Priznam, len sem. Na začetku sem si zadal, da bom redno pisal in delil svoja razmišljanja z medmrežjem, potem pa se je kmalu zgodilo, da so se vsa razmišljanja ostala v glavi. Da sem vsaj deloma potolažil že kar precej nejevoljne bralce mojih zapisov, sem na vsake toliko (beri enkrat na mesec) objavil kakšno zanimivo fotko, nastalo sredi bolj ali manj dolgočasnega vsakdana.
Zgoraj napisano je nastalo pred dnevi v sobici sredi francoskih Alp, kjer sem si privoščil malo oddiha, več kot to pa nisem bil zmožen napisati, ker ni bilo ne volje, časa (kao) in energije. Zapis, ki ga pravkar pišem nastaja na poti nazaj v domovino, ko v avtobusu sedim ob oknu, z zvokom skrivnostno seksi house glasbe v ušesih in se trudim zaspati. Ne morem pa čeprav vem, da bo pot domov še res dooolga. Ob gledanju nikoli prekinjajočih cestnih črt skozi okno velike premikajoče plehnate pošasti, se mi v glavi porajajo številne zamisli, ideje in razmišljanja. Slednje so me pripeljale do tega, da sem začel oziroma nadaljeval s tem pisanjem. Porodila se mi je namreč ideja, ki se navezuje na likovno teorijo, ki sem jo pred leti gulil v gimnazijskih klopeh. Takrat smo delali "krokije" - skice nekega dogajanja, ki so morale nastati v nekaj sekundah. Torej skice osebka ali predmeta, ki je vedno znova v nekem drugem položaju, dogajanju. Ti krokiji so mi prišli na pamet, ko mi je čez glavo šibalo toliko različnih misli in, ko so se sive celice vsakih nekaj sekund ukvarjale z nečem drugim, kar na prvi pogled ni imelo veze s prvotnim ali čimerkoli naslednjim. Zato sem se začel spraševati ali obstaja tudi miselni kroki. Ja!
Kakorkoli, misli, ki so mi pred in v času tega pisanja švigale čez glavo so bile raznovrstne. Najprej o tem da bi imel Audi A3, a na trenutke niti ne vem, če mi je všeč, kaj šele, da bi razmišljal o finančnem konceptu tega podviga; pa o tem da mi glasba, ki jo pravkar poslušam, prijetno sede v uho in še kam (občutek imam, da je všeč tudi ta zadnji, saj se kljub zaenkrat mirni vožnji pozibava levo in desno) ter da je že dolgo kar sem bil na res dobrem partiju, kjer bi se sprostil in užival v vsej ekstazi elektronske glasbe. Pravzaprav sem razmišljal o tem kako tiste dobre stare elektronike ni več in vsi sučejo le še skomercializiran minimal, ki ne paše nikamor drugam kot v kanto za smeti. Razen, če imaš v sebi nekaj sikspekov in dve pred pol minuti pokajeni đoli. To razmišljanje me je pravzaprav pripeljalo do razpotja, ko sem najprej začel razmišljat, da bi bilo res fino narediti to poletje zabavo, ki jo planiram s prijateljem že od leta 2003, pa nikoli ni bilo prave priložnosti, denarja ali volje. Seveda ne gre za navadno zabavo, ampak prav posebno, ki bi prekašala vse do sedaj od frendov in frendic organizirane. Je pač treba biti najboljši, ni druge. Dejstvo, da jo planirava že toliko časa in da trenutni dokument v skupni rabi, ki ga imava na google docs, vključuje več kot 10 točk oziroma prav toliko strani, pove dovolj. V podrobnosti niti ne bom šel, a zaključek do katerega sem prišel po 30. sekundah je, da tudi to poletje ne bo pravšnje za tovrstno organizacijo. To je verjetno le en od izgovorov za katere mislim, da je opravičen, dejansko pa je na silo izmišljen. Glup sem.
Nazaj k razpotju, ki me je pripeljalo še do drugega razmišljanja, in sicer o tem ali je res potrebno imeti v sebi alko, da se lahko imaš fajn. Na omenjenem oddihu sem namreč imel cimra (Ž=17. let, M=23. let), ki sta govorila le o tem kako sta ga v preteklosti žurala in seveda je bilo najbolje takrat, ko sta bila pribita in nista vedela zase. Ob tem pa ves čas govorila tudi o tem kako bosta žurala vsak dan sredi Alp, le da se ga morata pred odhodom od doma še naliti, kakor se to za sodobno mladino spodobi. In sta se ga. Pila sta vino, odšla v noč, zjutraj pa se zbudila z mačkom in razlago, da sta "slaba", ker je bilo vino groznega okusa. Ob tem se seveda vprašam zakaj piti nekaj kar ni dobro?! Eh, nazaj k ključnemu vprašanju ali je res potrebno piti, da se imaš fajn? Sam mislim da ne, a dopuščam možnost, da se motim, saj žura, zabave ali karkoli drugega družbeno aktivnega še nisem doživel kako drugače kot v treznem stanju. Torej, tisti, ki veste drugače, seznanite me kaj zamujam oziroma kje se motim?
Najbolj zanimivo je, da se ta vzorec oziroma pojav, navada, pravilo ali kakorkoli to imenujem, ne pojavlja samo pri mladih. Starejši oziroma naši starši počno to ravno tako. Mogoče za odtenek v drugačni obliki, a prav nič manj zanesenjaško. Dokaz je tudi banda sedmih osebkov, v povprečju starih 42. let, ki sedijo pravkar za mano, že cel teden tolčejo pivo in vino, sedaj pa še viski za na konec, ob tem pa ne dosegajo izraznega in vedenjskega minimuma 16. letnika. Kdo bi vedel zakaj?!
Ob tem pisanju, pa tudi že rahli bolečin kazalca zaradi tipkanja po virtualni tipkovnici pametnjakoviča, sem malce odtaval od prvotnih miselnih krokijev, ki so se nanašali na moj siceršnji vsakdan - delo in obveznosti. Zadnje čase mi pogosto misli odnese k moji prihodnosti znotraj institucije, ki mi trenutno daje kruh. Čez leto dni mi poteče pogodba in ne vem še kaj bom potem. Predvidevam, da si ne domišljam preveč, če trdim, da bi me želeli med svojimi videt tudi v prihodnje, a sam nisem prepričan, če si želim isto. Ne rečem, delovno mesto ni zahtevno in omogoča kar nekaj svobode. Moti me, da ne vidim ustvarjalne prihodnosti, ki si jo v svojem življenju želim že od 16. leta, ko mi je učiteljica v gimnaziji rekla, če bi oblikoval šolski časopis in sem na račun tega opravičeno prešprical marsikatero uro meni nezanimivega predmeta (v 4. letih jih je bilo kar nekaj). Sicer vidim velik potencial oziroma precejšnje možnosti razvoja in ustvarjalnosti znotraj te vijolične hiše, a se bojim, da je vodstvo in ostalo zaposleno osebje preveč togo. Morda celo starokopitno. Seveda obstajajo izjeme, a teh je premalo, še posebej, ker s časom nekaterim med njimi izgubijo veselje in zagon ter hodijo v službo zgolj zato, da petega v mesecu dobijo priliv na tekoči račun. Kaj več kot to jih pa ne zanima. Vem, temu se reče boj za preživetje, ampak kje je potemtakem boj za kvalitetno življenje. Torej vsak za svojo rit in korist, nihče pa se ne vpraša kaj se bo zgodilo tistega dne, ko bo zanimanje otrok zaradi nekonkurenčnosti na trgu izobraževanja padlo in bodo iz danes na jutri prisiljeni iskat nove rešitve ali celo novo zaposlitev. In kaj bo pisalo na vlogi oziroma CVju posameznika - 10 let (ali več) pedagoško-raziskovalnega dela? Če bi jaz kot delodajalec dobil v roke takšen življenjepis, ga hitro vržem v smeti in se zahvalim za sodelovanje. Ljudje, dandanes štejejo izkušnje in to PRAKTIČNE izkušnje, ne pa število znanstvenih člankov, kaj vam ni jasno?!? In to me mori, ker si ne predstavljam še nadaljnjih 25. let pisati članke in potem 15. let pred penzijo hodit okoli s polnim COBBISom, pa še noben me ne bo upal niti po jajcih počohat, ker bom tako hudičevo nedotakljiv. Raje delam v življenju stvari, ki me veselijo, razturam in naredim nekaj projektov, ki bodo spremenili ali vplivali na vsaj kakšnega osebka ter meni dalo dostojno življenje. Četudi bom pri petinpetdesetih gagal za vsakim Eurom, namesto, da bi se z življenjskimi prihranki rednega profesorja do konca svojih dni šlepal na račun države. Ravno zato v tem trenutku razmišljam drugače in iščem ideje in rešitve, ki mi bodo čez čas, ob pogledu na prehojeno življenjsko pot, pognale po žilah zadovoljstvo in ponos. Za tovrsten uspeh imam na voljo še leto dni, a delam na tem, da razčefukam (mogoče je celo premočna beseda) ta sistem in dam svojemu delu pomen.
In zakaj sem tako jezen na vse kar je oziroma se dogaja v vijolični hiši sredi Ljubljane? Verjetno bo odgovor marsikomu nerazumljiv, a je precej preprost: (tudi) zato, ker je v tisk šla naslovnica učbenika, ki jo je naredil Dušan Kirbiš (naj se vsaj tukaj pove naglas njegovo ime, če sicer ni jajc v hiši). Naslovnica, ki je grda, neusklajena z željami avtorice učbenika, tipografsko nepravilna in z iz interneta ukradeno fotografijo. O tem, da razvrednoti vsebino, niti ne govorim. Skratka kuhinja, ki dokazuje kako vsak skrbi za svojo rit, kako ne vedo kaj pomeni team work oziroma kaj pomeni delati za skupno dobro. Skratka zaprt in nesposoben sistem, torej folk.
Pravkar se je bus ustavil na zadnjem postanku pred prihodom na cilj. Ravno prav, saj je tudi zaloga miselnih krokijev pošla, pa čeprav sem pred dnevi hotel pisati o nečem povsem drugem. Bom pa drugič. Grem na WC.
tangentwithtanner
gummygunk
prguitarman
areudirty
s-u-f-j-a-n-s-t-e-v-e-n-s
pixelskylines
stormborns
vaporwave