Maj
Ljubljana, 24. julij 2017
trying on a metaphor
Jules of Nature
Stranger Things
Peter Solarz
ojovivo
Aqua Utopia|海の底で記憶を紡ぐ
Show & Tell
No title available
"I'm Dorothy Gale from Kansas"
dirt enthusiast

@theartofmadeline
cherry valley forever

Kaledo Art

tannertan36
No title available
macklin celebrini has autism
AnasAbdin

Janaina Medeiros
todays bird
No title available

seen from United States
seen from Singapore
seen from United States

seen from United States
seen from Palestinian Territories
seen from United States

seen from United States
seen from United States

seen from United States
seen from United States

seen from Canada

seen from Malaysia

seen from United Kingdom

seen from United States
seen from United States
seen from United States
seen from United States
seen from United States
seen from United States
seen from United States
@blazpetkovic
Maj
Ljubljana, 24. julij 2017
Kaj pa vaš poletni okus?
Oni dan sem na kavču dokončal banjico Planice. Na voljo so bili vsi trije okusi, poravnani v linijo. In sem začel razmišljati, kateri okus mi je najboljši ... Najprej čokolada, itak, potem je vanilja za v/k kavi (četudi je ne pijem več že več kot eno leto), daleč zadaj pa jagoda. Sicer pa vse skupaj tako oldschool. Se še spomnite tistega zglancanega kartona, s katerega smo jedli Planico?
Kaj pa pravi Twitter skupnost? Vzorec petinšestdesetih v 24 urah ...
Imejte se fino med poletjem!
Koprski zaliv
Končno smo jo sprobali. Z mrežami.
Kolega sta nedolgo nazaj nabavila ribiško barko. Z vsemi dovoljenji, da se razume. Torej, ribiško. In jo zrihtala. V petek sta šla pred ankaransko obalo postavit mreže, v soboto smo jih šli vsi skupaj pobrat. Ko sva delala pred leti reportažo s koprskimi mrežarji, so naju s fotoreporterjem Matejem Povšetom peljali prav v tisto smer.
Ni sezona za ribe, takšne in drugačne, tudi takrat ni bila, tokrat smo želeli zgolj poskusiti, ali se znajdemo v vlogi mrežarjev. Ulov ni bil res “baš nešto”, no, nekaj pa se je za ta čas vendarle ujelo. Orade in oradele, lepi kosi mormor (ovčic), oslič kapitalec, ribon, škarpoči, kanoče, raže in seveda nešteto pajkov. Gre seveda za izkupiček prve mreže. Za drugo smo bili že pretežki, zato smo se vrnili ob koprski glavni pomol.
Ja, tudi to je slovensko morje. Koprski zaliv.
Fake news. Fake news? :)
Danes sem brskal po twitter-arhivu. In naletel na nekaj ... zelo zanimivega. Nasmeh do ušes.
Povsem sem pozabil na te očitke. Razprave, v katerih sodelujejo taki, se večinoma končajo pri Forumu 21, Kučanu, Golobiču, udbi, F571 ... Skratka, v Murglah. Potem taisti, ki jim ni uspelo ustvariti še niti enega kritičnega prispevka o edinemu voditelju, očitajo drugim, da ne obravnavajo vseh političnih sil enakovredno. Smešno. Verjetno zato, ker nimajo (proti)argumentov.
Nič drugače ni bilo nedavno niti v oddaji Odmevi - ob mednarodnem dnevu svobode medijev. Ja, za težave novinarstva doma in v tujini je seveda kriv Forum 21, dobro ste slišali, če ste prisluhnili debati. A o tem kdaj drugič. V bistvu nikoli. Nima smisla. Je pa bilo v programu javne televizije nekaj slišati tudi o novinarski solidarnosti in “fake news”. Vrnimo se zato k twitter-arhivu.
Bojda sem konec leta 2015 tudi sam objavil fake news. V Dnevniku. Ko sem pisal o morebitni prodaji Reporterja ...
Nadaljeval je njegov kolega, lepili so se všečki ...
Potem pa, samo nekaj mesecev kasneje:
Si predstavljate, da bi zgoraj omenjena gospoda pisala o prodaji Dnevnika in bi se potem sam, samoiniciativno na družbenih omrežjih, povsem resno in tako nizkotno spravil nanju, ju diskreditiral, da bi na primer zaščitil Petana? Jaz ne. Ker bi bilo neokusno, predvsem pa smešno. Danes je še toliko bolj :)
Tovarištvo
Tek trojk, drugič. Prvič, pred leti, ko sem se na 12,5 kilometrov dolgo traso podal v družbi s Klaro in Majo (Zajec in želvi), tokrat s Kocko in Anjo (Večerovci), obakrat pa mešana novinarska ekipa. Delo, Dnevnik, Televizija Slovenija, Večer ... Lahko bi rekli novinarska solidarnost v pravem pomenu besede. Brez ekskluzivnosti, vsakdo mora priti do cilja, tudi s pomočjo drugega, ker če ne bomo skupaj odkrivali nepravilnosti v družbi, bomo težko premaknili stvari na bolje.
Ko sem se prvič udeležil teka trojk, smo ga pretekli v času 1:12:45, tokrat se je štoparica ustavila na 1:10:54. Tako kot prvič tudi sedaj razmišljam o tem, da bi se prihodnje leto podal na daljšo, 29-kilometrsko traso. Na dan zmage in tovarištva, seveda!
FOTO: Robert Balen/Večer
Več pa TUKAJ
Letošnja prva
Sezona se je začela. Morje med 13 in 15 stopinj C, kar pomeni, da so se ribe “prebudile” tudi ob obali. Opatija seveda, zaliv v njeni okolici, ki naj ostane samo zaliv. Samoten, skorajda nepozidan. Ponavadi se tam družimo s Sanjo iz Ike, hrvaško reprezentantko v hrvaškem ribolovu s številnimi trofejami in bogatim znanjem. Tokrat sva s Tanjo sama chilala v poznem popoldnevu. Ko je sonce počasi zahajalo za Učko, okoli 19. ure, je potegnila, jaz pa seveda potegnil nazaj ... Orada. Sezona se je torej začela!
Dragica iz Suhadola
Praznik. Dan upora proti okupatorju. Zanimiv dan. Četrtek, zunaj je deževalo in čevapčiči za kosilo. Pa grška solata, ajvar, popečena lepinja in pivo. Nenapovedano pisana druščina. Koper, Opatija, Buzet in Ljubljana, vsi pa v praznični Šiški.
Gaja se je letos v šoli učila praznike. Spomnil sem jo, da je bila (pra)babica borka, partizanka. Dragica iz Suhadola. Po slovenski osamosvojitvi bi jo skoraj izbrisali, ker je nekoč živela v Varaždinu. Njen balkon na Cesti na Markovec je ponujal najlepši razgled na Koprski zaliv in njegovo zaledje. Ognjemeti na Rumenih nočeh so se od tam najlepše videli. Vsakič, ko sem imel trening, sem po šoli zagrizel v semedelske klance in stopnice, da bi pri babici pojedel kosilo. In vedno znova sem ji pojasnjeval, da nogometaši treniramo tudi takrat, ko dežuje.
Danes se dvajset let kasneje v Šiški nismo prepirali glede zaslug za svobodo po drugi svetovni vojni. Ker smo ponosni na svoje prednike, ker smo po njihovih zaslugah srečni in nasmejani, ker se od napak učimo in ker je stroka povedala svoje.
Živel dan upora proti okupatorju!
p.s. Pa še en “like” za konec
Soglasje ali stališče? Ali mnenje?
Berem ženevemkatero različico medijske strategije, tisti nesrečni “strateški” dokument, s katerim se ministrstvo za kulturo ukvarja že cel mandat in ki naj bi ga ta teden vendarle potrdila tudi vlada. Pustimo ob strani, da je dokument presplošen, preveč filozofsko-abstrakten in nič kaj realen, za Cerarjevo vlado torej nebodigatreba, za novinarsko-medijsko skupnost pa eno veliko razočaranje. Sem se pa v tokratni analizi besedila “usedel” na zadevo, ki je za snovalce medijske strategije zagotovo malenkostnega pomena … Pa je res?
Na 26-27 strani strategije, in sicer v delu, ki se nanaša na Radiotelevizijo Slovenija, lahko preberemo:
Na naslednji strani (28) pa piše:
Kako bo torej potekalo imenovanje generala v največji medijski hiši v državi, kar je v teh dneh spet aktualno, dragi strokovnjaki z ministrstva za kulturo? Bo programski svet podal obvezno soglasje ali bo dovolj njegovo nepomembno stališče?
Če gre po vašem mnenju za malenkost, iskanje dlake v jajcu ali lapsus, se spomnite, kolikokrat so vas različni novinarski aktivi in Društvo novinarjev Slovenije zaprosili za mnenje glede postopkov pri postavljanju vršilcev dolžnosti odgovornega urednika. Spomnite se, kako vroča je bila razprava glede soglasja (ali mnenja) pri imenovanju odgovornega urednika v času ministrovanja Majde Širca, ko se je (neuspešno) pripravljala sprememba zakona o medijih. Lahko si na primer preberete tudi članek z naslovom “Na predlog DZS ukinjeno obvezno soglasje k imenovanju odgovornega urednika Dnevnika”. Lahko pa enostavno preverite v medijskih hišah, ali njihova poslovodstva oziroma lastniki spoštujejo mnenja uredništev oziroma ali jim sploh dajo možnost, da se izrečejo o tako pomembnih zadevah, kot je imenovanje odgovornega urednika. Saj verjetno že veste, kdo in s kakšnimi referencami je lahko danes postavljen na mesto odgovornega urednika, prvega med novinarji, a ne? Preberite recimo tudi, kaj piše danes v zakonu o Radioteleviziji Sloveniji glede imenovanja odgovornih urednikov (21. člen, tretji in predvsem četrti odstavek) in kaj ste na kratko določili v strategiji na strani 28. Ah, ja, te malenkosti ...
Očitno pa Cerarjeva koalicija pripravlja novo neumnost na medijskem področju – z imenovanjem članov v svet za radiodiuzijo. Se nadaljuje …
Kučanova misel
Kot se za novinarski poklic spodobi, sem zjutraj pregledal dnevni tisk. In prebral, tako kot verjetno mnogi danes, kar beleži števec na desni strani Dnevnikove spletne strani, tudi intervju s prvim predsednikom RS Milanom Kučanom.
Pričakovanja niso bila velika, presežka seveda nisem pričakoval, saj je bil intervju objavljen v sklopu obetavne rubrike Obrazi prihodnosti, ki jo že več let ustvarjajo dijakinje in dijaki številnih slovenskih srednjih šol (tokrat je bil na vrsti Biotehniški center Naklo). “Vintage Kučan. Pove nič, a hkrati pove vse :),” je vsebino intervjuja, zlasti v delu, ki se nanaša na predsedovanje Janeza Drnovška, Danila Türka in Boruta Pahorja, na Twitterju komentiral @pengovsky.
Ne dvomim pa, da bo tale intervju (četudi sta ga opravili neizkušeni dijakinji, verjetno prek elektronske pošte) najbolj brana Dnevnikova vsebina tega tedna. Zato ne dvomim, da se bo Slovenija zaradi tega intervjuja (danes) na spletu spet razdelila na polovico. Ne dvomim niti, da bodo nekateri Dnevniku očitali indoktrinacijo mladih, da je šlo za naročen intervju, da si ga je najvplivnejši stric iz ozadja zaželel samo zato, da bi vplival na prihajajoče predsedniške volitve …
“Poskušam pač nadoknaditi tisto, za kar sem bil v času ukvarjanja s politiko po svoje prikrajšan. A ugotavljam, da je to vendarle zgolj želja. Pretečenega časa se pač ujeti ne da,” pa pravi Kučan. No, pravzaprav zaključuje odgovor na vprašanje, kako danes preživlja prosti čas. Ta misel, ki jo lahko prenesemo na vsakogar, me je po svoje streznila. Zato užijte dan! :)
Begunski vpadi - strah in trepet ljudi
V 21. stoletju so začeli begunci širiti muslimansko ozemlje in postopoma zavzemati Balkanski polotok. Slovenske dežele so tako postale branik pred napredovanjem beguncev v Evropo.
Pri obrambi pred begunskimi vpadi so morali sodelovati politiki s svojimi volilci, pojasnjuje zgodovinar Ignacij Voje. Vsak politik je moral na določeno vsoto dohodka dati slovenske zastave, transparente, piščalke in sendviče.
Da bi se lahko zaščitili, so začeli zidati utrjena naselja oziroma tabore. Na Slovenskem jih je nastalo okoli 300 (Šenčur, Kidričevo, Velenje, Maribor, Črnomelj, Škofije …).
Sčasoma jim je uspelo organizirati še obveščevalno mrežo, ko so s “kurjenjem folka” opozorili celotno dolino šentflorjansko na bližajočo se nevarnost.
Vir zapisa najdete TUKAJ.
TVS-algoritem
Eden desno, drugi levo, eden desno, drugi levo, eden desno, drugi levo, eden desno, drugi levo, eden desno, dva levo, ko je Jože Možina na dopustu, dva desno, da se enačba uravnoteži, eden levo …
Tako enostaven je svet v režiji Televizije Slovenija. (vir)
Nevarni ... domačini?
Krajani Škofij v občini Koper so zelo razburjeni. Krajani Škofij protestirajo, ker so šele včeraj izvedeli, da v njihovem kraju urejajo integracijsko hišo za begunce. Temu bodo nasprotovali z vsemi sredstvi. “Glede na to, da imamo vsi (tukaj, op. a.) poslovne prostore, bo nemir.” “In če bo do tega prišlo, bomo mi to fizično zaprli.”
V zgornjem odstavku sem povzel včerajšnje poročanje TV Dnevnika na javni televiziji – napoved voditelja in izjave Škofjotov (ja, tako v Istri rečemo prebivalcem Škofij).
Potem pa sem se spomnil, da so oni dan trije slovenski državljani vdrli v hišo na Barižonih nad Ankaranom, torej nedaleč stran od Škofij, in surovo pretepli starejšo lastnico in njeno pastorko ter ju oropali. Pretepeni stanovalki so morali po ropu prepeljati v izolsko bolnišnico. Mlajšo naj bi roparji tako pretepli, da so ji zlomili celo lične kosti.
Prav tako sem se spomnil, da je v začetku februarja po hitri cesti od Bivja proti Kopru (po isti cesti, ki jo uporabljajo Škofjoti) 81-letna voznica iz okolice Izole, torej slovenska državljanka, vozila v nasprotno smer. Zaradi smrtno nevarne vožnje je bilo voznici odvzeto vozniško dovoljenje in prepovedana nadaljnja vožnja.
Spomnil sem se tudi, da je bilo zelo napeto konec lanskega leta v enem od gostinskih lokalov na Škofijah. Tam sta se sprla 54-letni domačin in 22-letnik. Starejši moški je kraj zapustil pred prihodom policije, policisti so ga kasneje prijeli na domu. Pred tem je mlajšega moškega z nožem porezal po rokah in nogah.
Pred leti, ko še nismo govorili o begunskem valu, so bili policisti obveščeni o ropu bencinskega servisa na Škofijah. Neznani moški je s pištolo zagrozil zaposlenima, pobral denar in zbežal. Šlo je v tistem letu za že tretji rop črpalke na Škofijah.
Samo malo, dragi Škofjoti, ki s povišanimi toni nastopate na televiziji, koga se vi dejansko bojite? Kje pa bi se po vašem mnenju begunci najbolje integrirali v slovensko družbo? V kočevskem pragozdu?
Za dom pripravljeni!
Tudi vlada Mira Cerarja je pripravljena. Jadranska fronta je odprta, potrebni so takojšnji ukrepi. Nazadnje je povsem potiho prav poseben memorandum podpisala z Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ki mu predseduje bivši obrambni minister Aleš Hojs. Televizijske kamere tega svečanega dogodka na žalost niso ujele, saj je izraelski komunikacijski guru trenutno na zasluženem dopustu.
So pa v Janševi stranki, ki je pomagala ustanoviti VSO, že na nogah. Po njihovem mnenju gre za politično podrejanje društva, ki deluje v javnem interesu. “Bližajo se volitve in tako je treba tudi razumeti takšno povezovanje,” pravijo v SDS. Vznemirjeni so seveda tudi v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS), ki so prav tako prepričani, da gre zgolj za všečno predvolilno potezo brez večjega učinka. “O tem, kdo ima največ zaslug za osamosvojitev države, bodo na volitvah presodili volilci,” samozavestno poudarjajo v ZVVS.
Med tem pa je sodelovanje med Cerarjevo vlado in Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve že obrodilo prve sadove. Ministrstva za izobraževanje, notranje zadeve in obrambo so namreč ustanovila medresorsko delovno skupino, cilj katere bo z nacionalno strategijo komuniciranja popularizirati poklic vojaka in policista ter povečati nacionalno zavest. Povelje nad skupino bo prevzelo predsedstvo VSO, cilj nove formacije znotraj vladnih struktur pa bo tudi povečati domoljubje in osveščati državljane o pomenu nacionalne varnosti.
Na nedavnem prvem delovnem sestanku (na fotografiji) so se ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič, policijska ministrica Vesna Györkös Žnidar in obrambna ministrica Andreja Katič s predsednikom VSO Alešem Hojsom in generalnim sekretarjem VSO Božom Predaličem pogovarjale tudi o tem, kako mladim približati poklica vojaka in policista prek izobraževalnega sistema ter kako preprečiti, da bi se svinjski zrezki zaradi begunskega vala za vselej umaknili s slovenskih krožnikov.
Kot so še zapisali na spletni strani obrambnega ministrstva, sta se Hojs in Predalič ob koncu srečanja sogovornicam zahvalila za izkazano spoštovanje in zaupanje, saj sta prepričana, da je združenje VSO že dolgo pripravljeno na izredne varnostne razmere, na katere ob vsaki priložnosti opozarjata premier Miro Cerar in predsednik države Borut Pahor. “Naša vojaška enota je pripravljena, nacionalna varnost pa načeta. Slovenci in Slovenke zahtevajo od nas takojšnje ukrepanje, nekega dne nam bodo v znak hvaležnosti postavili spomenike,” sta za Nova24TV povedala vodilna člana VSO, medtem ko so Makovec-Brenčičeva, Györkös-Žnidarjeva in Katičeva zagotovile, da se bodo na naslednjem sestanku tudi same oblekle v vojaške uniforme.
Po sestanku je bilo sicer nekaj slabe volje čutiti v stranki DeSUS, kjer so zagrozili celo z odhodom iz vlade. Predsednik stranke Karl Erjavec je namreč prepričan, da brez upokojenske stranke oziroma njega enostavno ne gre. “Enotno bi bilo treba nemudoma pristopiti k evropskem gibanju nacionalizmov,” je dodal zunanji minister. A sta Erjavec in vodja poslanske skupine Franc Jurša po pogovoru s Cerarjem že zagotovila, da bo tudi podmladek stranke DeSUS pristopil k projektu, ki bo mladim zagotovil boljšo in lepšo prihodnost.
Celotno novico, ki je bila objavljena prvega marca (in ne prvega aprila), lahko preberete na tem NASLOVU.
Je verižno reakcijo sprožil Pro plus? Ali nesposobna država? (analiza)
Zakaj je medijska hiša Pro plus zapustila multipleks? Zakaj ne morejo državljani danes doma ali na vikendu prek sobne oziroma strešne antene sprejemati programov Pop TV in Kanal A? Zakaj morajo danes državljani plačevati še več za položnice zasebnih ponudnikov televizijskih paketov? Zakaj je danes za obveznih 12,75 evra na mesec, kolikor znaša RTV-prispevek, državljanom na voljo zgolj morda deset kolikor toliko resnih televizijskih programov? Se bo z multipleksa umaknil tudi Planet TV? Kaj bodo v prihodnje gledali državljani, ki si ob RTV-prispevku ne morejo privoščiti še položnice za kabelsko televizijo? Ne gre za vprašanja iz rubrike “kar neki”. Televizija je še vedno pomemben vir informacij za marsikaterega državljana. Še posebej v okolju, v katerem se prebivalstvo stara.
Vroča razprava, ki jo je sprožila verižna reakcija Pro plus-operaterji-položnica, je nekako potihnila. Državni organi, med njimi varuh konkurence, sicer nekaj meljejo in preučujejo, a kakšne bistvene spremembe je težko pričakovati. Trg melje po svoje. Zasebni ponudniki televizijskih programov in storitev so enostavno izkoristili svoje priložnosti, česar jim ne smemo in ne moremo očitati. Jebat ga, tako gre to danes. Kot buldožer. Obrnimo se raje drugam - proti državi. Ker v tej zgodbi je zatajila država. Država bi morala v vojnah, v katerih se vse pogosteje spopadata javno in zasebno, ščititi svoje državljane. Omogočati bi nam morala vsesplošni razvoj. Strateško, z jasnimi cilji in kriteriji. Z vizijo. Omogočati bi nam morala razvoj tudi na področju informacij, medijev in vsebine. Da bomo razgledani, izobraženi, sproščeni, dobre volje ... Javno pa nam država ponuja televizijsko okolje 90's. Če ne bi Janševa vlada ustanovila parlamentarnega programa, bi bilo danes na Kolodvorski vse po starem. Praktično nič drugače od časov, ko je na zidu za vsakim težkim televizorjem ostajal značilen črn odtis. In če ne bi Janez Janša ustanovil še zasebne televizije, bi bil pogled prek sobne ali strešne antene danes še bolj omejen. V službi resnice gor ali dol. Razumete o čem govorim? Ali ni Slovenija leta 2010 ugasnila analognih oddajnikov, s pomočjo katerih smo 52 let sprejemali televizijske programe? Zakaj se je sploh priklopila na digitalno televizijsko omrežje? Ker so to opravile pred tem že številne države in ker so tako pač rekli v Bruslju? Je sploh imela kakšno strategijo glede tega prehoda? Bolj ali manj se retorično sprašujem.
Kaj se, dragi bralke in bralci, spomnite od tega – kot so ponavljali avtorji projekta - zgodovinskega dogodka? Strahov, da je treba čim prej zamenjati televizijske sprejemnike? Lahko se sedaj hecamo, vendar ni bilo malo takih, predvsem tistih z nižjo izobrazbo in dohodkom, ki so po digitalnem preklopu zasluženo pričakovali lepšo prihodnost na malih zaslonih. Brezplačni klicni center, ki so ga tedaj tudi s pomočjo študentov vzpostavili na Akosu, je delal s polno paro. Državljani so pričakovali več programov, pričakovali so boljšo izrabo javnih dobrin, ki jih sami sofinancirajo, skratka, pričakovali so kakovostnejšo ponudbo, več dogajanja doma in v tujini, več informacij. Predvsem tisti, ki si položnic za kabelsko televizijo ne morejo privoščiti. Dobili pa so tistih nekaj javnih in komercialnih programov, ki so jih tako ali tako do tedaj že prejemali prek anten. Boljša slika verjetno že zaradi nove tehnologije oddajanja ni bila ne vem kakšna pridobitev, a ne? Ali ne bi moral biti izobražen, informiran in aktiven državljan v interesu države, da bi bila tudi sama premo sorazmerno boljša?
Ko sem tedaj delal intervju z Miranom Dolencem, direktorjem organizacijske enote Oddajniki in zveze pri Radioteleviziji Slovenija, je ta med drugim napovedal odpovedi na kabelsko televizijo in dodal, da je prihodnost, ki jo prinaša digitalna tehnologija, tudi plačljiva televizija. “V načrtu imamo vzpostavitev še kar nekaj multipleksov, s čimer bi gledalcem ponudili še večji nabor programov. (...) Pomembno je, da je naročnina za prizemni način sprejemanja signala bistveno nižja od kabelske, vsaj za polovico.” Govorilo se je o pravi mali revoluciji. Generalni direktor RTV Slovenija Marko Filli je govoril o informiranju slehernega gledalca. Da je to velik slovenski korak v toku sodobnega razvoja, je poudarjal takratni premier Borut Pahor ob prisotnosti tedanjega ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča. Tudi na Akosu so bili seveda pripravljeni.
In kje smo danes? Najprej so začeli propadati lokalni televizijski programi, ki bi lahko ob ustrezni medijski politiki polnili multiplekse. Švedska družba Modern Times Group (MTG) je zaradi nezdravega poslovnega okolja ukinila televizijo TV3. (Tudi) zaradi zakonodaje je kaj hitro odšel še norveški Norkring iz holdinga telekomunikacijskega podjetja Telenor, ki je upravljal komercialni multipleks, v projekt slovenske digitalizacije pa je vložil šest milijonov evrov. Še naprej so propadale lokalne televizije, med tem pa so lokalni šerifi začeli ustanavljati svoje medije. Po letih životarjenja sistema, na katerega je marsikateri državljan že pozabil (prav tako politiki in pristojni uradniki), je pričakovano odšel tudi Pro plus, ki ima v svojem portfelju kar pet televizijskih programov. Torej več kot primarna Televizija Slovenija, če odštejemo oba regionalna programa, saj javni televiziji na nacionalni ravni še ni uspelo vzpostaviti niti enega novega tematskega programa. Verjetno veste, kaj svojim državljanom za RTV-prispevek danes ponujata Hrvaška televizija in italijanski Rai …
“Država (in z njo Radiotelevizija Slovenija) je kot že ničkolikokrat doslej tudi v tej zgodbi državljanom obrnila hrbet. Namenila nam je vsega petnajst minut, da nas opozori, da je treba pohiteti z nabavo novega televizijskega sprejemnika ali pretvornika, da ne bi po prvem decembru zamudili šestih programov dveh televizijskih hiš. In Boruta Pahorja seveda,” sem novembra 2010, ko smo se v Sloveniji malce panično pripravljali na preklop, zapisal v komentarju v Dnevniku. Verjeli ali ne, Radiotelevizija Slovenija je tedaj podala odgovor na komentar: “Naši oddajni sistemi in omrežje niso postavljeni na hitro, nepremišljeno in brez jasne strategije, kot trdi novinar Blaž Petkovič, zato tudi ne dopuščajo ’nenavadnih reči’.”
Danes mi gre malce na smeh. Pa tudi na jok. Medtem ko se po nepotrebnem pizdite na Pro plus oziroma na operaterje, se najprej spomnite obljub politike in Radiotelevizije Slovenija ob digitalnem preklopu. In hkrati pomislite na tiste, ki jim edino (medijsko) okno v svet še vedno predstavlja sobna ali strešna antena. Ker nekateri enostavno ne napraskajo dovolj skozi mesec, da bi si poleg plačila RTV-prispevka privoščili še položnico enega izmed operaterjev. Aja, med tem, ko na ministrstvu za kulturo po letu dni še vedno pripravljajo končno besedilo nekajstranske medijske strategije, je Norveška postala prva država sveta brez FM radia. Ker je prešla na digitalno radijsko omrežje - po odločitvi tamkajšnjega parlamenta iz leta 2011. Tudi Slovenija je lani zagnala takšno radijsko omrežje. Pa mislite, da na ministrstvu za kulturo, ministrstvu za javno upravo, v vladni službi za razvoj, Akosu in ostalih državnih organih vedo, zakaj so to storili?
Ja, nisem bil jaz
Ne, ni me prepričal Jan Plestenjak. Njegovo uspešnico sem seveda že slišal, nisem pa še bil v njegovem lokalu na Cankarjevi cesti. Tisti, ki so me zasledili na Twitterju in niso iz najbližjih krogov, so se verjetno že kdaj vprašali, zakaj sem si nadel tak nadimek. Na ta račun smo se sicer pred dvema letoma na Twitterju že hecali, tedaj sem tegal tudi novinarki Niko Benedik in Natašo Mulec, ki sta bili vsaj še takrat prav tako povezani s sobo, ki nosi število 404. Na drugem naslovu, seveda. A ta komunikacija verjetno ni bila tako konkretna in pomembna, da bi lahko “nepovabljeni” bralec razumel, na koga ali kaj se nanaša.
No, sedaj, ko sem zagnal še drugo digitalno platformo s tem nenavadnim imenom, je treba vendarle razkriti to skrivnost, ki je na Twitterju prisotna že od avgusta 2011. In zanjo je odgovoren – ja, nisem bil jaz – bivši Delov novinar Rok Kajzer. On me je namreč najprej prepričal, da se pridružim Twitter skupnosti, in ko sem si ustvarjal profil, sva prek gtalk-pogovora prišla (ne spomnim se, kako) do sobe 404, pisarne, v kateri sem tedaj delal na Dnevniku in v kateri sem preživel največ let, ko sem članke oddajal v tisti rumeni stavbi na Kopitarjevi ulici. Družbo so mi delali Ranka Ivelja, Uroš Škerl Kramberger (z leve, logično), Meta Roglič (seveda je bila kasneje deložirana) in Petra Mlakar (ki jo je nadomestila samo zato, ker dopustuje v Kvarnerju). Pa marsikdo, ki si je stiskal material na “našem” tiskalniku, saj smo si ga delili s preostalimi kolegicami in kolegi iz našega dela četrtega nadstropja. Bil je tudi tisti znameniti slogan-oglas iz še bolj znamenite Antene, pod katerega se je "skril" Uroš in ki je vsakogar ob vstopu v sobo 404 (vrata so bila sicer vselej na stežaj odprta) spomnil, kako lahko lastna medijska hiša razume novinarski poklic.
Lepi in nepozabni spomini. Zato pa dobrodošli v sobi 404!
Je moj Flickr odšel za vedno?
Pred desetimi leti sem si odprl Flickr profil. Razlog? Nabavil sem si malo boljši fotoaparat (Canon 400D). Kamorkoli sem šel, sem ga vzel s seboj. Obesil sem si ga čez ramo in odkorakal - klik! Fotka od tu pa od tam, protesti v Ljubljani, srečanje z ženo domnevnega terorista z Guantanama, vaje Nietov, antinacistični upor v Berlinu, poroka v Dubrovniku ob navijaških baklah, prihod Viol v Ljubljano, odraščanje Gaje, sindikalni shod, pobiranje oliv na Krku, Jorasova akcija ob Dragoniji, pogreb Janeza Drnovška, osamosvojitev Kosova, koncert skupine Röyksopp …
Ja, veliko pomembnih dogodkov se je zvrstilo v tem desetletju. Gaja je že v tretjem razredu, jaz sem izgubil večino las in zamenjal službo, Tanja je drugič noseča in vsi skupaj živimo v lastniškem stanovanju v Šiški, kjer sem preživljal tudi prva leta študija v Ljubljani (o tem, do kdaj se bo odplačeval kredit, raje ne bi). Poslovil sem se od none Marte in babice Dragice. O slednji, pravi partizanki iz Suhadola, bom kaj več napisal najverjetneje v prihodnje. Odraščal sem ob njej. Skrbela je za kosila, ko sem moral na trening na Bonifiko. Po navadi trikrat na teden – osnovna in srednja šola.
Po teh desetih letih sem se odločil, da si ustvarim blog. V preteklosti sem sicer vsaj dvakrat poskušal zagnati takšen projekt, a je bila v ozadju vselej nekakšna marketinška prisila delodajalca, tako da se zadeva ni nikoli razvila v nekaj, v čemer bi užival. Tokrat pa me zares in iskreno srbijo prsti. In upam, da me bodo še dolgo.
Mimogrede, na blogu sem želel ustvariti povezavo tudi do svojega Flickr profila. Vendar vanj ne morem več vstopiti. Nazadnje sem fotke (iz Beograda) na tej platformi objavil pred petimi leti. (Twitter in z njim boljši telefon sta vmes očitno naredila svoje.) Če se dobro spomnim, sem tedaj za vpis uporabljal ženin Yahoo naslov, ker svojega nisem imel. Danes se žena gesla več ne spomni. Poskušala je znova zagnati stari Yahoo naslov, vendar neuspešno. Tudi sam sem poskušal (ji pomagati), prav tako neuspešno. Yahoo storitev za pomoč sporoča, da omenjenega naslova ni mogoče več prebuditi. Ker ne poznamo dodatnega varnostnega e-naslova oziroma mobilne številke (ki jim verjetno niti ni bila nikoli zaupana). Skratka, nikamor se ne premaknemo. Ali to pomeni, da je moj Flickr odšel za vedno? Kdo bo prevzel lastništvo nad mojimi fotografijami? Priznam, nisem ravno biser, kar se tiče tehnično-digitalnih zadev. Vsaka nasvet bi zato prišel prav.
Se beremo …