#siriza

[atomara]

[eklogiko-design]

Αποκατάσταση των αδικιών - Έμπρακτη στήριξη στους συνταξιούχους | ΣΥΡΙΖΑ

[eklogiko-design]

Μη δεις αυτό το βίντεο!!! | ΣΥΡΙΖΑ, video

[peterjancic]

Težave Tomićeve: V Grčiji umik kandidatke Sirize, ker je goljufala državo

Težave Tomićeve: V Grčiji umik kandidatke Sirize, ker je goljufala državo

Grška Siriza je morala iz svoje kandidatne liste ta teden umakniti kandidatko Myrsin Loizou, ker je, med drugim, oblasti pozabila obvestiti o smrti svoje mame, zaradi česar je še več kot pet let dobivala njeno pokojnino, poroča grški tisk. Syriza je koalicija skrajno levičarskih strank v Grčiji, ki sodi v isto skupino kot Levica Luke Mesecapri nas. Ta skupina ima na evropskih volitvah dva…

View On WordPress

[pecorarossa]

Grillo, la Grecia e il Debito pubblico. Una surreale assemblea a Napoli

Avevano (quasi) tutti votato Movimento Cinque stelle alle ultime elezioni regionali i compagneros che, all’assemblea di solidarietà con la Grecia, applaudivano l’esponente di Syriza, Argyrios Argyris Panagopoulos, che proclamava il suo disprezzo per Grillo diffidando il Movimento napoletano da qualsiasi rapporto con questo “razzista”. E tutto questo mentre Grillo – già alleatosi con quel baccalà reazionario di Farage al Parlamento europeo – annunciava, con sfrontatezza, che il 5 luglio sarà in Piazza Syntagma ad Atene per applaudire Tsipras . Insomma, una situazione surreale.

Sul marketing elettorale che aveva portato Grillo ad abbandonare la mobilitazione contro il pagamento del Debito pubblico (cavallo di battaglia di Syriza) per inseguire Salvini avevo già scritto. E così pure sul davvero penoso franchising che aveva permesso a impresentabili personaggi di SEL e compagnia bella di costituire in Italia la Lista Tsipras. E così pure sul presunto “razzismo” di Grillo e le sciagurate risposte a questo da parte dei compagneros.

Va beh, ma queste sono storie di ieri. Oggi c’è da affrontare l’incombente macelleria che si abbatterà anche sull’Italia. Quando, all’indomani della probabile vittoria dei NO al referendum di domenica in Grecia, Renzi (forse usando come battistrada uno sciagurato appello de Il Manifesto) annuncerà che bisogna pur fare qualcosa per recuperare i 40 miliardi di euro che “la Grecia doveva restituire agli Italiani”. Ad esempio, nuovi tagli, licenziamenti, privatizzazioni.

E allora, che si farà? L’analisi del sangue ai partiti e alle forze politiche per valutare con chi sarà lecito allearsi? O si darà vita ad una mobilitazione generale contro il cappio (quest’anno l’Italia dovrà sborsare 106 miliardi di euro solo per pagarne gli interessi) del Debito pubblico? Ho cercato di dirlo nel mio intervento all’assemblea tenutasi oggi a Napoli. Dove c’era pure un tizio con la videocamera che riprendeva gli interventi. Spero anche il mio. Appena lo mette on line inserirò il link in questo articolo. Mi raccomando, non perdetevelo!

Intanto, deliziatevi con la foto sopra questo articolo e grazie per avermi letto fino a qui.

Francesco Santoianni

www.francescosantoianni.it

  // <![CDATA[ (function(d, s, id) { var js, fjs = d.getElementsByTagName(s)[0]; if (d.getElementById(id)) return; js = d.createElement(s); js.id = id; js.src = "//connect.facebook.net/it_IT/sdk.js#xfbml=1&appId=332001693624968&version=v2.0"; fjs.parentNode.insertBefore(js, fjs); }(document, 'script', 'facebook-jssdk')); // ]]>

// <![CDATA[ (function(d, s, id) { var js, fjs = d.getElementsByTagName(s)[0]; if (d.getElementById(id)) return; js = d.createElement(s); js.id = id; js.src = "//connect.facebook.net/it_IT/sdk.js#xfbml=1&appId=332001693624968&version=v2.0"; fjs.parentNode.insertBefore(js, fjs); }(document, 'script', 'facebook-jssdk')); // ]]>

Tweet !function(d,s,id){var js,fjs=d.getElementsByTagName(s)[0],p=/^http:/.test(d.location)?'http':'https';if(!d.getElementById(id)){js=d.createElement(s);js.id=id;js.src=p+'://platform.twitter.com/widgets.js';fjs.parentNode.insertBefore(js,fjs);}}(document, 'script', 'twitter-wjs'); {lang: 'it'}

(function(i,s,o,g,r,a,m){i['GoogleAnalyticsObject']=r;i[r]=i[r]||function(){ (i[r].q=i[r].q||[]).push(arguments)},i[r].l=1http://pecorarossa.tumblr.com/post/122975751724/grillo-la-grecia-e-il-debito-pubblico-unanew Date();a=s.createElement(o), m=s.getElementsByTagName(o)[0];a.async=1;a.src=g;m.parentNode.insertBefore(a,m) })(window,document,'script','//www.google-analytics.com/analytics.js','ga'); ga('create', 'UA-40463916-2', 'auto'); ga('send', 'pageview'); ,�dG

[giosoti]

La dichiarazione del ministro della difesa greco: "Distribuiremo ai migranti venuti da ovunque documenti validi per circolare nell’Europa di Schengen"

[refleksije]

Evropsko (ra)združevanje

Delovanje evropskih institucij je ob zmagi Sirize v Grčiji v vsej svoji brutalnosti pokazalo, na čem temelji ta svetla razvojna pot, ki jo je Slovenija ubrala pred nekaj deset leti. Evropski projekt integracij smo dojemali kot pozitivno vključevanje nekdanjih socialističnih držav v moderno in napredno družino držav, po kateri se lahko zgleduje ves svet. Branik človekovih pravic in temeljnih svoboščin, smo jo opevali… Z neizprosnim postavljanjem diktatov, brezsramnimi posegi v ljudsko suverenost in odločanje, izsiljevanjem šibkejših členov s finančnimi mehanizmi in nadaljevanjem neokolonialnega nadzora nad upravljanjem helenske republike so evropske institucije, s sodelovanjem Mednarodnega denarnega sklada (IMF), odstranile še zadnjo tančico pretveze o dobronamerni normativni sili, ki sledi progresivnim idealom razsvetljenstva.

Čeprav je ta prisilna komponenta delovanja evropskih institucij postala bolj nazorna po zasužnjevanju evropskega Juga z dolgom v obdobju po krizi, lahko retrospektivno s stališča zgodovinarja/ke zasledimo zametke disciplinskega uravnavanja že prej, le da ga v prevladujočem diskurzu ne dojemamo kot takega. V mislih imam širitev Evropske unije leta 2004, ko je po skoraj desetih letih zveza 15-ih držav zrasla na 25 članic. Širitev Unije na Vzhod je v abstraktno-evfemističnem jeziku predstavljala širjenje enotnega trga in prostega pretoka blaga, storitev, ljudi in denarja. Ker so bili apetiti zasičenih trgov starih članic (EU-15) nenasitni, je sledila po treh letih še širitev na Bolgarijo in Romunijo. V istem času so se pripravljali in sklepali stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi še z ostalimi balkanskimi državami, ki so prav tako morale stopiti na pot liberalizacije svojih trgov za uvoz blaga in privatizirati svoja podjetja premožnejšemu delu Evrope.

V politično-ekonomskem smislu je bistvo evropskega projekta v konvergenčni integraciji nerazvitih predelov celine z razvitim Zahodom. Ta konvergenca poteka po isti modernizacijski poti kapitalizma v obliki privatizacije državnih podjetij, rahljanja socialne države in trga delovne sile, višanja starostne meje za upokojitev in sledenju družbi (ne)znanja. Socializacijsko uravnavanje razvoja torej ni zgolj tehnično in neideološko. Glede na to, da je proces integracij predstavljen kot politično samoumneven in edini pravi, je to že prvi znak ideološke hegemonizacije. Problem se pojavi, ko je zaradi te supra-nacionalne hegemonizacije zatrta pluralnost političnega prostora in mnenj v škodo interesov navadnih ljudi. Seveda, v času sprejemanja acquis communautaire v nekdanjih socialističnih republikah neoliberalni reformni postopki niso bili videni kot ideološko naravnani, saj ni bilo dovoljšnega kritičnega naboja, ki bi lahko v institucionalnih okvirih izpraševal pravičnost in legitimnost depolitizirane tranzicije. Ta miselni preobrat je lahko dozorel šele v času krize, ko je bil sistem za trenutek postavljen pod vprašaj, in kritike, ki so se zvrstile v tem, čeprav ozkem, časovnem obdobju, so terjale repolitizacijo politike.

Sedaj, ko je grško ljudstvo po dolgih letih socialne in humanitarne krize, ki so jo povzročili ostri fiskalni ukrepi pod taktirko Trojke, končno izvolilo predstavnike z drugačno politično-ekonomsko vizijo, so se hegemonske sile preostalih neoliberalnih vlad po Evropi še bolj poenotile, da hitro zatrejo, kar je še živečega upanja za bolj družbeno pravično Evropo. Evropske institucije bodo naredile vse, da bo obstala ta navidezna in prisilna enotnost, v kateri se porazgubi samo bistvo politike in s tem tudi demokracije. Razpoke v tej iluziji so vedno globlje. Z nedavnimi obtožbami, da konservativni vladi Španije in Portugalske namerno otežujeta položaj Grčije, je grški premier Alexis Cipras ponovno razburil Evropske institucije, ki so hitro pričele z napori krpanja enotnosti med državami članicami. Vsak konflikt, pa čeprav upravičen, mora biti zatrt in udomačen.

Do finančne krize niti nisem videl problema v tem zavzemanju za evropsko enotnost navznoter in navzven. A šele s krizo so ti evfemizmi izpuhteli kot prazni baloni, ko so besede solidarnost, demokratičnost in blaginja (za vse) ostale še samo črke na tehnokratskih papirjih. To, kar Evropska unija potrebuje bolj kot kadarkoli, je ravno neenotnost v politično-ekonomski viziji, saj bo drugače še bolj izgubila na pomenu v očeh navadnih državljanov, ki naj bi jih predstavljala.

Alen Toplišek

[idoutazo]

felülök a galamus-vonatra, de a görögök többsége nem a szirizára szavazott!!!44!