Nekdanji državni sekretar, notranji minister in poslanec Vinko Gorenak je na svoji spletni strani objavil komentar vladnih sprememb načina varovanja najpomembnejših politikov. Z dovoljenjem avtorja zapis, ker prikazuje pomembno dogajanje in dileme, v celoti objavljam:
“Vlada Republike Slovenije je 29. 07 2022 sprejela »Uredbo o varovanju predsednika Vlade RS«. Nič nenavadnega bi rekli. Toda gre…
okay so there was a post goin around with like a bunch of different pride flags, and variations of the rainbow pride flag, and one of them was like, the leather pride flag? and people were like "why the fuck is there a kink pride flag?? kink aint queer" and others were like "learn your fucking history??? gay men INVENTED bdsm, idiot" and like, i respect that they invented it, and its an important part of queer history but get that leather pride flag shit outta here, unless its in an explicitly historical context! shit like that is the reason we get shit like that photoset from a while back with the guy "coming out" as "kinky." like... bdsm and other kinks aint queer. sure, their communities are largely made up of queers, but kink itself aint queer
Ko je enkrat jasno, da takšna občutja in izkušnje niso le značilna nesreča nekaterih posameznikov, temveč izkušnja prenekaterih drugih, se pojavi potencial za kolektivno ravnanje in ukrepanje. Axel Honneth, nemški filozof in kritični teoretik, ki se v knjigi Bitka za pripoznanje: Moralna slovnica družbenih konfliktov med drugim ukvarja z vprašanjem, kakšni so moralni vzgibi posameznikov in skupin, da pride do družbenih sprememb, verjame, da so zgodovinske spremembe v družbenih odnosih posledica prav takšnih izkušenj in bojev posameznikov ter skupin. Družbeno gibanje igra v takih trenutkih ključno vlogo, saj pokaže, da je nespoštljivost naperjena proti celotni skupini ljudi, ki ni pripoznana s strani 'sodnikov', s tem pa ustvari kulturne in druge pogoje za upor in vstajo. Če je bilo pred Heglom družbeno življenje razumljeno kot bitka posameznikov za samoohranitev, je bil Hegel prvi, ki je nasprotoval borbi vseh proti vsem kot glavni značilnosti družbenih odnosov, ki je bila temelj takratne moderne družbene filozofije. Če posamezniki verjamejo, da njihova identiteta ni zadostno priznana, potem sledeča bitka ne more biti le odraz samoohranitve. Honneth sledi Heglovi misli in trdi, da je družbeni konflikt potemtakem nekaj etičnega, saj si prizadeva za intersubjektivno priznanje posameznikov. Člani bitke, ki je moralno sredstvo, si prizadevajo za napredek etičnega življenja, od nerazvitega do bolj zrele ravni etičnih odnosov v družbi. Razlogi za upor in proteste so lahko zreducirani le na nekakšne interese z negativnim prizvokom, interesi pa naj bi izhajali iz objektivnih neenakosti v porazdelitvi materialnega, v slovenskem primeru pa celo iz 'sumljivih' ozadij. Honneth pokaže na povezavo s spletom moralnih čustev in pravi, da moramo danes videti družbene bitke v luči moralnih občutkov ogorčenosti in ne nekih vnaprej danih interesov.
Kako pride do tega, da lahko izkušnja nespoštljivosti postane motiv za družbeni upor in konflikt? Ena oblika nespoštljivosti ima lahko izvor v izkušnjah fizične zlorabe, nas pa v kontekstu slovenskih vstaj zanima predvsem druga oblika, tj. tista, ki se pojavi v izkušnjah blatenja, podcenjevanja in nepripoznanja. S tem ima Honneth v mislih tiste oblike osebnega nespoštovanja, katerim je podvržen posameznik, ko je strukturalno izključen iz posedovanja določenih pravic v družbi. S pravicami tu misli na legitimne zahteve, ki jih lahko oseba upravičeno pričakuje, saj v institucionalnem redu sodeluje kot polnopravni član skupnosti z enakimi pravicami kot vsi ostali. Če pa se tej osebi sistematično zanika nekatere pravice te vrste, to pomeni, da ni obravnavana enako kot drugi člani družbe ali kot bi morala biti. Kot je razvidno iz zanikanja pravic in družbenega izobčenja, za takšne oblike nespoštovanja ni značilna le prisilna omejitev osebne avtonomije, temveč tudi kombinacija z občutkom, da takšni člani družbe ne uživajo enakih moralnih pravic ter statusa polnopravnih članov. Za posameznika, ki se mu zanikajo drugače že družbeno priznane pravice, to pomeni kršitev pričakovanja, da je priznan kot subjekt v družbi, kar pa zna postati zelo nevarno.
Zatorej lahko v luči Honnethove teorije o družbenih bitkah in razlogih zanje, vidimo, da vstajniki niso rušilci države, fašisti ali nepotrebni razgrajači, ki imajo težnje po prevladi in zatiranju drugih. Do uporniškega gibanja je prišlo zaradi moralnih vzgibov, ki so bili in so še tako nevzdržni, da se morajo začeti spreminjati družbeni, etični odnosi v državi. Družbene spremembe, tako Honneth, se zgodijo zaradi normativnih zahtev, ki so del odnosa medsebojnega pripoznanja. In dokler vsi tisti, ki so tako ali drugače nasilno odrinjeni na rob družbe, ne bodo pripoznani s strani tistih, ki zaklepajo in skrivajo pravico v velike hiše, se bodo družbeni upori, vzpodbujeni z moralnimi impulzi, nadaljevali in se borili za izgubljeno dostojanstvo.
»Ali bomo pustili, da bodo Janeza Janšo križali, ali bomo stopili skupaj in ubranili vrednote slovenske pomladi?«
Dr. Andreja Valič Zver na javni tribuni Zbora za republiko
»Ne smemo biti več molčeča množica, ampak se moramo postaviti v obrambo demokraciji, pravni državi in v obrambo Janezu Janši.«
Dr. Jože Rant na javni tribuni Zbora za republiko
Janez Janša je lik, ki deluje kot neka hegemonska sila. Hegemonija sile poskuša predreti v vse pore družbenega življenja, v vsak kotiček zasebnega kot javnega, celo v same misli nič kaj hudega slutečih posameznikov. Njen glavni smoter je obvladati s svojo racionalnostjo oziroma logiko družbo kot celoto, realnost samo, pisanje zgodovine kot tudi usmerjanje prihodnosti. Na neuspeh obsojena neustavljiva želja hegemonske sile po absolutnem in totalnem jo goni v samo skrajnost, absurd in še pred časom nepojmljive razsežnosti.
Ob prebiranju Agonije moči (2005) francoskega sociologa Jean Baudrillarda so se njegove pronicljive besede kar same od sebe povezovale in skakale v sedanji slovenski prostor. V knjigi Baudrillard opozarja na najbolj radikalno obliko preteče nevarnosti v današnji (post)moderni družbi: to je zanikanje realnosti kot take. To se odseva v nenehnih poskusih odvračanja od vsake zgodovinske reference, izločanju oziroma prekrivanju realnosti s parodijo, posmehovanjem in »maškarado« – cinizem postane glavno načelo vladanja.
Pošteno in načelno nasprotovanje janšistični hegemoniji se tako izkaže kot skorajda nesmiselno, če ne že nemogoče. Namreč, hegemonska sile ne posrka vase samo pozitivnih stvari, pohval in zahval, ampak tudi negativno, to, kar jo izziva in ji nasprotuje:
»Obtoževanje ne bo nikoli imelo tako pretresljive iskrenosti, kot jo ima brezvesten diskurz. Za kar najbolj natančne označbe, kruto realnost, moramo iskati na strani zla. Samo tisti, ki ne kažejo nobene skrbi za protislovja ali kritičen premislek o svojih dejanjih in besedah, lahko skozi igro objektivne ironije razkrinkajo, brez slabe vesti ali dvoumnosti, absurden in ekstravaganten značaj splošnega stanja.«
Konkretizacijo Baudrillardovih besed zaznamo že pri branju tvitov in spletnih besedil, ki jih Janševa stranka SDS objavlja kot odziv na nedavna obtoževanja. A smo kdaj mogoče zaznali v diskurzu stranke SDS vsaj kanček kritičnega premisleka o svojih dejanjih in besedah? Nismo. Kar nas vedno znova preseneti pri SDS-ovem diskurzu, je predvsem njihova iskrenost in samozaverovanost. Ko izmišljeni nasprotnik izreče kritiko, je ta nemudoma označen za sovražnika – kritik je nestrpnež, je radikalnež, je jugonostalgik, je kristijanofob, je nedomoljub, Neslovenec, je nevreden naše pozornosti. Ko pa sovražni govor in nestrpnost priletita iz »ust« stranke SDS, prevladujoče hegemonije moči, ta uživa (skoraj) popolno imuniteto. Do nedavnega je naša apatičnost in pomanjkljiva odzivnost vodila v normalizacijo takšnega diskurza. Do nedavnega – dokler ni ljudstvo nazaj začelo prevzemati pojma demokracije in ljudskosti ter na novo definirati, za kaj naj bi dejansko stala ta naša država.
Hegemonija Janeza Janša se ne bo ustavila na mejah »dosegljivega«. Te bo presegla oziroma jih je že. V svojem preseganju, v svojem ekscesu se pokaže v vsej svoji briljantni absurdnosti, pokaže svoj pravi obraz. V tem, kar se kaže kot zadnja bitka za prevlado, bo poskusila prevzeti in obvladati nekaj tako rudimentarnega in neobvladljivega, kot je sla po uporu. Na tem mestu velja za konec ponoviti misel Baudrillarda: »Zgodovina, ki se ponavlja, postane farsa. Ko pa se ponovi še farsa, ta postane zgodovina.« Od nas samih je odvisno, v kakšni zgodovini bomo končali.
