Ob Vrečkovi ulici v Kranju obstaja resnično ogromno otroško igrišče (nekaj deset kvadratov za nekaj 10.000 prebivalcev), ki je zbirališče mladih družin, otrok, najstnikov. S tem ne bi bilo prav nič narobe, če ne bi celotni teritorij postal talec t.i. ajdovčkov™.
V Kranju je, tako kot drugje po Sloveniji, popolnoma jasno, da za umazanijo, kriminalom, neprimernim obnašanjem stojijo takorekoč izključno pripadniki ne-slovencev. V Kranju, kjer smo Slovenci še malce bolj vzgojeni kot drugje, jih kličemo ajdovčki. Najbrž izraz izhaja iz gobarskega sveta, kjer ajdovčki zgledajo skoraj tako kot jurčki, so skoraj tako okusni, so skoraj tako kleni, vendar niso jurčki. Podobno je v Kranju. Ti prebivalci so lahko čisto uredu, človek skoraj ne opazi razlike, vendar v končni fazi razlika obstaja. Ajdovčki niso jurčki. In tukaj kaj dosti ni za narediti. Skoraj.
Kranj je vedno bil neverjetno prijazno okolje za vse priseljence. Ob večjih navalih smo jim celo zgradili kvalitetna betonska naselja, šole, vrtce, v vsakem slučaju pa smo jih sprejeli kot sebi enake. Tudi otroško igrišče na Vrečkovi ulici je lep primer sožitja. Dokler se pač ne izkaže, da so ajdovčki in ne jurčki.
Kdor pogosto pride tod mimo, bo zaznal glasno etno glasbo, ozaljšano s Casio prizvoki, ki prihaja iz prenosnih telefonov ajdovčkov. Opazil bo tudi, da je naokoli polno smeti. To, da ni nobenega smetnjaka, v resnici ni problem, temveč vzgojni ukrep. Tudi v naših planinah ni nobenega smetnjaka, pa so čiste! Hkrati bo opazil ne preveč ljubeče in zdolgočasene mamice, ki jim je Slovenščina tuja, in tudi njihovi otroci se s starši ne pogovarjajo v Slovenščini!!! Da ne omenjamo povsem neslovenskega načina oblačenja... Pa tukaj ne mislimo na narodne noše! O, ne!
Na srečo klenim Kranjčanom in Šenčurjanom nikoli ne zmanjka energije za izobraževanje tovrstnih, skoraj pristnih gobanov. Eden najbolj znanih aktivistov, ki ga lahko zapazite v posnetku, je znani Šenčurjanski prodajalec eko zelenjave, ki ponuja vrhunsko kvaliteto po izredno nizki ceni, s svojim kombijem pride čisto do vrat strank (tukaj, na posnetku, je zavil takorekoč v igralo samo), pa čeprav ni dovoljenih poti, pogosto dobronamerno ljudi ozmerja s komunisti, ki nikoli niso ničesar delali... Da ga ljudje, v tej đungli gob, opazijo, vedno poskrbi z avstrijsko narodno zabavno muziko (trdi namreč, da je bolj avtentična od naše) in malenkost prehitro vožnjo po prepovedanih poteh, kjer pa na srečo hodijo le otroci.
Ko pride do mesta, kjer začuti tisti pravi Kranjski, Slovenski gen po socializaciji, do konca nažge zvočnik in preglasi frulice. Priznajmo, na zelo umetniški način izobražuje ajdovčke o pomenu okrajne kulture.
Naj še v kali zatremo vsakršno negodovanje v stilu: nikoli ne izdaja računa, goljufa državo, zeljenjava ni eko, njegov kombi zasmrajuje okolje, avstrijska narodno zabavna glasba ni vseč ravno vsem... tovrstni aktivizem zahteva srce na levi strani, zato so malenkostni grehi odpustljivi. Še sreča, da je Kranj poln tovrstnih ljudi, ki jim ni vseeno!