Discover Top Posts Tagged with #rick rowley

Oscar-nominated filmmaker Rick Rowley ("Dirty Wars"), says Washington Post columnist Jamal Kashoggi's life is worth remembering two years after his murder because his perspective transformed continuously.

#Jamal Kashoggi #rick rowley #dirty wars #kingdom of silence

Todd Shapiro Show – Todd Shapiro With Beauty Rick Rowley! He's got the hustle that's for sure!

#Rick Rowley

DIRTY WARS

Dirty doesn't even begin to cover what this documentary unearths.

#dirty wars #documentary #jeremy scahill #Rick Rowley #David Riker #military #afghanistan #war #journalism #movie review #film #criticism

Dirty Wars - 7/10

(Guerras sucias)

#movies #documentary #Dirty Wars #Rick Rowley #Jeremy Scahill

Shadow demon

Zakaj tega nihče ne vidi? Zakaj to ni širše znano? Zakaj včerajšnji morilci postanejo današnji zmagovalci? Slavljenci? Heroji? Kdo so neimenovane žrtve? Nedolžne žrtve? Kakšna so njihova imena? Posredna škoda ali terorist? To so vprašanja, ki si jih zastavljam tukaj in sedaj. Z menoj pa sijajen dokumentarec Dirty Wars (letnica 2013, režija Rick Rowley), ki pluje po nevarni in globoki strugi risanja novega svetovnega zemljevida in političnih tokov. Popoln presežek, ki se jasno zaveda, da se vojna proti terorju, nekoč križarski pohod, danes pa vsakdanjost mnogih držav po svetu, nikoli ne bo končala. Večna križarska vojna, kjer nikoli ne vemo, kdo pije in kdo plača. Ok. Amerika. Že res, a zavedati se moramo, da ni osamljena – naj bo še tako osovražena. Po vsem kontinentu namreč plačuje oblastnike ali vojne poslanike, ki namesto njih, skrivoma, bijejo boj proti nevidnemu in neslišnemu „sovražniku“. Zatorej je na mestu, da rečemo, da je to nevidna in neslišna vojna. Vojna, ki v kateri se bojuje največja mojstrica vojskovanja vseh zgodovinskih časov – Amerika. Država, ki sicer slavi smrt terorista (njegovo ime je znano), zloveščega in zlobnega, a hkrati zanika vsakršno vpletenost v poboje nedolžnih življenj, ki smo jih že davno tega pozabili šteti. Lista je neskončna. In tudi oni so nevidni in neslišni. Anonimni. Iz njihovih teles izdolbeni naboji, ki izginejo v megli zakrivanja in prikrivanja. Tega se zaveda tudi raziskovalni novinar Jeremy Scahill, osrednji lik pretresljivega filma, kjer ga pot zanese od Afganistana, Iraka, Somalije, Jemna do nešteto drugih držav, ki jim vojna nikoli ni bila napovedana, a se na njihovem ozemlju vseeno odvijajo skrivne operacije, ki niso natančno odmerjene ali izpeljane s kirurško zmogljivostjo. Tam, kjer so obrazi skriti, imena pa zakopana pod nešteto birokratskimi pisarijami, je dovoljeno vzkliti tudi številnim paravojaškim enotam. Blagoslovljenim s strani ameriškega predsednika. Posebnim vojaškim odredom, ki naj ostanejo neimenovani. Raje jih poimenujmo z nadimkom, ki ga je za njih spesnil žalujoči afganistanski starec – ameriški talibani. Prav ima, saj tudi oni delujejo ponoči (tako kot pravi, čistokrvni talibani), izvajajo tudi po dvajset akcij in racij na noč, kjer tarča ni vedno krivec ali krvnik, temveč mnogokrat otroci in celo nosečnice. Hja, le vprašaj upokojenega ameriškega generala, če se mu zdi tako posredovanje na vojnih ali miroljubnih ozemljih smotrno in pravilno. „To je pač vojna. Se dogaja,“ reče z resni obrazom, zraven pa doda, da so tudi njega velikokrat napadle oborožene ženske, smrtonosne in krvoločne, ki niso bile nič kaj drugačne od svojih moških kolegov. Hm. Vau. Prav takšen odgovor bi pričakoval od zaslepljenega, verujočega v sistem in predanega vojaka, ki ne vidi izven škatle ali pa si zgolj noče priznati, da nedolžne žrtve v vojni sploh obstajajo. Kdo je nedolžen? Kdo je kriv? Nihče ne ve z gotovostjo, saj so vsi del vojne mašine, ki melje in gre neznano kam.

Zadnjič sem prebral, da se, na primer, v Iraku že krepijo nove teroristične celice. Navadno ne verjamem vsemu, kar zakuhajo množični mediji, a lahko se vprašam, kakšen je bil namen uničujočih vojn, ki so se kitile z uvažanjem demokracije in miru ter izvažanjem dobička, ob odhodu okupacijskih sil pa sprožile še večji kaos in nered. Poboj za pobojem. Rojstvo novega bombaša, ki zasede mesto umrlega. Vojno dobičkarstvo že, a podobna zgodba se bo bržkone zgodila tudi v Afganistanu, ko Amerika odide in za seboj zapusti nedolžne žrtve, ki bodo kmalu ponovno prepuščene talibanom. Pri tem je brez pomena, da prebiraš članke o humanitarnih akcijah, večjih pravicah za ženske in njihovi volji do izobraževanja, saj je to jama brez dna, ki jo bo kmalu zasul gramoz, ko bo Amerika dokončno ugledala, da se je približala ciljni črti izčrpavanja določene regije. Ali pač. Pustimo se presenetiti. Življenje je polno „čudežev“. Dirty Wars nas spretno poduči, da stvari nikoli niso take kot se zdijo na prvi pogled. Naj se še tako mogočno upiramo sistemu represije in opozarjamo na zločine po svetu, konec koncev sva ti in jaz, ki piševa, bereva, se izobražujeva in misliva s svojo glavo, zgolj terorista oziroma neželena osebka, motnja v uravnoteženem sistemu, ki morava biti odstranjena z zemljevida, ki vzpostavlja status quo. Dandanes smo resda bolje informirani o stvareh, ki se dogajajo po svetu, a kaj nam je zares storiti. Opozarjanje na problematike je eno, delovanje in aktivizem drugo, a vse posledično vodi v slepo ulico spoznanja lastne in kolektivne nemoči pred mlini na veter. Nič kaj drugače ni z raziskovalnim novinarstvom, ki je slej ko prej utišano, novinarjev ugled oblaten, misel pripeljana do teh ekstremov, da so prav tisti ljudje, ki delujejo, kmalu onemogočeni, njihove družine pa pristanejo na spisku najbolj iskanih. Če Amerika prostodušno ubije svojega državljana, ker je naglas nasprotoval njeni politiki, kaj lahko doleti šele njegove potomce, ki niso usmrčeni zaradi tega, kar so storili, temveč zaradi tega, kar bodo šele postali. S tem pa se vije neskončna jara kača vojne proti terorizmu, ki ne pozna meja – le skupek nedolžnih žrtev. Z gotovostjo lahko trdim, da njenega konca ne bom dočakal za časa svojega življenja, saj se zdi, da je lakota po vojskovanju nenasitna, želja po uveljavljanju moči in svetovne nadvlade (novega imperija) pa preveč mamljiva, da bi jo utišalo nekaj neustrašnih glasov. Svet je le bojišče.

Finski dokumentarec American Vagabond (letnica 2013, režija Susanna Helke) govori o ameriški realnosti. O malih zakotjih, kjer je prepovedno slediti svojim sanjam in poiskati drugačno spolno identiteto. Postati gej. V najstniških letih. Tega se zavedata tudi James Temple, glavni pripovedovalec zgodbe, ter Tyler Johnson, njegova boljša polovica. Ljubimca, ki pobegneta od doma in sledita svojim sanjam. Ameriškim sanjam. Poti v obljubljeno mesto. Gejevsko meko. San Francisco. Mesto, kjer je dovoljeno biti drugačen. Mesto, kjer je dovoljeno biti človek. Najsijajnejše mesto. Vsaj v njunih očeh. A zgodba se odvije drugače. Dokumentarec namreč pogleda v oči obeh likov, brez sodbe razgali njuno medsebojno povezanost, izriše zemljevid srca. San Francisco namreč ni obljubljena dežela. Daleč od tega. Mesto sivin. Moških v sivih poslovnih oblekah. Sivih cestah. Sivih ulicah. Sivih golobih. Sivih oblakih. Mesto, kjer ti sicer ni potrebno gledati nazaj v lastno preteklost, bolečo in trpko, a tudi prihodnost nima pravega odmeva v zvokih urbanega središča, ki pogoltne in izpljune še najžlahtnejše in idealistične ljudi, ki grebejo za zlatom. Na brezdomce vsi gledajo zviška. Tudi v San Franciscu. Tudi gejevska skupnost. In teh brezdomcev je iz dneva v dan več. Izgubljenih, pobeglih in popotniških mladeničev, ki jih je družina zavrgla, ker so bili v njenih očeh nosilci bolesti. Kužni. Družina zaradi pobeglih „psov“ že ne bo opustila svojih vrednot in morale. Sploh pobožna mala ameriška mesteca, kjer biti gaj ni tabu le za skupnost in družbo, temveč tudi za samo družino, ki živi v zanikanju. Zgodbe so pretresljive. Spoznamo primer fanta, ki ga je oče ob odkritju njegove spolne usmeritve vrgel na cesto. Z nekaj oblekami vred. Dve leti je spal na igrišču za šolo. V knjižnici opravljal domačo nalogo. Dopoldne hodil k pouku. V doglednem času le zaključil šolanje. Potem pa hoj, pot pod noge. Kamor te veter zanese. Nisem še gledal film o gejih in brezdomstvu. Brezdomstvu pod pragom revščine. Stigma ena. Stigma dve. Stigma tri. Kar kopičijo se, ko prvi del dokumentarca pripoveduje tragično zgodbo o ljubezni in spanju pod milim nebom. V parku. Preživljanjem z občasnimi krajami, izkoriščanjem neznancev, dvoboji s policijo. Vsega po malem. A naj si bo to film o prvih izkušnjah (večinoma negativnih) v novem kraju, privajanju in odrekanju, konec koncev je to tudi izdelek o upanju. Drznem upanju. O predsodkih, begu od doma in težavnosti sprejemanja človeka z njegovimi slabostmi in dobrimi platmi. Kako preživeti s svetu, če si drugačen? Kako si najti prostor pod soncem? Vprašanji, ki se borita z ustaljenim razmišljanjem vsakega – tako sprejetega kot izločenega. Mar to ni Amerika? Najbolj svobodna dežela na svetu? Dežela, kjer lahko vsak okusi del slave, poseže po bogastvu in pokaže svoj pravo obraz? Le na papirju. Le v pogovoru. Le tajno. Resničnost je drugačna. Življenje na veliki nogi je dovoljeno le peščici, drugi, na primer James, bodo do konca življenja označeni z besedno zvezo „spolni prestopnik“. Grešnik. A to je že druga zgodba, kjer seks z mladoletno osebnostjo postane posilstvo, družba pa prestopi v stigmo številka štiri. Da, to je film stigme. Proti njej se bori, a nima moči, da bi dosegel širše občinstvo, ki bi preseglo število prebivalcev njegovega rojstnega kraja. Škoda. Kako lepo bi se James počutil, če ne bi čepel v zaporu. Kako lepo bi se počutil, če bi živel v svetu, kjer ga bližnji in okolica ne bi ozmerjali s pederastom. Kjer ne bi bil razdedinjen. Odpisan. Kjer si družina ne bi mislila, da nasprotuje besedam Jezusa Kristusa, ki si zanj te usode ne bi želel. Kako je lahko otrok gej, ko pa so nauki v Bibliji jasni in točni, si misli mati, ko naposled v drugem delu dokumentarca prvič stopi pred kamero. Družina se namreč pomiri. Najde sporazum. Na oči privrejo solze. A zakaj bi ti morala lastna mati in oče odpuščati nekaj, kar sploh ni zločin? Kar je del tebe? Kar si ti? Ne čudi, da ima veliko nesigurnih in zmedenih gejevskih najstnikov samomorilske težnje. Misli. Večkrat. Ne le enkrat. A potem lahko pred njih stopi oče, čistokrvni lovec, jim v roke potisne nabito puško in jim hladnokrvno reče: „Dokaži mi!“ Težavnost teme potrka na vest gledalca. Ne more ga pustiti hladnega, ko združi impresionistične posnetke ameriške pokrajine z uličnimi kadri govorečih glav. Vse pa podkrepi žalobna zgodba, ki jo v voiceover monologu podaja glavni lik, ki včasih preudarno, drugič cinično, tretjič pa trpeče ponuja v obed problematiko, ki ponovno po vsem svetu lomi kopja.

Drag City poznamo predvsem po njegovem glasbenem založništvu. Cenjenem in malikovanim. Profiliranim. V zadnjih letih se je usmeril tudi v polje filmskega medija. Sprva s Trash Humpers (Harmony Korine), kasneje tudi z zanimivim, čeprav nekoliko zavajajočim dokumentarcem Dragonslayer (letnica 2011, režija Tristan Patterson). Že pred časom sem o tem filmu slišal mnogo pohvalnih besed s strani ljudi, katerih mnenje cenim, a impotenca slehernika je bila po raznih forumih in medijih usmerjena v popolno odklonilno držo, meječo na sovražni govor in pljuvanje po glavnem liku. Res je. Rolkar Josh 'Skreech' Sandoval ni tvoj najljubši junak. Prej popolna zguba in kvazi-legenda lokalne scene v Fullertonu (Kalifonija), katerega stališče do življenja lepo ponazori majica na kateri piše 'I'm trash'. Ne. Ne bom ga polil z gnojnico. Dokumentarec mi je bil namreč pri srcu (junaki so druga zgodba), saj je prst usmeril tja, kamor nočemo pogledati ali si priznati resnice. Njegov odnos do življenja je že druga stvar. Prepoln prazne govorance tja v tri dni, namišljenega filozofiranja o življenju, definicijah čudaštva, brezdelju, anti-herojstvu in brezdomstvu, kjer življenje na cesti postane ultimativni ideal. Svobodni duh, a idealiziran skozi brezciljno Ameriko, kjer se ljudje preživljajo z garažnimi razprodajami, popivajo, zvijajo zvitke enega za drugim, preprosto delajo norca iz samih sebe – in tega se niti ne zavedajo. Celo pred kamero. Ne predstavljam si jih v službi z osemurnim delavnikom – pa naj nas konec filma še tako prepričuje, da so se naposled znašli na pravi poti. Jebe se mi! Za vse in vsakogar. To bi bilo lažje razumeti. Ne pa krilatice, ki se bohotijo z rekom 'juhej, jaz sem komunist!'. Ko to slišiš iz njihovih ust, pogledaš v popačen in odtujen obraz, prepojen z oblaki dima in alkohola, podkrepljen z bruhanjem preostanka lastnega želodca, ti gre preprosto na smeh. Mar je to naša prihodnost? Naša mladina, ki se ji boljše življenje izmika hitreje kot predigra za seks? Morda. Kdo ve. Navsezadnje govorimo o mladeničih in mladenkah, ki so del subkulture, ki življenja ne jemlje pretirano resno. Prej zlahka. Pravzaprav do njega nima pravega odnosa. Večni otroci. Luzerji. Popolno nasprotje človeka, ki z znanjem in izkušnjami vsaj poskuša spremeniti svet. Če že ne sveta, pa vsaj samega sebe. Kje je energija, ki jo opisujeta govoričenje in medlost ljubezni med glavnim likom ter njegovo srčno izbranko? Kdaj sploh lahko pomislimo na enakovreden partnerski odnos, ki bi predstavljal nekaj več od proste zabave, tekmovanj in občasnih srečanj z lokalnimi socialnimi izločki? Hja, res je. To je mladost. Norost. Mladost, ki bo ostala večni ujetnik otroštva. Prikaz očetov, ki še vozička za svojega dojenčka ne znajo sestaviti, kaj šele prešteti do pet, ko se sprašujem o prezgodnjem in neodgovornem očetovstvu, kjer rolka postane simbol kapitalizma in edini ideal, v katerega človek verjame z vso dušo in telesom. Prepričan, da bo umrl mlad. Na vrhuncu svojega zavedanja in okušanja sveta v njegovi primarnosti. Potovati, potovati, potovati v neskončnost. Potovati, dokler ti ne zmanjka denarja. Vrniti se v svoje sivo mesto, ki propada v času neskončnih poletij, uničenih domov, zapuščenih bazenov, polnih skate parkov in ekonomskega razsula. V času, ki ga živimo, je jebivetrstvo lahko razumljivo, a ne na način, ko ti tvoja strast lahko stre srce. Te spremeni v brezvoljno in melanholično pošast, ki ni podobna zdravo razmišljujočemu posamezniku, ki bi si lahko drznil upati. Pač. Amerika. Prava Amerika. Pokopana z razkošjem in bedo v enem samem zamahu. Mladino, ki se zaveda vsaj tega, da svet na njej nikoli ni in ne bo slonel. Sloni na starcih, ki so planet vzeli za talca. V tem brezupnem položaju je tudi brezciljnost lahko znak upora. A kakšnega? Revolucije že ne. Prej upora kot naključnega kaosa, ki rojeva apatijo in nezmožnost soočenja s stvarnostjo. Rolkanje je lahko smisel življenja. A takšen, da odvzem svobode in svobodne volje pomeni zgolj eno – depresijo in enosmerno pot v lastno pogubo. Uživači, pustolovci ali preprosto butalci? Ne vem. Nimam odgovora na hihitanje, opolzke šale, enoznačne grafite in neodgovorne posameznike, ki si za življenjski cilj zadajo le lastno dekadenco, ki v desetih poglavjih začrta praznino utrinkov iz nekega nepomembnega in anonimnega življenja. Posvetilo mestu. Njegovi obupani negativni vibraciji, ki si nadene nasmeh, ki je popačen. Zgolj krohot zadetega in pijanega mladostnika. Nikoli pa posvetilo človeku samemu, ki se zaveda, da je važno le sodelovati – nikoli ne bo premagal življenja. Ker nikoli ne bo zmagovalec, ostaja le večni poraženec ali številka dve, ki jo vsakdo kmalu pozabi. Preprosta izguba miselnega toka.

#documentary #Dirty Wars #Rick Rowley #Jeremy Scahill #American Vagabond #Susanna Helke #James Temple #Tyler Johnson #Drag City #Dragonslayer #Tristan Patterson

How to End A Dirty War: Rick Rowley on Truth-Telling

Secret wars breed deadly blow-back. It’s a truth as old as covert operations themselves but one that both Democratic and Republican administrations ignore, leading to a vicious cycle of spending on killing that soaks up billions of public dollars.

That’s the story Rick Rowley and Jeremy Scahill tell in their documentary, Dirty Wars. The film follows reporter, Scahill, as he investigates one U.S. night raid in Afghanistan, and traces the truth from that country to Somalia, Yemen and back to the United States.

What stops “Dirty Wars”? Movements, says Rowley, in this in depth interview with GRITtv; movements inspired by stories, like those he and Scahill are telling.

"Wars like this do end, and they end when there is an organized collective dissent that forces those in Washington to take a principled stand. If we wait for Congress or whatever American president, Republican or Democrat to change this course on their own, we'll be waiting forever.”

A long time documentary maker, Rowley talks with Flanders here about the inspiration he drew early in his career from the Mexican Zapatista leader, Subcommandante Marcos, and why he settled on video and film as his chosen medium for story-telling.

As the world awaits the verdict from the judge in the court-martial of Pfc. Bradley Manning for secret-sharing in the name of blowing the whistle on the US’s latest out-of control war, it’s hard to imagine a more timely documentary, or a more important conversation.