yellougreenandbloo

[yellou89]

A video

[semtitulo2]

[gabriellabowden]

i ought to stop making these but there’s something awfully therapeutic about it

[yellou89]

Pozimi pada dež.

Letos dežuje. Dež med tednom, dež med vikendi. Včasih samo rosi, včasih so nevihte z vetrom in strelami. Vmes sije sonce, vendar ponavadi ne posuši ceste. 

Obiskale so me tudi Metka in Mariša. :)

[yellou89]

What is lost can be found.

In tako se je ponovno našel tudi moj šal. Očitno sem ga pozabila na eni večerji. Še dobro! 

Včeraj je na obisk prišla Mariša, jutri pride Metka.

V službi delam.

Špela, to pišem samo zaradi tebe. :)

[yellou89]

Saudade.

Pogrešam burjo. In pogled na Čaven. Vožnjo po Rebrnicah. Ljubljanski grad. Da Bu Do in kosila s prijatelji. Naslednjič bom jedla curry, obljubim! Pogrešam tudi mamo in tata. In govejo juho. Rožleta, Antonio in ostale družinske člane. Pogrešam delo na faksu in Orto četrtke. In butaste videospote na podstrehi. Predrago kavo ob Ljubljanici in sendviče v Guštu. Bambus v Semaforju in koktejle v Skeletu. Pogrešam naše staro stanovanje. Staša ne pogrešam, sploh. Pogrešam gospo iz pritličja, zmeraj smo kaj poklepetale, fajn ženska. Pogrešam pico in kebap! In burek, seveda! Pogrešam moj mali avto in moje prvo ljubljansko kolo, ki so ga zlobni vandali ukradli. Pogrešam tisto prvo noč, ko v Ljubljani sneži in je vse tako tiho in mirno ... Ne pogrešam mraza, ker je mrzlo tudi tukaj.

Pogrešam moj šal, v soboto je odšel neznano kam ...

http://youtu.be/s1tAYmMjLdY

[yellou89]

I am out of focus.

[newblog-thewhitearchive-deactiv]

[yellou89]

Sad, but true. I am sorry.

[yellou89]

Photo of the week. 

[yellou89]

Včeraj zvečer.

“Kje si bila včeraj?” Na Bairru, iskala sem bivše ljubimce. Enega sem celo našla in mislim, da me je bil kar vesel. Še vedno diši po kokosu. Zapravila sem vsa denar za večerjo in shote z ognjem in še nekaj piv. Ob 4h sem šla domov. Na ulici sem padla, se zjokala od sreče pred neznanci in zbudila sem se doma. Hvala bogu.

[yellou89]

Ha.

Sem zunaj in nekaj sem že popila. Počutim se super. Prvič odkar sem tu. Življenje je super. No worries. Just live.

[yellou89]

[yellou89]

Prvi teden.

Prvi teden je za mano. V moji glavi se je zgodilo toliko stvari, se mi zdi, kot da sem tukaj že celo večnost. Sem boljše volje, ne nujno boljše, ampak vsaj bolj stabilne. Nisem utrujena, ker veliko spim. Zjutraj se zbudim okrog osmih, včasih ob osmih in pol, pojem zajtrk, grem v službo. Začnem ob devetih trideset in delam do enih ali dveh, nato grem na kosilo. Včasih si kaj prinesem, včasih grem ven. Potem grem spet delat, seveda popolnoma neproduktivno, do sedmih zvečer. Neumno je, ker se zunaj od petih naprej počasi temni, ko grem domov je že čista tema. V bistvu vidim sonce samo med kosilom, in zjutraj, ko hodim v službo. Doma si pripravim kaj za večerjo, ponavadi so to kosmiči, pogledam kakšen film in grem spat. I am in need of some serious projects!

Dela je v službi še vedno bolj malo, trenutno raziskujem Islandijo, ker bomo delali nek lokalni natečaj. Navdušena sem nad glasbo, neverjetno je, kako ima lahko tako majhen narod toliko dobrih glasbenikov. 

Torej, projekti. Na steno v sobi sem si nalimala fotografije Lizbone, vendar se mi zdi, da nekako ne pašejo tja. Želim si na feiro, po stare okvirje, tiste ta kičaste. Vse bom prebarvala v belo in jih razporedila po stenah. Upam, da mi uspe, mogoče bi se lahko zmenila, da jih dajo po celem hostlu. 

Še nekaj sem ugotovila. Ravnokar. Vendar to tisti, ki me poznate že veste. Vedno imam tisoč misli, tisoč idej, ne morem se ustaviti in ene uresničiti.

Vedno razmišljam o tem, kar bo in o tem kar je bilo, kar bi lahko bilo drugače. Ne znam živeti v trenutku. Od sedaj naprej bom živela v trenutku. Tri. Štiri. Zdaj..

[yellou89]

Slike na steni nad posteljo.

[yellou89]

Danes sem imela nočne more. Ni mi všeč, ko sem sama doma. 

[yellou89]

Na poti v službo sem se spomnila na to.

[yellou89]

Wiggle your big toe.

Danes sem bila skoraj cel dan v postelji. In se mi zdi, da se je vesolje odločilo, da rabim eno brco v rit.

Ležim in poslušam Doorse, prvič v življenju, ne vem točno zakaj. V sobi zraven mene je par. To si že lahko predstavljate... In zaslišim šumenje vrečke na tleh, sem si mislila, da je od prepiha, tukaj imajo vse hiše luknje. In še kar naprej šumi, jaz ležim.. Čez nekaj minut se končno dvignem, ker mi je šlo že pošteno na živce. Pogledam dol in vidim miš! Miško! Nisem kričala in nisem skakala, sem se pa kar malo ustrašila. Samo zaradi tega, ker sem bila prvič čez dan doma, bogve koliko časa se ta miš že sprehaja med mojimi stvarmi. 

The funny thing is, da sem včeraj kupila računalniško miško - buy one, get one free? 

Po tem sem končno pospravila sobo. Torej hvala miš, oziroma vesolje, oziroma kdorkoli že.