Kavarna
Nahajam se v Ljubljani. Sprehajal sem se po nedeljsko lenih ulicah. Nebo je s svojo belo barvo zaduševalo ozračje. Imam se kakšno uro časa pred avtobusom domov in želim si svoje jutranje kave, zato sem se odločil usesti v kavarno, ki je bila na moji poti. Naročil sem in pogledal po okolici. Nekaj miz nasproti mene je sedel starejši moški, ki je imel obraz podoben pitbullu. Imel je svetle rumene lase in je natakarju povedal, da še ne bo naročil, da čaka prijatelja namreč. Skozi okno kavarne sem v notranjosti, sedeče na dveh udobnih kavčih, na vsaki strani preposte bele mizice, videl družino. Mamo, očeta, hčerko in sina. Mama se je s hčerko, ki je bila šele dojenček, pravkar vrnila s stranišča, oče pa je sinu brisal obraz, ker se je umazal pri jedenju čokoladne torte. Oče je izgledal, kot da noče biti tam in ves čas je živčno pogledoval proti meni. Sprva sem pomislil, da mu nekaj na meni ni všeč, nato pa sem opazil njegovega sina, ki je histerično, zaradi energije, ki mu jo je dala čokoladna torta, skakal ter se prevračal po kavarni, in ga sramotil. Oče je, zaradi utrujenosti, položil svojo glavo na roke, ležeče na mizi in globoko zavzdihnil. Videlo se je, da je z živci pri kraju. Sin je priskakal o očeta in ga nekajkrat udaril po rami. Fant se je nato nagnil naprej, da bi očetu nekaj zašepetal v uho, a prav v tem trenutku se je ta obrnil in zamahnil z roko. Ta je dečka zadela s komolcem naravnost v obraz in mu razbila nos. Kri se je ulila in poškropila prazne bele keramične krožnike, ki so ležali na mizi. Malček se je glasno zadrl in solze so pritekle na dan. Oče se je sinu opravičeval in mu k nosu hitro pritisnil svoj robec. Mama je posadila hčerko v voziček, oče je hitro plačal ter zagrabil sina, rdeča kri je počasi tekla po njegovi usnjeni jakni. Mimo mene so krenili po najbližji poti do zdravstvenega doma. Za sabo so puščali na tleh sled kaplic krvi.