Ko je ravno je začel uživati v vseh ovinkih in cestnih grbinah, ga je Naj zvlekel z avtobusa. Še zadnjič je blaženo vzdihnil in se popolnoma prebudil iz polsna. Malo za tem se mu je na obrazu orisal širok nasmešek. Vedel je, da ga Naj ne bo glede tega nič spraševal, saj ga nikoli niso preveč zanimale osebne stvari. Toda ni si predstavljal, da ga bo videla Ana. Taista Ana, ki je sedaj zrla vanj z začudenjem.
»Kaj si pa ti tako prismuknjeno srečen?«
»Nič! Samo,« treba si je bilo izmisliti dober izgovor. Malo brskanja po spominu in že je našel pravega: »Samo srečen sem, ker sem skoraj doma.«
»Aha, saj sama se tudi kdaj tako razveselim tega, ampak upam, da se ne smejim tako.« mu je odvrnila in Peter je lahko izpustil vzdih olajšanja, medtem ko mu je obraz oblil nenaden naval toplote. Med hojo sta Ana in Naj ponovno začela klepetati, medtem ko je Peter samo hodil ob njima in poslušal Anin glas. Večkrat si jo je ogledal, sedaj ko je to lahko storil, ne da bi se zdelo sumljivo.
Njeni dolgi lasje so med hojo poskakovali kot valovi na obali. Oprijeta obleka s komaj kakšno gubico, je bila tako prefinjeno izbrana in še posebej všeč se mu je zdela barvna kombinacija. Nasploh ni našel nobene napake in na koncu ga je prav to motilo.
Ni minilo dolgo, ko so stali pred neko razkošno vilo. Obkrožal jo je visok opečnat zid, prednja vrata pa so bila jeklena. Skoznje je bilo videti pokošen vrt z ducatom dreves. Stil, v katerem je bila vila zgrajena, je spominjal na počitniške hiše ob morju, z bež obarvano fasado in rešetastimi okni.
»Uau, to pa je hiša,« se je končno oglasil Peter, ki je trenutno z odprtimi usti stal sredi pločnika in buljil skozi vrata. Naj in Ana sta se spogledala in nasmehnila ob tej izjavi. Peter je po dolgem času zopet začel razmišljati s svojo glavo in pravilno uganil, da ne stojijo pred vilo ker je lepa.
»Ana, nisem vedel, da živiš v našem okolišu, ali da ste tako bogati doma,« se je ponovno oglasil.
»Saj nismo bogati doma,« je zatrdila Ana: »Samo začasno smo tu pri stricu nastanjeni, ker prenavljamo hišo.«
»Stric živi tu,« je ponovil Peter in zopet prenehal misliti sam zase: »Jaz bi tudi rad imel takega strica,« je začel sanjariti
»Vsekakor ima lepo hišo, le malce velika je če živi sam… ima družino?« se je pozanimal Naj.
Ana je morala premisliti kaj reči, toda kmalu so vsi dobili odgovor: »Ja.« Odgovorila jim je punca izza jeklenih vrat. Od koder so stali se je videlo samo njene lase in zelene oči, ki so strmele nazaj.
Vrata so se začela odpirati in Peter je moral odskočiti, da je dal prostor punci, ki je stopila na pločnik. Za glavo manjša punca od Ane je izžarevala neko radost, ki je v večini ljudi ni bilo zapaziti Njen obraz je bil poosebljena sreča in posrečen obraz se je izkazal za srčkanega.