Celih pet dni sedenja za računalnikom. V wordu črtica nevzdržno utripa. Tok misli prekinjen na vsake dve minuti. Klik sem. Klik tja. Ko se mi končno utrne neka pametna misel, se roka spet premakne in kar naenkrat visim na facebook-u. In gledam slike, ljudi, ki jih sploh ne poznam.
“Pa kdo zaboga je ta človek? O, tole pa poznam… luštna torbica. Bogavedi, kje jo je dobila. Ziher kaka Zara. Čakej, skočim pogledat. Uu.. tele hlače pa ne zgledajo slabo. Mah daj da pogledam še kaj je novega na twitterju? Ja vsako sekundo je nekaj novega, doh. Kaj je pa kaj Pepermint spisala? Ojoj, tale pintrest pa jest ne bom raj šla gledat. To je overdose za oči. Ajde, daj Dijana, zbaš se že dol s tega sranja.”
Kako bo človek, sploh kaj dokončal, če pa imamo vedno toliko distrakcij? Ah kaj pa govorim. Vse je v samodisciplini. Vem, problem imam s tem. Trenutno. Doživljam blokado - mentalno blokado, pisateljsko blokado (ta je najbolj nevarna ker moram ravno ta čas spisati diplomsko nalogo). Na živce mi gre, da ne dajem vsega od sebe. Počutim se kot da dajem zgolj 40% . Ne počutim se lenobno, nasprotno, želim si početi cel kup stvari; ustvarjati, metati ideje iz mozga, slikati, snemati, pisati, risati, raziskovati,… ampak enostavno doživljam to kretensko blokado.
Ponavadi sem dobra z reševanji vsakdanjih življenjskih problemov; ker imam doma očeta, katerega vzgoja je temeljila na pogovoru, in ta pogovor je znal trajati po tri ure; znam identificirati psihološke vzroke za nastanek problema. Če ne to, pa znam poguglat, iz česar se sicer vsi ki me poznajo delajo norca, ampak res; čudo je ta intranet bi rekel Gojko Ajkula.
A ko imam sama problem mi noben internet in niti dr. Ati, ne more pomagati. Ponavadi se je pisanje izkazalo za najbolj terapevtsko – moram priznati, da zdaj ko to pišem, se res že malo bolje počutim.
Ja, tale blokada se res prikrade kot nek trojanski konj. Deluje kot neka pasivnost, kot prah, ki samo čaka, da ga pobrišeš. Ampak ga kar pustiš, tam v kotu, mah naj se nabira, bom že enkrat s sesalcem prišla do tistega kota.
Niti ne pomagajo prijateljski pogovori, ker tako ali tako ugotoviš, da nisi sam v tem. Da se dogaja tudi njim. Ampak ko si v družbi, se vsi tolažimo med seboj, da nam bo itak ratalo. Pa saj smo mladi.
Mah ja. Mladi smo in hočemo vse. Takoj, zdaj. Pa kaj sploh še delajo ti 60. letniki na takih pozicijah. Daj naj grejo že v pokoj. Vse se samo še šlepa.
Ja, frustracije med mladimi. Veste, delali bi. Študirali bi. Nekaj bi radi naredili iz sebe. Ampak ko gledamo vse te nastale razmere, doživljamo dodatne blokade. Pa ali ima sploh vse to smisla? Ne vem, ali moram svoj kompas zamenjati z podjetniškim, ki bi mi mogoče kazal v smer najbolj optimalnega doprinosa, s katerim bom finančno bolje shajala? Ali naj se držim napol začrtane poti, ki mi jo veter vedno znova malo zabriše in jo moram vseskozi popravljati? Naj nadaljujem svojo željo po izobrazbi, po razumevanju znanosti in po nečem na čemer so Grki osnovali celo evropsko civilizacijo?
Ironično, da se naslavljam na Grke, ko pa so ravno oni danes največji poraženci.
Ampak tudi če bankrotiramo, mi nihče ne more vzeti tistega kar imam v glavi. Tisto kar vem in znam.
Mah, je*eš to blokado. Moj um je madarfakin’ tank.
yousharknotpass
2087
izzy806
areudirty
pixelskylines
discoholicmusic
