnikov, načrtov. Vsi imamo neke cilje, gledamo za sto let naprej. Morje, dopusti, penzija, službe, šole, investicije, delnice, vse za naprej, naprej, naprej. In ko se nam ta naprej približa, pogledamo spet še malo naprej, naprej, naprej. Špekulacije, napovedi, skripte, plani. Naša družba je totalno kurčevo nespontana. Rabimo strogo organizacijo in red, drugače se ne znajdemo. Živimo v prihodnosti, ki pa je v bistvu sploh še ni in ko bo prišla to sploh ne bo več. Nismo pozorni na drobne, nepričakovane stvari, ni nam jasno, da je v vsakem tonu klavirja del nekoga, ki se nas hoče dotakniti, ker nas hoče objeti in si ne upa ali pa mu sami ne dovolimo. Četudi je tvoje srce zamašeno s sranjem iz vseh dimenzij tvojih čustev, za tisto osebo poišči nekje neko mesto, naredi ji teraso in ji zbij kolibo ter jo spravi pod streho. Najdi prostor za svobodnega duha, ki ti hrani misli, jih nepredstavljivo enostavno zapleta in ki brez trkanja tiho vstopi skozi zadnja vrata in te postavi na majava tla nezmožnosti definiranja svojih občutkov. Opazuj komu naježiš kožo, na koncu dneva preštej kolikokrat si si to dovolil občutiti sebi. To šteje.
