koncept: steklena palača (banke)
Današnje novice iz Cipra izpostavijo nekaj, kar se redno dogaja tudi v naši NLB. Delno javna banka daje kredite, ki niso plačani, javnost na koncu plača račun.
Javnost, ki nima niti vpliva niti vpogleda v odločitve banke, na koncu plačuje za odločitve ljudi, ki so imeli oboje in bili nagrajeni za svoje delo.
Tudi, če se pretvarjamo, da korupcija ne obstaja in da so bili vsi ti krediti dani z najbolj čistimi ekonomsko smotrnimi nameni je to osnovnošolski primer moralega hazarda (moral hazard) in že samo zaradi tega v samem konceptu napačno.
Zato, bi za vse javne banke moralo veljati načelo steklene palače. Če je javnost tista, ki na koncu plača, mora biti poslovanje javno. Komu dajejo kašne kredite iz javne banke je javno.
Ali to predstavlja problem določenim podjetjem? Mogoče in kaj zato?
Ali to da več prostora zasebnim bankam? Ali bodo zaradi tega določeni krediti sklenjeni pri zasebnih bankah? Super, pravkar smo hkrati rešili tudi večji del potrebe po privatizaciji NLB-ja.
Ali bi takšna javna banka imela tudi tržne prednosti, npr. pri pridobivanju varčevalcev? Vsekakor.
Ko v inženirstvu določena rešitev postaja vse bolj kompleksna in polna lukenj običajno pomeni, da dodatni obliži ne bodo pomagali, ampak smo stvar narobe zastavili že na začetku. Zato se moramo vrniti na stanje nič in z novim znanjem znova premisliti osnove. Pri javno-nejavnih bankah je že na prvi pogled videti dualnost in nejasnost konceptov in takšne rešitve svojemu namenu nikoli ne služijo dobro. Za začetek že zato, ker ob tej dualnosti njen namen ne more biti jasen.
