
seen from Chile
seen from Vietnam

seen from Netherlands
seen from China
seen from United States
seen from United States
seen from Türkiye
seen from United States

seen from Italy
seen from United States

seen from United States

seen from United States
seen from United States
seen from Türkiye

seen from Malaysia
seen from China
seen from Italy

seen from Malaysia
seen from Mexico

seen from Malaysia
So ljudje, ki vam bodo takoj povedali kako se počutijo. So pa tudi te, ki rabijo čas, da vam povejo kaj čutijo. Iz nekaterih je potrebno izvleči informacije ven. Drugi pa spet morda ne želijo povedati ali pokazati osebnih občutkov. Pazite, da boste bližnjim posvetili dovolj pozornosti, da boste opazili, če je kaj narobe. Še bolj pa pazite, da ne boste silili nekoga v izpoved, notranja čustva so lahko zelo osebna stvar.
Ko se v naši duši nabira energija je to z razlogom, duša nam nekaj sporoča. Paziti moramo, da je energija enako izdana iz nas kakor je v nas nabrana. Ne trudite se preveč zadrževati čustev, če to ni potrebno, saj bodo tako prej ali slej izbruhnila ven.
Včasih ob temnih vecerih ostajam budna ... predolgo. Vrti se Severa in moje srce neha utripati. Čakam nase, čakam na iskrico, tisti drobec sebe, ki bo rešil svet. Ležim na barvasti rjuhi gola, da čutim veter na koži, zaprem oči in s prsti polzim po telesu, da čutim mravljince in odganjam pesem v glavi. Ponavljam si potihem tisto o spominih na spomine in zavrtim drug komad. Tak, nepovezan. Nekoč bom predelala ta jesenska čustva, prisežem.
Včasih razmišljam o ljubezni. O cukrastih stavkih, mravljincih in metuljčkih v ekstremitetah, trebuhu in ... o dotikih.
Ko sem odraščala, sem se ujela v pravljice. Dolgo so bile pravljice moje življenje. Verjela sem, čeprav nisem zares verjela, v samoroge, palčke, vile, angele, prince na belem konju, gradove, dolgolaske, mitološka bitja, driade, govorečo naravo, ... potem sem nekje na poti življenja to preživela. Prerasla. Nihče me ni več poslušal, preveč je bilo začudenih pogledov, ljudem se to ni več zdelo sladkobno, ampak nadležno. Potem sem skoraj pozabila. Nehala sem sanjati o Narniji, nehala sem pisati zgodbe, postala sem odrasla. Iz začetne ljubezni in razvajanja na vsakem koraku sem šla v svet, v odnos, ki je od mene zahteval več - službo, fakulteto, delo, razočaranje, odgovornost. Nekje na tej poti sem pozabila ... nase. Potem sem lomila svoje srce, da bi rasla, spet nekako začela sobivati s svojimi angeli, čutila energije, se našla, ampak le za kratek čas. Potem sem spet odplavala, šla v nov odnos z glasno glasbo, preživetjem, vlogami, ki jih nikoli nisem marala, vmes pozabila na energije, pozabila na naravo in samo ... bila. Divja. Nekaj drugega.
Ampak to nekako ni to kar bi rada povedala.
Nekje na poti sem se ustavila in se zamislila. Kaj je življenje - ne vem - vem samo kakšne so moje izkušnje. Še vedno boleče žari tisti stavek neke noči, da naj ne živim v pravljicah, da ne obstaja človek, ki bi dejansko čutil toliko sladkobe, kot bi jo želela jaz slišati. Da ni ljudi, ki bi lahko živeli samo od sladkobe vonja ljubezni, da ni ljudi, ki bi čutili večno ljubezen in potrebo po izkazovanju ljubezni svoji osebi. Da ni ljudi, ki bi res čutili cukraste komade, ki jih slišimo po radiu.
Pa je to res?
Včasih se spet zapletem v svoje misli, gledam okoli sebe in čutim. Še so ljudje, ki si izkazujejo ljubezen, kar tako mimogrede, četudi so skupaj že leta. Še vidim ljudi, ki svoji ljubezni pripravljajo presenečenja, prinesejo rože, drobne malenkosti, ponoči spijo objeti in uživajo vsak dan, ko narišejo nasmeh človeku na obraz. Še obstajajo zaljubljeni ljudje.
Morda se tukaj jaz motim in vidim le kar želim videti?
Potem se spet ujamem, ko razmišljam ali bi dotik kogarkoli pri meni sprožil tako reakcijo ali jo sproži le njegov dotik? Torej ali je reakcija posledica človeka ali geste? Je ljubezen racionalna ali selektivna? Včasih ne vem več.
Potem se spet zakopljem v preteklost.
Spet sem verjetno selektivna, priznam. Ampak nikoli ne bom pozabila drobnih gest, ki so odnos ohranjale tako dober. Dokler je trajalo. Četrtkov, post-it listkov, slik, napisov, smsov, presenečenj. Listkov. Nikoli ne bom pozabila tistega drobnega objema okoli pasu pred ogledalom, ki mi je čisto vsakič ustavil srce za trenutek, da je trenutek trajal dlje. Takrat sem ljubila.
Tisti odnos je imel manjkajočo komponento, kot okrušen košček porcelana, nikoli se ni zaokrožil. Ampak to je druga zgodba, ki sem se je zavedla šele nedolgo nazaj. Ampak zdaj vem, zdaj sem večja in boljša in bom znala izgraditi boljši odnos. Upam.
Zakaj ljubimo? Zaradi dotikov, gest, pogovorov, vonja ali lastnosti? Ljubimo besede, dejanja ali vonj? Ali lahko dejansko ljubimo, če se vse troje ne pokrije? Jaz ne vem če lahko, večina ljudi verjetno lahko. Morda boljše vprašanje - ali lahko ostajam(o)?
Včasih ležim v postelji in strmim v strop. Razmišljam o tem kdo sem in kaj počnem. Razmišljam ali je prav kar počnem. Tisti slavni stavek, ki sva ga že tolikokrat rekla tiste noči - "Ni fer." Včasih se počutim kot na partiji pokra. Počutim se, kot da izigravam ljudi, da blefiram zaradi lastnega rezultata. Ali laž postane kaj bolj resnica, če jo ponoviš tolikokrat, da vanjo verjameš? Je dejanje v afektu kaj manj vredno? So občutki, ko je človek sveže zaljubljen, kaj manj resnični?
Včasih sploh ne vem kaj je resnično, predvsem pa ne vem kaj je dejansko v življenju "fer".
Čustva in odločanje
Čustva so ponavadi zgolj izgovor, da se ne misli. Nekdo nekaj naredi zaradi nekega čustva in potem je to čustvo upravičenje zakaj je tako in zadosten razlog, da se ni premislilo ostalih možnosti, ki so bile prav tako prisotne. V tem smislu je čustvenost največji zaveznik neumnosti. Ker so nekaj mišljenju nasprotnega in hkrati nekaj “dobrega”, torej naravnega in nujnega. To je velik debilizem našega časa. In naj ne bo pomote, res je, čustva so nekaj naravnega in nujnega, vsi ljudje so nekoliko čustveni. Toda trditi to je eno, misliti pa, da vladajo in da morajo odločati v vseh situacijah, pa nekaj povsem drugega.
Neumno je misliti, da lahko katero koli čustvo ustrezno nadomesti zavestno, premišljeno presojanje. Taka misel je dekadentna že sama po sebi (torej že kot možnost). In kolikor je mišljenje bistven del zavesti, toliko je s tem pohabljena zavest sama. Dekadentov, ki kljub temu to hočejo, ni težko prepoznati, njihovo razčustvovano narekanje preganja vse živo.
Čustva in odločanje was originally published on Prikazovalnik
Čustven človek, to se nam sliši plehko, kot čustveno drevo.
was originally published on Prikazovalnik