#twilight portrait

[marypickfords]

Twilight Portrait (Angelina Nikonova, 2011)

[digitised-celluloid]

Twilight Portrait. Dir. Angelina Nikonova. 2011.

[digitised-celluloid]

Twilight Portrait. Dir. Angelina Nikonova. 2011.

[rukino]

Портрет в сумерках (Twilight portrait) (Portret v sumerkakh) is a film directed by Angelina Nikonova, and co-written by the director with its star, Ol’ga Dykhovichnaia. Three policemen rape an upper-middle class woman in an unnamed Russian city. Described as a “striking rape revenge drama that isn’t,” it is a complex and moving film that can be seen as a character study, as a study in trauma, in masculinity, in stereotypes, in social class, in place, in language… There are so many angles from which we can read this film and its parts. It is not for the faint of heart. Although Груз 200 (Cargo 200) (Gruz 200) is also graphically violent, that film approaches it aesthetically and within the suspension of disbelief that the film invites. Twilight Portrait, on the other hand, strikes me as an honest representation of a subjective story. There is no redemption, there is no big reveal of the policemen’s secret motives or inner torment that forces them to commit horrible acts, there is no hero, no saviour. Nothing goes back to normal. The women who are raped do not band together, for revenge or otherwise. The film’s women in general are not united by their experiences or against sexual violence or anything else. The men are not all awful. There is no catharsis. No fall. I found this to be one of the most difficult films I have ever watched and one of the most interesting, striking, wonderful and brilliant. I was personally deeply affected, not just temporarily moved within the 1hr 45min runtime. This youtube copy has English subtitles which are generally good linguistic quality and faithful to the spoken Russian. The video quality is also good, I watched it on a large screen TV (chromecast) and it was perfect.

Have you seen it? What do you think?

Portret v sumerkakh [Twilight Portrait]

Kinokompaniia Baraban, 2011

Producers: Leonid Ogarev, Angelina Nikonova, Ol´ga Dykhovichnaia Screenplay: Ol´ga Dykhovichnaia, Angelina Nikonova Photography: Iben Bull

Production design: Oleg Fedykhin

Marina Sergeevna:   Ol´ga Dykhovichnaia

Andrei:                  Sergei Borisov

Valera:                   Sergei Goliudov

Iliusha:                   Roman Merinov

Shulutko:               Andrei Manotskov

Maloi:                    Aleksandr Kozyrev

Los´:                     Vsevolod Voronov

Granddad:              Aleksei Belousov

Prostitute:             Alia Timkova

Tania:                    Anna Ageeva

Waitress:                Galina Koren´

Singer:                   Galina Lashko

Musician:               Aleksandr Pal´tsev

105 minutes

[totalsubjektivni]

Ko človek pozna vzrok, čudeža ni več

Ženska se v zgodnjem popoldnevu sreča s svojim ljubimcem. Seks je mehaničen, brez čustev, ona pa leži kot klada, medtem ko on opravlja meseno potrebo. Razideta se. Ona tava po ulicah in zavije v bar. Natakarica jo zamenja za dekle noči in ji komajda postreže s kosilom in alkoholom. Nekoliko opita poskuša ujeti taksi ali koga, ki bi se ponudil kot prevozno sredstvo. Soseska je razpadajoča, gnila, ona je navajena razkošja v svojem prelepem stanovanju. Mimo pripelje avto, mladenič se z njo poigra in ji iztrga torbico iz roke. Brez vsega še kar naprej tava in tava. Vstavi policija. Dober znak? Ne. Ravno obratno. Trije skorumpirani miličniki jo odpeljejo po aveniji in jo v temni ulici posilijo. Odvržejo jo neznano kam, kjer ji pomaga neznanec in jo odpelje domov k možu. Že uvod v malo rusko mojstrovino Twilight Portrait (letnica 2011; prvenec Angeline Nikonove) je brutalen, ob scenah, posnetih v stilu Dogme z naravno svetlobo, realizmom in kamero iz roke, pa pusti globoko rano na želodcu. Prisili te v misel, da to ni več svetleča se Evropa ali Zahodni svet s svojimi neonskimi napisi, prodajalnami sanj in biseri okoli vratu, temveč Vzhodni blok, ki kar sili v razčlovečenje. Avtoriteta prevlada, moč prisili majhnega človeka v pokoro oziroma mu zada globoke duševne in fizične rane, igra mačke (policija) in miši (ženske, ki jih lovijo po mestu in posiljujejo) pa prevlada na občutkom brezskrbnosti. Ljudje živijo v policijski državi, a ta država odpove na vseh nivojih samokontrole in varovanja šibkejših. Kar sledi je laž. Kot je nekdo zapisal: „Živimo v laži in verjamemo vanjo. In vlada ima samo eno nalogo: preverjati, če verjamemo laži.“ Ne samo, da nam laže država, ljudje lažejo tudi sami sebi. Sploh, če se ozrem po praznovanju Marininega rojstnega dne (Marina je posiljena in razžaljena ženska iz uvoda), ki se zvrsti v stilu Festen in razgali vso zlaganost in strahopetnost družine, prijateljstva in skupnosti. Pljunek v obraz s strani ženske, s katero sočustvujemo, a jo hkrati preziramo v njenih dejanjih in brezbrižnosti. Hladnosti in mrtvilu njenih čustev. Razumljivo, saj ji je bilo storjeno najhujše gorje, kar si ga lahko ženska zamisli. A kot pravi učenjak: „Kdor ima roko v vodi, ni enak tistemu, ki ima roko v ognju.“ In še doda: „Svet je zdaj tak, riba žre ribo, majhne, velike, vse samo grabijo.“ Ženske so pač sončnična polja, moški pa krokarji, ki se ne bojijo strašila. Kako bi se ga, če pa učiteljica vpraša, če je normalno, da se druge punce gibljejo in družijo s posiljenim dekletom. Marina je namreč socialni delavec, ki skrbi predvsem za sončni mrk, ki mu rečemo pedofilija in zloraba otrok. A tudi sama postane socialni problem. Nič drugačen od žrtev, ki jim pomaga. A kaj hočeš, če ji zdolgočasena policistka – medtem ko prijavlja krajo - reče: „Same probleme in delo nam nalagate. Obrnite se s svojimi skrbmi na koga drugega.“ Ne. Ne bom še končal, saj se včasih vprašam, na katerem koncu naj tega zlovoljnega in grozljivega bika od filma sploh primem. Mogoče še pri zgodbi, ki se odvije v drugem delu kosa celuloida. Marina se namreč v policista-posiljevalca zaljubi. Od nog do glave. Patološko. Prigovarja mu – ljubim te. Ljubim te, ljubim te...On jo še naprej surovo posiljuje (čeprav ob njeni privolitvi), pretepa in onečaščuje, a ona – zmedena kot je, „bolna“ če hočeš – prenaša udarce, saj si v življenju želi močnega, živalskega moškega brez čustev, ki je popolno nasprotje njenega poženščenega in nežnega moža. Hoče nekoga, da bo z njo delal kot z drekom. Kot s kurbo. In prav zato je njena edina moč (moč manipulacije) izraz „ljubim te“. Zato, ker ve, da to ni možno, saj živi v nočni mori, iz katere se nikoli ne bo zbudila. Noro dober film od začetka do konca, ki Rusijo prikaže kot živalski vrt, v katerem vlada zakon močnejšega.

Film-koncert je svoje najbolj svetle čase preživljal v stalinističnih časih. Cvetel in glamurozno bogatel sredinsko kulturo. Danes je bržkone redkost, polna starin in ropotarniških posebnosti, a še vedno se najdejo režiserji, ki podležejo časom nostalgije, ko je Sovjetska zveza živela drugačno življenje. Tak primer je tudi kazahstanski avtor Rustam Khamdamov, ki se je po letih odsotnosti vrnil leta 2005 in posnel film Vocal Parallels. Film, kakršnega bi svoje čase rada ustvarila tudi Peter Greenaway ali Derek Jarman, le da je Vocal Parallels ujet v nek brezčasni svet blede in sive zimske pokrajine in razkošnih interierjev tovarn in muzejev, ki služijo kot platforma za bizarno predstavo. Film-koncert je namreč slavospev ruskim opernim divam, ki jih na celuloidu zaigrajo domačinke - razbrazdane starke in debelušne mladenke na eni, ter omamne filmske starlete tipa Renata Litvinova, ki služi kot povezovalec zgodbe, na drugi strani. A če smo že pri tem - film zgodbe sploh nima. Združi le skupek nadrealističnih vinjet in gegov, kjer prevladujejo kičasta ličila, zavidljiva mizanscena in kostumografija, bolj značilna za operne hiše ali klasične hollywoodske filme. Kar ne čudi, saj je režiser med drugim tudi vizualni umetnik, modni kreator in stilist, kar se izkaže za eno od vrlin tega spregledanega in čudaškega filma. A izdelek ni le film-koncert, temveč tudi prava mala komedija zmešnjav in vizualno-verbalnih smešnic, ki se hudomušno prepletajo z žlobudranjem in besedičenjem v dadaističnem stilu, poetičnih metaforah in filozofskih mislih, ki se večinoma končajo v stilu „bla, bla bla“. Film je včasih tako huronsko humoren v svoji situacijski komiki, da te lahko zavede pisana narava ali operna arija. Nenazadnje pa je režiser sledil reku „vse gre“, saj ni popravil ali izbrusil nobenih napak, temveč pustil, da se vidi snemalčeva senca v jutranjem soncu, kamera občasni udari ob kakšen grm, ekipa pa mačka, pobeglega iz scene, preprosto vrže nazaj v kader. A najsvetlejša točka pričujočega filma-koncerta so seveda operne arije, umeščene v najrazličnejše lokacije (npr. v jurto ali podrt industrijski kompleks). In arije sežejo od najbolj znanih do malo manj znanih napevov. Puccini, Rossini, Schumann, Verdi in Brahms nas lahkotno zazibajo v miren spanec brez nočnih mor, ko se iz zvočnikov razležejo opere Tosca, La Traviata in Madama Butterfly. Zanimiv film, čeprav priporočljiv le tistim, ki prisežejo na odbito in skrito.

[occasionallywatchingfilms]

Film Critics on "Twilight Protrait (2011)" 

世界上有關於黑暗面的

黑色的現實世界是傷害人的，而電影裡虛幻疑真的畫面更令人對世界失望，一味諷刺一味的用刀插向你的心靈，到底還有多少真相讓人去揭穿？

我害怕絕對的真相，當你知道現實世界是真正的殘酷，為了苟存偷生我們可以殺人放火之事無一不做，你會真正地對人性失望，但是又想虛存一點幻象，欺騙自己這世界會改變。

"Twilight Portrait"是俄羅斯的電影，講述一名年輕貌美擁有家庭事業的社工，是朋友們中真實生活中成功的典範。人卻是永遠地對生活上的滿足存在虛空感，結果是閒時會去跟好友的丈夫偷情渡日，一嘗犯罪感覺。一天偷情後回家路途先被搶劫後上警車，誰知警車卻是賊警車，在黑暗的畫面裡只聽到痛苦的強暴叫喊聲。無路可逃之際想自己一手進行報復，卻竟然與犯案者發生不倫關係。

電影開初已是風化案場面，妓女被警察強暴，無法無天，女主角在一方聽到叫聲，問丈夫情夫誰也沒聽到。此叫喊聲猶如是在說女主角的心裡叫聲，叫天不應叫地不聞，只在自己的世界裡聽到；俄羅斯白茫茫的天空，枯乾了的樹枝好不唏噓。工作上的不如意，眼見家庭暴力父女不倫案件全無解決方法；與丈夫的關係亦如陌路人，盡管他管接管送，給她一個驚喜生日派對她依舊是一副冷漠的樣子。生活上有多如意也好，心靈上什麼都沒有的話，就算表面有多快樂也沒有用。到最後竟然是在犯案者身上尋求不倫的慰藉。

在其他國家的電影節裡，這套電影被評為是參考了不少Michael Haneke 的手法和拍攝。題目上感覺的確相似，導演冷漠地指摘警方，途人的冷眼旁觀。但是鏡頭上故事上卻不像Haneke般冷峻，Haneke的鏡頭是更冷漠的更無情更現實，他的鏡頭幾乎沒有什麼前景後景；不該說沒有，而那種是鏡頭是永遠地「站在一旁」，觀眾只是一個作為一個什麼都是默不作聲的人，是現實中會有同樣反應的人，相反也在指摘觀眾的觀點（冷眼旁觀）。故事前期導演的確有意探討局外人的態度，在後期卻是集中探討女主角的心態。女主角跟蹤警察入電梯，早已玻璃瓶在手，只有用力一下打下去那人就可以頭破血流。在最後一刻她竟然卻步，作出另類行為，他那晚處於半醉半醒之間，竟然隔天在樓下看到她，把她拉進自己生命。她躲在犯人家，有意沒意的去了解他的家庭，才知道他也生活苦痛。女主角有心有意的走進他的生活，肯定不只是為了滿足社工的好奇心，似是而非地想用另種方式報復；也故意地在做愛時跟他說我愛你，他聽一次摑一次，究竟他害怕什麼？她的說話是要報復還是強逼自己要忘記強暴一事？ 那幾天女主角好像是他妻子一樣，準備晚餐打掃家裡，都是一切她從來在家中不做之事；在這斗室之中她才發現什麼是生活，什麼是真實，人好像不受苦不自虐就不會發現真實的生活是什麼。 幾日後夢已過女主角仍是不想回家，那邊的中產生活她仍然不想要；斗室主人卻甘心放下警槍追著她走了好一段路，她卻只是繼續拉著沉甸甸的行李一個人落寞地遊蕩。

故事中的女主角很人性扭曲，是自我沉淪也是自我救瀆；所謂真相現實對很多人來說都是不重要，把正說反這回事早已師空見慣。她並沒有愛上那個對她施以暴力的人，她想報復的心態沒有變改，而她亦成功了；然而發現的是踏實的生活，可以溝通，人類是單純的世界。 導演給予了很多的自由度讓觀眾去想，犯案者必然有錯但是不代表他是犯了滔天之罪， 看似美好，人人要追求的生活卻不一定活得快樂。

Twilight Portrait (2011)     Dir: Angelina Nikonova    Country: Russia    Duration: 105min  IMDB LINK