Prerazporejanje misli

Razmišljanja na aktualne teme.

[prerazporejanje]

Samooskrba

Živimo v časih, ki so zanimivi na različne načine. Ena od najbolj zgovornih zadev, ki bo pričala o duhu teh prelomnih let, bo gotovo, kako popolnoma nepripravljeni smo bili na kaj takega in kako zmedeno smo dojemali vse tisto res odločilno dogajanje okrog nas.

No, pa poglejmo kaj počne vlada, v katero so trenutno uprte vse oči. Po izkušnji s prejšnjo vlado trenutno recimo razpravljamo o tem, da sta pokojninska reforma in reforma trga dela za izhod iz krize morda res potrebni in se navajamo na idejo, da bomo morali na koncu pristali nanju, ker drugače ne bo šlo. No, za prihodnost še bolj bistvene stvari se izvajajo ob istem času in to prav nič na skrivaj.

Vlada se je dodatno zadolžila z izdajo dolarskih obveznic po previsokih obrestnih merah na način, ki mu najbolj ustreza ime "grški scenarij" (s to besedno zvezo so nas recimo strašili dvema letoma, zdaj pa je nekako izginila z repertoarja). No, na grški poti baje takrat še nismo bili, zdaj pa po vsej logiki stvari najbrž smo, vsaj glede na to, da smo uporabili natanko njihov recept. Alternativa temu je bila menda le mednarodna pomoč takoj in z njo razsulo, kakršno doživljajo v Grčiji ali Španiji. No, z večjimi dolgovi bo nekoliko kasneje to razsulo lahko še toliko večje.

Ampak tam še nismo, saj še nismo uničili vsega, kar imamo. Prehransko samooskrbo smo že pred leti z odnosom do kmetijstva, kakršnega so nam narekovali iz Evrope, zato se zdaj lahko hranimo le še po nekonkurenčnih cenah. Druge oblike samooskrbe so sicer trpele že dolgo, a se začenjajo ukinjati šele zdaj. Vlada je tako zgodaj spomladi obglavila državno sofinancirano kulturo v tej državi (ne glede na to kakšna je bila - zdi, se, da prav kmalu ne bo nobene več), spravila ob vire preživetja številne samostojne ustvarjalce, zdaj pa prihaja na dnevni red izobraževanje.

Če se bo uresničila taktika, ki jo izvajajo po neoliberalnih vzorcih, bodo denimo doživljenjska študentska posojila kmalu edina alternativa za mlade ljudi željne izobrazbe in dobrega življenja tudi pri nas. Se sploh zavedamo, kako lepo je otrokom še ta trenutek, ko je šolstvo še skoraj brezplačno? Kot kaže, morda ne bo več dolgo. Tisti, ki smo ga užili in to še v časih, preden sta bolonjska reforma (in specifičen slovenski pristop k njej) v praksi že precej uničila samooskrbo z znanjem, bomo kmalu popolna eksotika.

Z manj izobraženimi generacijami je na žalost očitno že mogoče pričeti z izvajanjem ideološkega preporoda družbe. Menda je med mladimi precej takih, ki to podpirajo, podobno kot študentske organizacije podpirajo še marsikaj drugega, kar se dogaja. Polpretekla zgodovina, o kateri ljudje v splošnem vedo vse manj, bo kmalu postala le še hollywoodsko zapakirana zgodba o boju med dobrim in zlim. Ali povedano bolj trendovsko: Rdeča zvezda je nov nemški križ.

Ko bo končana še bitka, ki poteka okrog samooskrbe na področju svobode medijev (ki je sicer že leta na psu, a seveda še ni na bolhi za njegovim levim ušesom), bomo morda imeli na razpolago le še take in drugačne strankarske medije ter senzacionalistično komercialne, ki jih bo preživljalo gospodarstvo v državni lasti prek novega državnega holdinga (in bodo seveda odgovorni zastopnikom lastnikov). Preostalo gospodarstvo, predvsem mala in srednja podjetja, so tajkuni s svojimi smelimi vizijami (ter plačilno nedisciplino, ki je postala nova nevidna roka trga) razsuli že pred par leti.

Smo zdaj od vsega tega zmedeni, dezorientirani in ne vemo kaj narediti? Če smo, nič nenavadnega, saj kdo pa ne bi bil. No, veliko se le govori o tem, da bo zdaj zdaj počilo, pa o alternativah in tako naprej. Že nas spet čakajo nove enodnevne demonstracije in ves medijski cirkus. Ko bi prenehali takole fantazirati ob obrobnih tretjerazrednih limonadah, bi mogoče lahko zbrali svoje misli in razmislili kako naprej.

[prerazporejanje]

Nekje vmes in brez kompasa

Med kolumnisti (ki vsaj večinoma ne bi bili to, kar so, če bi znali napisati kaj pametnega), mi je zadnje čase kot izjema vse bolj všeč Alojz Ihan in to, kar objavlja v Financah. 

O kredibilnosti Financ sicer nima smisla izgubljati besed ... No, ampak ravno o nekih razlogih za to, da je stopnja kredibilnosti sploh vsega, kar nas v Sloveniji trenutno obdaja, takšna kot je, odlično pove Ihan v teh istih Financah. Posebej všeč sta mi ta dva dela:

"Ljudje z različnih hribčkov ali dolin poznajo in priznajo samo svoj lokalni prav in se ne znajo poenotiti o ničemer – in pozor, ni težava volja, ampak veščina skupinskega odločanja, ki je ni. Če ne znaš, tudi za milijardo evrov ne (z)moreš in bebasto odkimaš »ne!«. Kot bi zajca silili leteti – ni takega korenčka. "

"Naša edina državniška morala, ki jo kulturno obvladamo, je despotska morala, ki pa se je brez despota (in Udbe) v kratkem času strgala z verig. Tak je bil moj vtis ob opazovanju primerov precej neizstopajočih »mladincev«, ki so od prvorazrednih ob prehodu v kapitalizem dobili certifikatsko-finančne zadolžitve, da bi se za svoj »sistem« igrali kapitalistično ekonomijo. "

Tukaj je celoten zapis (za katerega se splača celo registrirati za dostop do spletne strani Financ, če se še niste).

[prerazporejanje]

Specialisti

Včerajšnji Odmevi so bili samo stotisočdevetstooseminšestdeseti primer tega, kako si v tej državi predstavljamo sprejemanje odločitev in kako se to tudi gremo. Tema je bila Koliko je ura, govorilo pa se je seveda o sprejemu reform, ki so nujne in bla bla bla, gosta pa sta bila predstavnika partnerjev v socialnem dialogu Dušan Semolič in Samo Hribar Milič.

Mislim, normalen človek v normalni državi bi tako debato najbrž pričakoval s predstavitvijo nekih dejstev, potekala pa bi med na primer pristojnim ministrom in strokovnjakom za to področje, pri nas pa sta dovolj kvalificirana za to kar predsednik največjega sindikata v državi in TV voditeljica. V Sloveniji smo itak očitno vsi kvalificirani za vse. Saj zato pa nam tudi najbrž gre tako dobro.

Ampak: Če bi Semoliča končno enkrat obravnavali samo kot sindikalista in nič drugega (in mu priznali, da se vsaj s svojega stališča najbrž zavzema za bolj ali manj prave stvari - in mu hkrati seveda ne bi dali nobene možnosti, da soodloča o dokapitalizaciji bank), Sama Hribarja Miliča samo kot predstavnika gospodarstvenikov (ki pa, kot on sam pove, očitno ne morejo preživeti brez določenih ukrepov vlade - torej smo na psu že v sami zasnovi) in Janeza Janšo kot samo predsednika vlade (in mu v tem primeru zaupali, da govori v najboljšem interesu države), kam bi nas to pripeljalo?

Ima kak smisel zaupati v celoten sistem, ki več kot očitno ne deluje skoraj na nobenem nivoju (seveda tudi ali mogoče celo predvsem zaradi tega, ker je znotraj tega sistema očitno vsakdo strokovnjak za vse, nikomur pa ni treba prevzeti odgovornosti za nič)? No ja, s tako mentaliteto, na kakršno smo priklopljeni, boljše, da niti ne poskušamo. In kaj potem medijem in njihovem občinstvu preostane? Oddaljevanje od realnosti skozi debate brez smisla kot je pač bila tale. Vsaj dokler bo to še kdo gledal in poslušal.  

[prerazporejanje]

Glas ljudstva

Zdi se, da je zmeda že skoraj popolna. Novice so že nekaj časa večinoma katastrofalne, debate, ki se jih gremo ob tem, se vrtijo v prazno, vrli razpravljalci se spotikajo ob manjših ali večjih ovirah in ne pridejo daleč niti v teorijah, ki jih sicer ne manjka, čuti se, da se ljudje v splošnem počutijo nemočne, da bi karkoli spremenili.

Zaupanje je v krizi, medsebojna komunikacija, kakršna bi lahko pripomogla k razreševanju situacije, pa je okultna veda, ki se je poslužujejo le še tisti čudaki, ki jim ni do tega, da bi karkoli dokazali. In zdi se, da so takšni že zapustili državo, mogoče v okviru vsesplošnega bega možganov. Ostajajo nam ogorčenost, zagotavljanja o tem, da tako ne gre več ter napetost, ki narašča.

Ljudje so se zganili, še predvsem na internetu. Zdi se, da ima skoraj vsakdo od teh, ki na veliko objavljajo, komentirajo, zasmehujejo vse, ki jih ne marajo ali vztrajno dokazujejo svoj prav, svoje vizije kako bi naredili red, če bi prav oni lahko odločali o pomembnih zadevah. Marsikateri pogled seveda ne seže dlje od dolžine nosa, a to je normalno, saj seveda ne moremo biti vsi veleumi. Nekatere motijo denimo predvsem zlorabe mehanizmov socialne države in bi jih zato še dodatno skrčili, da ne bi več prihajalo do tega, da se domnevni tisoči in tisoči revežev vozijo v BMW-jih. Druge spravlja v pravičniški bes to, da nekdo navija za skorumpirano nasprotno politično stran in bi zato diskreditirali prav vsako njegovo dejanje, pa tudi besedo, vejico in piko, ki jo je kdaj zapisal ali izrekel, potem pa bi ... no ja, še naprej razmišljali na način, ki jih je pripeljal do ravni, na kateri so in smo. Marsikaj od tega se verjetno lansira namenoma, marsikaj od tega pa je verjetno največji domet, ki se nam ga pripisuje v tem času in na tem kraju, kjer živimo. 

Kača ugrizne svoj rep in krog se sklene. Nekateri temu narodu ne napovedujejo več prav dolge prihodnosti, mnogi drugi pa že itak desetletja ponavljajo, da smo brezupen primer: suicidalni, brez hrbtenice, zaplankani, zavistni, privoščljivi in zamerljivi, nekonstruktivni, zakompleksani zaradi svoje neslavne zgodovine (ja, še zgodovina, ki nas je kljub vsem oviram in v nasprotju s tem, na kar bi večina stavila, naposled pripeljala do lastne države, naj bi bila v bistvu neslavna), skratka popolnoma zgrešeni. Kako in zakaj naj bi potem uspevali? Če je verjeti nekaterim intelektualcem, je vse, kar se dogaja, povsem logično in ne bomo prišli nikamor vse dokler ne pride do katarze, našega očiščenja ali pa izničenja. In kaj smo takega storili, da smo si vse to zaslužili? Verjetno marsikaj, saj si takšnih težav nismo nakopali kar čez noč. Predvsem pa smo vedno poslušali tiste, ki so predstavljali glas ljudstva in v dobrem in slabem smo se videli v tem, kar so nam imeli povedati. To je globoko v nas, na tak način smo vedno ohranjali svojo kolektivno identiteto.

No, tale odločitev se je kuhala že nekaj časa. Danes pa sem prešel k dejanjem in končno odprl ta blog. Čemu? No, med drugim zato, ker v teh časih, ki človeka ne zbujajo ravno k radosti, poslušam in slišim glas ljudstva. No, ampak tole pa ne bo glas ljudstva.