Včerajšnji Odmevi so bili samo stotisočdevetstooseminšestdeseti primer tega, kako si v tej državi predstavljamo sprejemanje odločitev in kako se to tudi gremo. Tema je bila Koliko je ura, govorilo pa se je seveda o sprejemu reform, ki so nujne in bla bla bla, gosta pa sta bila predstavnika partnerjev v socialnem dialogu Dušan Semolič in Samo Hribar Milič.
Mislim, normalen človek v normalni državi bi tako debato najbrž pričakoval s predstavitvijo nekih dejstev, potekala pa bi med na primer pristojnim ministrom in strokovnjakom za to področje, pri nas pa sta dovolj kvalificirana za to kar predsednik največjega sindikata v državi in TV voditeljica. V Sloveniji smo itak očitno vsi kvalificirani za vse. Saj zato pa nam tudi najbrž gre tako dobro.
Ampak: Če bi Semoliča končno enkrat obravnavali samo kot sindikalista in nič drugega (in mu priznali, da se vsaj s svojega stališča najbrž zavzema za bolj ali manj prave stvari - in mu hkrati seveda ne bi dali nobene možnosti, da soodloča o dokapitalizaciji bank), Sama Hribarja Miliča samo kot predstavnika gospodarstvenikov (ki pa, kot on sam pove, očitno ne morejo preživeti brez določenih ukrepov vlade - torej smo na psu že v sami zasnovi) in Janeza Janšo kot samo predsednika vlade (in mu v tem primeru zaupali, da govori v najboljšem interesu države), kam bi nas to pripeljalo?
Ima kak smisel zaupati v celoten sistem, ki več kot očitno ne deluje skoraj na nobenem nivoju (seveda tudi ali mogoče celo predvsem zaradi tega, ker je znotraj tega sistema očitno vsakdo strokovnjak za vse, nikomur pa ni treba prevzeti odgovornosti za nič)? No ja, s tako mentaliteto, na kakršno smo priklopljeni, boljše, da niti ne poskušamo. In kaj potem medijem in njihovem občinstvu preostane? Oddaljevanje od realnosti skozi debate brez smisla kot je pač bila tale. Vsaj dokler bo to še kdo gledal in poslušal.
