Tomorrow comes Today

You are best when you are yourself.

[archi-evilon]

Spremembe "6"

Ni videl načina kako bi se neopažen pretihotapil v svojo sobo skozi vhodna vrata. Zato je začel razmišljati o drugih poteh. Ena je bil zadnji vhod, samo da so tista vrata bila zelo glasna, ko si jih odprl. Okna v pritličju so bila vsa odprta samo na vrhu tako da je moral najti način kako priti neposredno v drugo nadstropje. Ena pot iz otroštva je bila, da je splezal na hrast ob hiši in se z njega  spustil na svoj balkon. Toda ko ga je enkrat opazila mami, je naročila očetu da požaga vse veje, ki so mu omogočile ta podvig. Od takrat je minilo že kar nekaj let in ena od vej se je zopet znašla nad njegovim balkonom. Edini problem je ker ni imel načina kako priti na drevo. Vse veje ob vznožju so bile požagane, sam pa še ni bil dovolj visok da bi skočil in se ujel na najnižjo vejo.

Bil pa je dovolj visok da mu je zid sosednje parcele omogočil odskočno desko, s katere bi bilo možno splezati na drevo. Ker pa je toliko časa porabil za razmišljanje se je nanj že zgrnil mrak. Plezanje je tako postale še bolj težavno in predvsem nevarno. Nekaj časa je še premleval ali naj raje prizna, da je pozabil pogledati na uro in se sprijazni z neizogibno kaznijo, ali naj poskuša priti neopažen do sobe, kjer bo lahko hlinil da je zaspal in ni slišal kdaj sta prišla domov.

Občutek da je sposoben česarkoli, ga je premamil in odločil se je za plezanje. Tako se je najprej povzpel na ograjo, ki se je izkazala za višjo kot si je mislil. Že je mislil da mu bodo roke popustile, ko je povlekel vso svojo težo na ograjo, tako da je ves zadihan nekaj časa samo sedel in gledal malce v tla, ki so bila nekje pod njim, ampak razdalje ni mogel določiti, in drevo ki se je zlovešče dvigalo nad njim.

Počasi in previdno je vstal in se poskušal oprijeti najnižje veje, ki je še vedno bila malce izven dosega. Pripravil se je za skok, še nekajkrat zajel srak, premeril razdaljo in nato skočil. Toda zaradi teme ni najbolje presodil oddaljenost veje in prepozno se je zavedel da je uporabil preveč moči. To spoznanje ga je butnilo kot veja po glavi, saj se je za res zaletel vanjo. Trenutek šoka in presenečenja je bil preveč, da bi se še uspel oprijeti veje, ki je bila ravno izven dosega njegovih opletajočih rok. Padec v temi se mu je zazdel tako miren in lahko bi celo prisegel, da je padal celo minuto preden je njegova leva noga pristala na tla. Od tega trenutka se je vse odvilo skoraj takoj. Ni vedel kako niti ne zakaj, je pod njim nekaj glasno počilo. 

[archi-evilon]

Spremembe "5"

Bila je zgodnja pomlad, kot sedaj, in Peter je sedel na klopci pred šolo, kjer je čakal na Naja. Ravno tedaj pa je skozi glavni vhod izstopila Eva. Bila je ena izmed bolj doraslih punc v razredu in mnogim fantom je bila všeč. Kar pa je Peter začutil tedaj, je bilo malce več, kot samo všeč. Manjši krč v oprsju in nenadna slabost. Trebuh mu je začel delati salte, kljub temu, da jih sam ni znal. Ni si upal niti vstati, saj ni več zaupal nogam, da bi znale opraviti svojo nalogo. Le nemo je gledal v njen hrbet, dokler ni bila samo še pika v daljavi.

Še nekaj časa po tistem si ni upal govoriti s puncami, saj se je na nek način bal tega občutka šibkosti. Vendar mu je s časom občutek prirasel k srcu in sedaj ni mogel delovati brez njega. Iz istega razloga je moral vse svoje občutke izliti nekomu in Naj se je izkazal za popolnega kandidata. Nikoli ni povedal osebnih stvari komu drugemu in ni se mu smejal, vsaj na glas ne.

»Ali se tebi zdi Sara lepa?« je spraševal Peter, ki je že vnaprej pričakoval pritrdilni odgovor.

»Kaj pa vem. Mislim da je malce nesramna,« je bil je bil prvi Najov odgovor, ki ga je, ko je videl Petrov zmeden izraz na obrazu, hitro dopolnili: »Sem pa opazil, da je prikupna. Lahko bi se tudi reklo, da je zanimiva.« Peter je slišal kar je hotel in zadovoljno nadaljeval. Naslednje teme so vse bile povezane s Saro, Ano in dejstvom, da Peter ni zares poznal sošolcev iz paralelk.

»Greš kaj igrat?« je ob zahodu vprašal Naja, ki je kot vedno ob takih vprašanjih otrpnil. Vedno je prepustil glavno besedo Petru in vedno jima je uspelo storiti, kar sta se odločila, čeprav večinoma ne brez presenečenj.

Najova tišina je pomenila, da nima kaj boljšega za početi in ne oporeka ideji. Zato sta pobrala torbi in se odpravila k Naju. Živel je v vrstni hiši in imel povprečne starše. V resnici poleg Petra v njegovem življenju ni bilo nič kaj posebno zanimivega. Imel je vse možne konzole in iger več kot bi jih lahko preigral v enem letu.

  Igranje se je zavleklo v večer, ko so domov prišli Najovi starši. Peter je od strahu nad pozno uro skočil kvišku, pograbil svoje stvari in jo ucvrl domov. Medtem pa se je še uspel na hitro posloviti. Ves zaripel je pritekel do vhodnih vrat svoje hiše. V dnevni sobi in kuhinji je bila prižgana luč, kar je pomenilo da sta starša že doma. Pogledal je skozi okno v dnevno sobo, kjer je oče sedel na kavču in gledal televizijo, mati pa je nekaj pisala na računalniku. 

[archi-evilon]

Spremembe "4"

Nekaj časa je gledala trojico dokler ji ni bilo dovolj čakanja: »Kaj nas ne boš predstavila, Ana?«

»Saj res! Sara, to sta moja sošolca, Naj in Peter, ki živita v bližini,« ju je predstavila Sari, ki je le nemo prikimavala in izrazila komaj kaj zanimanja za oba.

»Očija zanima kje si, ker naj bi zamujala za kakšno uro ali nekaj takega,« je še ošabno povedala, preden je odkorakala nazaj skozi vrata. Ana je bila malce presenečena in je samo nemo čakala nekaj trenutkov, nato se je opravičila za obnašanje svoje sestrične.

»Ali je kaj takega naredila?« je naivno vprašal Peter in kmalu dodal: »Meni se zdi prav prikupna. Hodi mogoče na našo staro osnovno šolo?«

Naj mu je že hotel reči, da je nevljudno govoriti take stvari, ko ga je prehitela Ana: »V resnici hodi na našo gimnazijo in je v istem letniku kot mi. Zna biti tudi občutljiva glede videza, tako da raje pazi na to.«

Peter je ob tej novici zopet začel lovil muhe v ustih. V gimnaziji je bil že več kot pol leta in mislil je, da pozna večino sovrstnikov iz ostalih dveh razredov. Šok, da do sedaj še ni opazil tako prikupne punce, ga je popolnoma prevzel. Ko se je zopet začel zavedati sveta okoli sebe, Ane ni bilo več tam.

»Ana je šla, ko je opazila, da si zopet ostal zamrznjen v času,« mu je obrazložil situacijo Naj.

Skupaj sta se počasi odvlekla do igrišča. Tam sta vedno imela mir za razgovore in v vročih dneh sta imela tudi prijetno senco. Peter je prevzel vajeti in začel govoriti o svojih mišljenjih in čustvih do punc. Teh ni manjkalo že vse od sedmega razreda osnovne šole, ko se je čustveno prebudil. Občasno na klopcah Naju obnovi celotno zgodbo o prebujenju. Kako je prvič vedel, da mu je bila neka punca zares všeč. To zgodbo je povedal tolikokrat, da si jo je Naj zapomnil do zadnje besede.

[archi-evilon]

Spremembe "3"

Ko je ravno je začel uživati v vseh ovinkih in cestnih grbinah, ga je Naj zvlekel z avtobusa. Še zadnjič je blaženo vzdihnil in se popolnoma prebudil iz polsna. Malo za tem se mu je na obrazu orisal širok nasmešek. Vedel je, da ga Naj ne bo glede tega nič spraševal, saj ga nikoli niso preveč zanimale osebne stvari. Toda ni si predstavljal, da ga bo videla Ana. Taista Ana, ki je sedaj zrla vanj z začudenjem.

»Kaj si pa ti tako prismuknjeno srečen?«

»Nič! Samo,« treba si je bilo izmisliti dober izgovor. Malo brskanja po spominu in že je našel pravega: »Samo srečen sem, ker sem skoraj doma.«

»Aha, saj sama se tudi kdaj tako razveselim tega, ampak upam, da se ne smejim tako.« mu je odvrnila in Peter je lahko izpustil vzdih olajšanja, medtem ko mu je obraz oblil nenaden naval toplote. Med hojo sta Ana in Naj ponovno začela klepetati, medtem ko je Peter samo hodil ob njima in poslušal Anin glas. Večkrat si jo je ogledal, sedaj ko je to lahko storil, ne da bi se zdelo sumljivo.

Njeni dolgi lasje so med hojo poskakovali kot valovi na obali. Oprijeta obleka s komaj kakšno gubico, je bila tako prefinjeno izbrana in še posebej všeč se mu je zdela barvna kombinacija. Nasploh ni našel nobene napake in na koncu ga je prav to motilo.

Ni minilo dolgo, ko so stali pred neko razkošno vilo. Obkrožal jo je visok opečnat zid, prednja vrata pa so bila jeklena. Skoznje je bilo videti pokošen vrt z ducatom dreves. Stil, v katerem je bila vila zgrajena, je spominjal na počitniške hiše ob morju, z bež obarvano fasado in rešetastimi okni.

»Uau, to pa je hiša,« se je končno oglasil Peter, ki je trenutno z odprtimi usti stal sredi pločnika in buljil skozi vrata. Naj in Ana sta se spogledala in nasmehnila ob tej izjavi. Peter je po dolgem času zopet začel razmišljati s svojo glavo in pravilno uganil, da ne stojijo pred vilo ker je lepa.

»Ana, nisem vedel, da živiš v našem okolišu, ali da ste tako bogati doma,« se je ponovno oglasil.

»Saj nismo bogati doma,« je zatrdila Ana: »Samo začasno smo tu pri stricu nastanjeni, ker prenavljamo hišo.«

»Stric živi tu,« je ponovil Peter in zopet prenehal misliti sam zase: »Jaz bi tudi rad imel takega strica,« je začel sanjariti

»Vsekakor ima lepo hišo, le malce velika je če živi sam… ima družino?« se je pozanimal Naj.

Ana je morala premisliti kaj reči, toda kmalu so vsi dobili odgovor: »Ja.« Odgovorila jim je punca izza jeklenih vrat. Od koder so stali se je videlo samo njene lase in zelene oči, ki so strmele nazaj.

Vrata so se začela odpirati in Peter je moral odskočiti, da je dal prostor punci, ki je stopila na pločnik. Za glavo manjša punca od Ane je izžarevala neko radost, ki je v večini ljudi ni bilo zapaziti Njen obraz je bil poosebljena sreča in posrečen obraz se je izkazal za srčkanega.

[archi-evilon]

Spremembe "2"

Naj je bil tudi zelo resen, ko je šlo za učenje in šolo. Vedno pa je pomagal Petru, če mu je grozila slaba ocena. Večinoma sta se vedno znašla v isti skupini pri vajah, kar je zelo pripomoglo pri Petrovem učnem uspehu.

Zato ker sta bila tako dobra prijatelja, je eden od njiju vedno vedel, ko kaj ni v redu z drugim. Prav sedaj je Petra mučil Najov odziv na njegovo sanjarjenje. Toda ali ga je mučilo sanjarjenje ali da je sanjaril o Ani.

Ana je bila najlepša punca v razredu po Petrovem mnenju. Imela je zelo dobre ocene, bila je športna in vedno pripravljena spraviti koga v smeh. Bila je med višjimi puncami v razredu in imela je ravne svetlo rjave lase, ki so ji segali do polovice hrbta. Prav zato ker je bila tako izredna v vsem, je imel Peter pri pogovoru z njo tudi sam izredne probleme. Besede so se mu zatikale in ko je nastala tišina se je počutil krivega.

Ona ni bila všeč samo njemu, ampak večini fantov v razredu in po možnosti tudi ostalim na šoli. Zato je kljub temu, da se je bil sposoben pogovarjati z vsako drugo punco normalno, ni mogel enako storiti z njo. Iz tega razloga pa je začel zahajati v svoj svet domišljije in življenja z njo.

Kot vsak dan je tudi sedaj presedel večino predavanj ob misli nanjo, pa čeprav si je rekel, da ne bo. Naj se je ustavil pred njim in ga vprašal: »Greva domov?«

Prikimal je, pospravil šolske potrebščine v torbo in sledil Naju. Ta ga je počakal pri vhodu in nato sta skupaj šla na avtobusno postajališče. Tam je, kot vedno, stala večina sošolcev na nasprotni strani ceste, ker jih je večina živela na zahodnem delu mesta. Peter, Naj in še nekaj sošolcev pa so živeli na vzhodni strani.

Danes se je na postaji kot po naključju znašla Ana. Takoj ko ju je opazila, je tudi pristopila k njima. Pozdravila ju je in začela kramljati o vsakodnevnih stvareh. Naj se je tokrat izkazal za zgovornejšega od obeh, saj je Peter le molčal ali prikimaval. Ob prihodu avtobusa, se je zavedel, da je od vsega govoričenja odnesel le občutek utesnjenosti. Na avtobusu ni bilo kaj drugače, razen da je Ana sedaj sedela ob njem in se ga ob trenutkih celo dotaknila. To je bilo zanj že skoraj preveč intenzivno in se je še bolj skrčil v svoj kot, da se je ja ne bi po nesreči sam dotaknil. Seveda, ko se je ona malce prislonila in se ga sama dotaknila, si je vsak trenutek vžgal v spomin.

[archi-evilon]

Spremembe

Le bežen pogled nanjo je pri Petru vedno spodbudil domišljijo. Predstavljati si je začel prihodnost z njo. Hiša med drevesi z dovozom in živa meja, ki bi ograjevala igrišče. Trije otroci bi tekali po njem in se skrivali ali samo lovili žuželke. Predstavljal si je samega sebe, kako se nekaj časa podi naokoli z njimi nato stopi do nje in jo rahlo poljubi na vrat. Ona zadrhti in mu začne očitati naj tega ne počne pred otroki. Skupaj bi šli nato v hišo pojesti kosilo, ki je ravno zadišalo iz kuhinje.

Kot vedno se je vse to zgodilo v manj kot minuti, saj je imel pouk in si kaj več časa ni mogel vzeti za fantaziranje o nemogočih stvareh. Predstavljati si prihodnost z njo mu je bilo že tako všeč, da je začel obžalovati trenutke ko tega ni počel.

Na srečo tudi sedaj profesor ni opazil, da je Peter sanjaril sredi predavanja. Je pa zato to opazil njegov sošolec in prijatelj Naj, ki mu je požugal s prstom. Peter se je nasmejal v odgovor in se posvetil snovi, ki so jo obravnavali.

Peter je bil skoraj normalen šestnajstletnik. Temno rjavi lasje, ki so obrobljali njegov otroško zaobljeni obraz. Večinoma je bil nasmejan in vedno pripravljen pomagati komurkoli, ki ga je prosil za pomoč. Rad je preživljal prosti čas s prijatelji in sošolci, toda še raje pa je igral igrice na računalniku ali gledal televizijske serije. Med pogovori z drugimi se je dostikrat zavedel, da govori preveč zapleteno ali nasploh preveč. Zgodilo se je tudi, da je med pogovarjanjem nasprotoval svoji lastni besedi. Iz tega razloga se je ob ljudeh, ki so mu pomenili več, poskušal nadzirati in govoriti manj in bolj premišljeno. Le to ni bilo tako lahko, saj je ob nekaterih temah popolnoma izgubil nadzor nad seboj in se je zagovoril preden je to lahko opazil.

Kot protiutež zanj je deloval sošolec in prijatelj Naj. Bil je tih in karkoli je rekel, je rekel po dolgem premisleku, pa še potlej ni rekel dosti. S Petrom sta imela veliko skupnih hobijev, ki so ju združevali, prav tako sta že veliko preživela skupaj, saj sta bila sošolca že iz osnovne šole. Čeprav se od začetka nista družila skupaj, se je v petem razredu Peter znašel v njegovi skupini pri raziskovalnem izletu v Postojno. Od tedaj naprej pa se je Peter tudi začel družiti z njim in ga je zvlekel seboj kamor koli je šel.