#zero killed

[alpha-beta-gamer]

Zero Killed is a 4v4 tactical first person shooter for Oculus Rift & HTC Vive with destructible environments and realistic weapon handling.

Read More & Sign Up For The Beta (Oculus Rift & HTC Vive)

[mastergamingvr]

Zero Killed - VR Gameplay HTC Vive

[gamerwebpl]

Strzelanka Zero Killed jeszcze w tym miesiącu zadebiutuje na HTC Vive i Oculus Rift - Gamerweb.pl

Opublikowaliśmy nowy post https://gamerweb.pl/strzelanka-zero-killed-jeszcze-w-tym-miesiacu-zadebiutuje-na-htc-vive-i-oculus-rift/

Strzelanka Zero Killed jeszcze w tym miesiącu zadebiutuje na HTC Vive i Oculus Rift

[sthbluesthblack]

[shinigami-dice]

[totalsubjektivni]

Na tišini so ždele moje oči

Imaš morilske nagibe? Morda fantazije? Marsikdo jih ima, a jih nikoli ne uresniči. Zavoljo svojega in družbenega pogleda, ki se sooča z etičnostjo in moralnostjo delovanja, vrednotami in tabuji. A vsi smo se že kdaj znašli v prepiru ali situaciji, ko si naposled izgovoril (morda zgolj v mislih) bogokletne besede: „Najraje ti te ubil. Umri na mestu. Ko le ne bi več obstajal!“ Mislim, da si to lahko priznamo. To je del nas samih. Kaj pa bi storila, če bi lahko svoje fantazije udejanjila na filmskem traku? Jih izživela? In nihče ne bi umrl. Uresničila vse tisto, kar si nihče noče priznati naglas, a se skriva v njegovi notranjosti in lahko tu in tam izbruhne v valu nasilja. No, podobno priložnost je avstrijski režiser Michal Kosakowski ponudil četici ljudi že leta 1996, ko je posameznike z različnim ozadjem (pianist, poslovnež, igralec, študent, taksist, rudar, arhitekt, učiteljica itd.) spraševal o njihovem odnosu do nasilja (umora) in jim ponudil možnost, da jih uresničijo. Odigrajo. Edini pogoj je bil ta, da morajo v kratkem filmu odigrati glavno vlogo, naj si bo to vloga žrtve ali krvnika. Sedaj jih srečamo toliko let kasneje. Osivele, postarane in drugačne. V odličnem dokumentarcu Zero Killed (letnica 2012) se namreč spominjajo svojih občutkov med snemanjem, pomembno vlogo pa odigra tudi njihov pogled na žgoče in prepovedane teme – od maščevanja, mučenja, terorizma, smrtne kazni, vpliva medijev in zabavne industrije, samomora, vojne. Večina med njimi se v nenavadno vlogo zelo vživi. Delujejo celo impulzivno, neposredno, ko si zamišljajo najhujše možne scenarije. Med moškimi in ženskami so velike razlike, občutne, saj prvi svoj naval besa in sovraštva na filmskem platnu uresničijo skozi brutalne in krvave epizode, ki o njih povedo več, kot vse izrečene besede. Ženske so bolj premišljene, spletkarske, lisičje, saj si v primeru umora ne bi mazale rok s krvjo, temveč raje posegle po strupu ali preko spleta načrtovale umor na daljavo. A ljudje, naj bodo še tako brez dlake na jeziku, se večinoma nočejo zazreti v temačne sile notranjosti, ki jih včasih upravljajo kot marionete na vrvicah. Na dan privrejo frustracije, domišljija in strahovi, vse to pa se veže na banalnost vsakdana, motiva, igranja Boga. Za njih izživeto in doživeto, za večino neizživeto, ko beseda nanese na odločanje med žrtvovanjem tujca, da človek reši svojo družino. Ali pač fantazije, da pobiješ množico med Hitlerjevim govorom, zakolješ popolnoma neznano osebo, mučiš in se izživljaš. Tu se lahko vprašamo, kaj je dovoljeno in kaj ne (npr. na eni strani vzeti zakon v svoje roke, ko nekdo ubije bližnjega, na drugi pa mučenje teroristov, ki si ga privošči oblast, da bi pod pretvezo reševanja življenj zagotovila prepotrebne informacije). Kaj pa legalizacija mučenja? Smrtna kazen? Mar lahko ob teh vprašanjih človek ostane ravnodušen, brezčuten, pomisli na odrešujočo možnost umora, ki ga ni zakrivil sam? Mnenja so deljena, a zelo podobna. Od premišljenih do ekstremnih, ki nakazujejo, da je lahko vsak slehernik – naj bo kdorkoli že – zmožen priklicati sociopata v sebi, če je le potisnjen v takšno situacijo. Intervjuvanci so sicer mirni, lucidni, a njihovi odkriti odgovori se pretirano ne ločijo eden od drugega. Kot da bi vsi tulili v isti družbeno koristni in udomačeni rog, kjer nihče noče pretirano izstopati. Še ob najbolj občutljivih vprašanjih se v njihovi glavi zavrti program, vsajen s strani družbe in sveta, ki jih nadzoruje in upravlja že od rojstva. Fantazije so si različne, nekatere bolj krvave kot druge, a goreči pravičnik (da ne rečem, tožilec, sodnik in porota) v človeku vedno izstopi, ko mu dovolj močno pritisneš na žulj ali na rano natreseš dovolj soli. Kaj pa vprašanje vesti? Krivde? Osebne in družbene krivde? Ali pač vprašanje dobrega in zlega, svetlobe in teme? Kočljiva vprašanja, ki zahtevajo preudarnost, širokogruden vpogled v realnost in samega sebe. Odvisen od profila in psihologije množice, ki izloči subjektivnost in individuum. Individualnost, ki je dandanes odvisna od nasilja – kot narkoman od heroina. Mar sploh vemo, kje so meje? Se jih zavedamo? Kdo jih postavlja in določa? Vemo, kdo postavlja zakone, kdo jih krši in kdo kaznuje, a vse drugo ostaja del sveta, kjer ti je grozeč in manipulativen audio in video material vsiljen na vsakem koraku. Vsak dan. 24 ur na dan. Celo v trenutku, ko spiš in te preganjajo nočne more. Le-tega ne moremo izbrisati, če živimo v tehnološko razvitem svetu. V informacijski dobi. Tako kot ne moremo izbrisati slik nasilja, ki nas obkroža.

Apalači. Gorovje. Zahodna Virginia. Malo mestece Oceana, ki je zaradi vseprisotne odvisnosti od drog in zdravil, preprosto preimenovano v Oxyana (mešanica mesta in Oxycontina, zdravniško predpisanega zdravila proti bolečinam, ki lahko služi tudi za hranjenje odvisnosti). Prav tak je tudi naslov strašljivega in mestoma grozljivega, a realnega dokumentarca, ki ga je leta 2013 režiral Sean Dunne. Nikoli, zares nikoli, ne boš pozabila njihovih žalobnih zgodb. Obrazov, v katerih se skriva bolečina, a tudi žarek upanja, saj to malo rudarsko mestece živi v svoji breztežni dvojnosti. Prostor, kjer živijo srčni in ljubeznivi ljudje. Prostor, kjer so nekoč živeli v idili, harmoniji in sožitju, danes pa ga preveva temačnost, saj si med seboj ne zaupajo več. Kriminal cveti. Pred leti so si privoščili pločevinko piva in zvili kakšen joint, dandanes tu razsaja trda droga, ki predstavlja tako epidemično omamo, da so ropi, vdori v hiše in nasilje del vsakdanjika. Nekaj, kar hrani njihovo odvisnost. Odvisnost kot novodobna kuga, bolezen mestec, kjer nihče nima kaj početi, se predaja le dolgočasju. Živijo bogu za hrbtom, brez prihodnosti. Ni kinodvoran ali sodobnih cerkva – nakupovalnih središč, ki bi jih pospremilo v religijo potrošništva. Preprosto se ne znajo zabavati brez svojega orožja, droge in alkohola. To blaži bolečino ob spoznanju, da jim ne preostane drugega kot garaško delo v rudniku. Ali brezdelje. Če vidiš človeka, ki zjutraj ne odide na delo, je le-ta zagotovo odvisnik ali preprodajalec zdravil (droge). 75% ljudi tega mesteca je brezdomcev, živečih med gorami in mostovi, ki jim ponujajo zavetje. Morda živečih pri starših, ki bi naredili vse, da bi svoje sinove in hčere spravili na pravo pot. A namesto njih nihče ne more živeti. Namesto njih nihče ne more ničesar spremeniti ali narediti prvega koraka k rehabilitaciji. Kot reče mati svojemu sinu, ki pričakuje svojega prvorojenca: „Če bi lahko to storila namesto tebe, veš, da bi se žrtvovala!“ Z drogo (nekateri med njimi na dan porabijo – če imajo srečen dan – tudi od 600 do 800 dolarjev, da se zadenejo) pa hodi po isti poti tudi prostitucija, vse vrste bolezni in celo smrt. Predoziranje. V bolnišnicah skorajda vsak dan zabeležijo vsaj eno smrtno žrtev, fatalističen pogled na stvarnost pa nam prikaže kruto resnico, da se odvisniki in preprodajalci ne le pobijajo med seboj, temveč vsakdo izmed njih pozna nekoga, ki je preminil zaradi droge. Vsakdo je izgubil sošolca, družinskega člana, partnerja ali najboljšega prijatelja. Še več, zaradi odvisnosti matere so že otroci na metadonu. To ne čudi, saj se z drogo pečajo tako desetletni otroci kot devetdesetletni upokojenci. Še huje. Če v mestecu ne bi bilo droge, mesto samo sploh ne bi več obstajalo. Če bomo sledili takim statistikam, bo kmalu pogubljeno. Izbrisano z zemljevida. Tem ljudem, ki nimajo kaj izgubiti, saj so se znašli v brezupnem položaju, kjer še država s socialnimi službami ne bo priskočila na pomoč, droga pomaga funkcionirati. Živeti v pozabi. Živeti v svoji norosti, strahovih in depresiji. Nihče ne razmišlja o posledicah svojih dejanj, le hranijo svojo odvisnost in si mislijo, hja, kurativa je bolje kot preventiva. Če stopijo v center za odvajanje od droge, kaj hitro po izpustitvi iz sistema ponovno popadejo stari način življenja. Ista družba. Isti problemi. Sicer se sramujejo sami sebe, svojih dejanj, preteklosti in sedanjosti, življenjskega stila, ki vodi v pogubo, a nimajo moči ali znanja, da bi se izvlekli iz primeža pekla. Niso samomorilni, a duša je bila že davno tega izsesana iz njihovih teles. Kot da zgolj čakajo in čakajo, da jih smrt pokliče k sebi. Žalostno. Grozljivo. A resnično. Dokumentarec svojih junakov s tem ne pomiluje, temveč z njimi sočustvuje. Z njihovo hrabrostjo, da brez sentimentalnosti ali dlake na jeziku spregovorijo o svojem življenju. Brez melodrame. Osebne tragedije se združijo z družbenim in socialnim kontekstom, notranji boj posameznika z širšo odgovornost oblasti, ki si vedno znova zatiska oči ali zakoplje glavo v pesek, ko beseda nanese na odročne, od človeka in boga pozabljene kraje, ki jih ekonomska stvarnost sveta prizadene bolj kot druge dele Amerike. Odpisani.

[judeisabeetle]

Visit Original Link

Hugh Coltman, Isolation

[beauxgrisgris]

HUGH COLTMAN // THE MATHEMATICIAN 

WHY YOU WILL LOVE IT: Simple Ukelele and sparse orchestral arrangement is all that is needed to support Hugh's underplayed yet powerful vocal. The video is a perfect compliment.

Hugh Coltman's new album Zero Killed is currently only available in France so you will just have to wear out this youtube video in the meantime. http://www.hugh-coltman.com/