Izrezek naj si zataknejo za uho tisti, ki jim je ta širni, širni svet še premajhen. Tako kot je glavnemu junaku romana Shiralee, ki ga je leta 1955 objavil avstralski romanopisec D'Arcy Niland (knjiga je izšla leta 2011 v zbirki Nostalgija pri založbi Modrijan). Da, tisti, ki lahko sledijo misli, ki preveva možgane nekoga, ki se za kratek trenutek celo znajde v velemestu: „Hrup mu je nabijal v bobničih. Nesnaga mu je prekrivala obraz in z robcem si je obrisal umazan znoj. Ljudje so ga odrivali, hiteli so z napetim pogledom ali z mirno sprijaznjenostjo. Počutil se je kot v trebuhu zmaja. Počutil se je, kot bi bil v škatli in bi se boril za svetlobo in zrak. To je bilo mesto, in ni mu hotel pripadati.“ Hja, tako razmišljajo svobodni ljudje. Brezskrbni ljudje. Ljudje, ki jim drugi nikoli ne nadenejo okov – niti ženske niti družina. Hodijo po svetu, vdihavajo svež zrak, zrejo v neskončno obzorje, milo nebo jih vzame v svoje naročje in jim daje zavetje pred žgočim soncem ali nevihto. To so brezdomci - in ponosni so na to. Hobo v najžlahtnejši obliki. Nikoli ne zdržijo na enem mestu več časa, nikoli ne sklepajo prijateljstev, ki bi jih lahko najedel zob trenutka zapuščenosti ali neizrekljive žalosti ob slovesu. Hodijo. Le hodijo in ne obračajo se več nazaj. Cesta je njihova zvesta sopotnica, koprneča ljubica, ki vsrkava njihovo žalost ali veselje, vzkipljivost ali popoln notranji mir, poskočnost v koraku ali mirno ždenje ob hladnem pivcu in dimu pravkar zvitega cigareta. Cesta je tudi njihov sodnik, opazujoč staranje, vsakodnevne skrbi, oprezujoč za iskanjem smisla v življenju. Cesta je tudi zaupnica, ki edina pozna pravi namen njihovega navidezno brezciljnega popotovanja od kraja do kraja, od roke do reke, od gore do doline. Ah, ne. Naš junak ni povsem sam. Naj si tega še tako želi, a pod trdo in surovo kožo mu je zlezel človek. Majceno bitjece, ki ga okrona za svojo hčer. Z njim si deli prašne kolovoze. Skupaj srečujeta čudake, klateže, prepirljivce, bolne na duhu, znane obraze iz preteklosti, celo tiste, ki se kot grožnja izvijejo iz senc, a se konec koncev izkažejo za širokogrudne in tople osebke, ki včasih potrebujejo le malček pozornosti, prijazno besedo, ki razdre pakt s pritajeno nevarnostjo. Včasih ožarjeni dan ob govoričenju že preraste v temno noč, ko zgodbam še vedno ni odklenkalo. A glavni junak redko spregovori več kot le nekaj besed. Za mogočno postavo se skriva neutrudno, v izrečenih besedah preudarno, neustrašno in navidezno na vrtince časa neobčutljivo bitje, ki se sprva zdi grobo v rokovanju s svojim odraščajočim sopotnikom. Grobo v rokovanju s celotnim svetom. A kaj, ko mu iz minute v minuto, ure v uro, dneva v dan – naj si to prizna ali ne – očetovstvo in skrbnost vse bolj leze pod kožo. Kot da bi si z vsako trmoglavostjo, predirljivim jokom, kljubovalnostjo in nedolžnostjo otročička kopal globoko jamo sočutja in ranljivosti, v kateri bo na vrat na nos štrbunknil kot je dolg in širok. Naj se svoje trdožive narave in samozadostnosti oklepa kot pijanec plota, pod kožo je tudi on krvav. Ko je zasadil seme, mu je Bog namenil vlogo očeta, sedaj pa mora otroka, kot malho, pripasano čez hrbet, nositi po križem potu življenja. Ni občutljiv le za otrokove zahteve, tudi mili pogledi na ženska nedrja mu ne dajo miru, zašibijo se njegova kolena, ko se zdi, da ima vse vajeti v svojih rokah. Zatorej to ni le knjiga o popotništvu, zabeljena s prečudovitimi opisi avstralskega zakotja in pisanega pejsaža neobičajnih, navidezno robustnih ljudi, živečih nekje bogu za hrbtom, temveč predvsem delo, ki na mojstrski način spregovori o odgovornosti do bližnjih in življenja. Spisana navidezno lahkotno, celo nekoliko arhaično, če pomislimo, da Avstralijo prikazuje kot neobvladljiv in zakoten (da ne rečem nazadnjaški) Divji Zahod. A že naši predniki so vedeli, da tiha, pritajena voda bregove dere in se počasi zasidra v nemirnem duhu bralca, ki kipeče požira stran za stranjo in iz zapečkarja postane veliki svetovni popotnik. Knjiga je spisana tako doživeto, da tudi knjižni molj začne živeti v domišljijskih vijuga pisatelja - z vsem telesom - čuti dogodivščine, ki se odvijajo v nekem povsem drugem času in prostoru. Če iščem brata zloglasnih del Jacka Kerouaca in Cormaca McCarthyja, sem ga naposled našel v priljubljeni avstralski klasiki, ki ne bi mogla nastati nikjer drugje, kot prav v tem delu našega malega planeta. Na cesti malce drugače.
Povsem v skladu s knjigo, ki sem ji v uvodu namenil nekaj besed, pa je tudi najbrž eden najbolj razvpitih avstralskih dokumentarcev The Back of Beyond (letnica 1954, režija John Heyer). Po nekaterih besedah ena najbolje varovanih, a vsem Avstralcem dobro znanih skrivnosti polpretekle zgodovine nacionalne kinematografije. Morda mu delam krivico, ko ga označim za dokumentarec (taka je pač volja boljših poznavalcev od osebka, ki piše pričujoči tekst, a se mnenju večine ne ukloni kar tako), saj je bliže skovanki dokudrama. Navsezadnje je režiser film izdelal po skrbno pripravljenem načrtu, do pičice natančnem scenariju ter živi igri naturščikov, ki so pravzaprav igrali sami sebe. Film namreč prikazuje popotovanje poštarja in raznašalca materialnih dobrin (hrana, bencin itd.), ki se odpravi s sopotnikom ali dvema na več kot 300 kilometrov dolgo pot skozi puščavo osrednje Avstralije, kjer mu pot križajo osamele naselbine, stika s sočlovekom težko pričakujoči samotarji in družine, ki hlastajo za sporočili iz zunanjega sveta (pismo), ter neokrnjena narava, ki gori od sončne pripeke, razbeljenih stranpoti in neprizanesljive puščave, kjer že najmanjši napačen korak lahko pomeni usodno smrt (to lepo prikaže ob koncu filma umeščena zgodbica dveh malih deklic, ki korakata zagotovi ugonobitvi naproti). Da spremljamo pravzaprav deloma igrani film, dokazuje že podatek, da nas vseskozi spremljajo male, živopisne, a vseskozi povezane pripovedne vinjete, ki prikazujejo popotniški vsakdan in prigode s ceste, a hkrati nas vseprisotni, usmerjajoči in razlagalni voiceover, ki kot vsevedni in vsemogočni Bog pripoveduje zgodbo o značilnosti in posebnostih celine, opomni, da je kos celuloida pravzaprav nastal ob podpori naftne korporacije (družbe Shell), ki je hotela svetu prikazati, kaj pomeni biti Avstralec in kakšno je pravo, grobo in težavno življenje te oddaljene celine. Bržkone tudi zato avtor izpostavi kar se da raznoliko paleto karakterjev, ki bi vsak posamično lahko simboliziral posebnost ali skorajda stereotip, ki vodi v pristno, čeprav nekoliko zavajajoče doživetje lokalnosti. Aborigin, ki prosi za dež; krotilec in ubijalec puščavskih psov (dingo); puščavnik, ki z razširjenim nasmehom kliče svojo pustolovsko naravo; leteči zdravnik, ki zdravi na daljavo; celo Arabec, ki se odpravi na rob mesta, se usmeri proti Meki ter moli (recitira verze iz Korana). To pač ni tvoje tipično popotovanje v srce ožarjene divjine, kot ga poznamo iz poznejših filmov avstralske zapuščine. Ne. To je predvsem iskanje prvinskega in osnovnega vpogleda v večno bistvo dežele in njenega značaja – človek proti naravi. Naravi, ki je včasih dovzetna za njegove napore, celo radodarna, ko ga mora nahraniti in mu dati piti iz vodnega vrelca, skritega globoko pod peščeno zemljo, drugič pa kruta, neusmiljena, brez pravega namena oproščati krhkemu človeškemu bitju. To ni kronika neke odprave, niti zemljevid človeškega srca in dežele, kjer obzorje slepeče izginja in ustvarja upajoči privid fatamorgane. Prej resničen prikaz stvarnosti, kjer življenje ni ravna, linearna črta, temveč krogotok, kjer si roko podajajo prastara znanja staroselcev, izkušnje, iznajdljivost, trma, neustrašnost in ranljivost. Ne čudi, da je zatorej film, v letu nastanka odmeven in prežet s hvalo v svojem prikazu boja za preživetje in prikrite radosti do življenja, v Benetkah dobil glavno nagrado, avstralski filmarji pa ga še dandanes uvrščajo med sto najpomembnejših filmskih izdelkov te magične in čarobne dežele.
