Futer @futer - Tumblr Blog

Roomba i7+, manjši, lepši, pametnejši ...

Na Radiu študent sem leta 86 in 87 iz glave pripovedoval pet Shakespearovih tragedij, Hamleta, Romea in Julijo, Macbetha, Tita Andronika, tule pa ob 50. obletnici RŠ-a objavljam zadnjo, Kralja Leara. Oddaje žal niso bile arhivirane, tale kopija je s kasete, ki mi jo je poslal en poslušalec ...

Pri štirih prizorih je z improvizacijo pomagal Roman Berčon.

-Jonas

V novi bajti je štartal tudi novi robotek ...

Žejen

Rad pijem mleko. Najprej sem zapisal “rad imam mleko,” šel nazaj popravljat, me je motilo ponavljat slogan stare reklame. Tiste, s katero se je začela nova era televizijskega oglaševanja, cel dokumentarec so posneli na to temo. Nostalgičen, da nisem bil ziher, a mi je všeč, ker je dobro narejen, ali preprosto zaradi spominov na stare cajte, ko smo mulci zvečer čepeli pred televizijo in se učili reklame na pamet, preden se je začel film ali pa nadaljevanka. Naši ta stari pa v skrbeh, kaj bo s to novo generacijo mladine, samo pred ekranom čepijo ali pa stripe berejo. Namesto da bi zunaj s prijatelji čepeli ob ognju in krave čuvali, kot so jih oni.

A zaneslo me je, o mleku je šla beseda. Liter na dan ga stočim te dni, včasih sem ga bistveno več, tja do štiri, pet na dan. Toliko, da mi je naša že težila, da pa to ne more bit zdravo. Sem šel Baričeviča prašat, je rekel, da ni nič narobe, če mi paše. Polnomastnega naj se pa ogibam, preveč maščobe in holesterola. Zadnji njegov nasvet, preden so ga raztrgali psi, ni bil slab dohtar. Praktičen. Pogrešam ga. Nikoli ga nisem prašal, če je res, kar o njem govorijo.

Grem do hladilnika, rad imam mrzlega. Skozi priprta vrata vidim starejšo, že ves dan je zatopljena v ekran ipada. Jaz pa v skrbeh, kaj bo s to mladino, samo v telefone buljijo, namesto da bi brali stripe, kot smo jih mi.

-Jonas

Ostri obrazi, zamegljeno ozadje

Programov je preprosto preveč. To sem govoril že fotru, ko si je (uf, kako čas teče) naročil kabelsko televizijo še pred internetom. Mi jih imamo pa zdaj v novi bajti najmanj trikrat toliko, če ne desetkrat. Digitalnih v širokem formatu, nekaj ta glavnih v visoki ločljivosti. Če je dober film, je seveda užitek gledat. Ob kakšni novejši nadaljevanki pa kar pogrešam imet en gumb na daljincu, s katerim bi se dalo preklopit na standardno sliko. Ker se praznina vsebine še bolj čuti, če je slika ostra.

-Jonas

Družba

“S poštenjaki je največ sranja,” pomodruje, par ledenih kock zarožlja po steklu, ko odloži viski. Ustavil sem se ob mizi treh pred biljardnico, mi paše tu in tam nekaj pomenka. Druga dva pijeta kokakolo.

“Jaz sem od vedno na robu zakona, navajen, da te kdo tu in tam nategne. Ampak to gre zraven, pričakuješ, če si tudi sam v tem. Če v lajfu vlečeš krivine. Ti pa povem, da so me zmeraj najbolj zajebali poštenjaki!” Druga dva prikimavata, jaz začuda tudi. Logika ni najbolj jasna, je pa zanimiva.

“Ena sodnica, pazi to, brez konkretnih dokazov, dve leti pogojno! Sem šel kar ven, na hodniku prašam advokata, kaj je zdaj to za en šit?, pa samo skomigne. Zakon je zakon, pošteno. Jebeš to.” Noče mi povedat, kaj v življenju počne. Da se pač znajde. Eno nepremičnino je recimo leta nazaj kupil še za tolarje, danes je vredna vsaj petdesetkrat več, čeprav trenutno zapečatena, pod nekakšno izvršbo. Drugi pravi, da je bobnar v bendu, oni zraven njega dela v cestnem podjetju, asfalt polagajo in rihtajo. Jaz povem, da delam na radiu in da pišem. Pa drgač?

Zanimiv mi je, zgovoren, dobre volje. Ne jamra, fasciniran je nad modrostmi, ki jih razpreda.

“Pa je bilo res, česar si bil obtožen?” Če hočeš, da pogovor teče, moraš tudi kaj vprašat.

“Kaj ma pa to veze?,” se začudi, ko da sem z Marsa padel. Pogled nenadoma oster in bister. “Brez dokazov?”

Tej logiki nisem mogel oporekat.

-Jonas

Na poti domov

Tema na avtocesti, za nami Portorož in žurka malo znanih ljudi in pritajenih pogledov, lejga, tam sedi. Meni zoprno, a skrivati se nisem hotel, raje sam ždim v fotelju na terasi. Ves večer sem čutil oči na hrbtu, zdaj s te, zdaj z one strani ljudi s kozarci. Briga me, mi pač ni bilo dobro tisto vino, škampov pa le za ščepec med preveč kuhanimi njoki. Ti si pa misli svoje, ko se jaz razmišljam na tej vaši najeti nočni terasi nad zalivom Bernardina. Sem bil vesel, da smo bolj zgodaj kot večina šli nazaj.

Eden tistih novih malih avtomobilov, pisane lučke in številke pod volanom kažejo, da se peljemo po predpisih, poraba je varčna in ura je pozna. Ravbarkomanda že za nami. Zleknjen zadaj čez nek plašč. Spredaj se punci pogovarjata o včeraj v firmi, ni jasno ali tiho zaradi mene utrujenega, ali zarotniško zaradi mene outsiderja.

“Jaz z visoko cifro začnem. Zmeraj z visoko. Naj ga zadane takoj, se lahko zmeraj potem za popust zmeniva. Na dol gre lažje, ne smeš začeti prenizko. In kompleten paket mora vzet.”

“Kompletnega, ja. Zdaj v glavnem tega ponujamo,” se strinja druga izza volana, spretno mimo dolgega vlačilca čeških tablic, zmahane ponjave in bebavih nalepk king of the road.

“Ne bo on meni pameten,” pribije prva in pritajeno nadaljujeta, jaz se pa zadaj zagledam v noč. Ne pustijo se danes ženske, se ne čudim, da so v Ameriki zadnje čase vsi posrani od starih grehov. Še malo, pa se zbit zleknem doma, ne bi smel potegnit tistih par dimov. Bogve kaj je tip zamešal noter.

-Jonas

Molilnica pred našo novo bajto.

Žilava bajta, ni kaj!

Da bo toplo!

Ptič

Bilo je nazaj, ko sem še kartal in živel samsko življenje v stari fotrovi hiši in me tiste dni še ni skrbelo, kdaj bo bajta razpadla in kaj se bo še v življenju vnaprej dogajalo. Prijetno sprijaznjen z umirjenimi popoldnevi sem rad poležaval pred za tiste cajte ogromnim ploščatim Sonyjevim ekranom, čudo tehnike, kadil prepovedane čike in zatopljen v fini, ravno pravšnji omotici porinil v predvajalnik kak DVD iz svoje zbirke z Amazona. Jebenti, kakih tristo se jih je nabralo, nabasanih v police čez vso steno, celo premoženje sem takrat zmetal za Holivud, takrat je bil internet počasnejši in ni bilo take lopovske izbire, kot je danes.

Ležim takole neko popoldnevno soboto, še vedno utrujen od petkovega večera, ki se je prejšnjega dne zavlekel v pozno jutro … Saj pravim, samski sem še bil in se mi je še ljubilo preganjati babe po ljubljanskih lokalih, jim žebrati neumnosti v vrat, naročati koktejle in jih spravljati v bebav hehet. Vse se jih da, najlepše in najbolj elegantne in sofisticirane, če se le dovolj z njimi ukvarjaš, če jih le znaš, če jih le zmoreš prepričati, da so ta trenutek, tukaj in zdaj, zate center sveta.

Zbudil se seveda nisem pred poldnevom, potem pa iz postelje direktno na kavč, kje so rizle, kje so filtri, na kateri polici je kak dober film … videl sem jih že itak vse, a digitalna slika je fajn, surround zvočnikov dobro nabija, privoščil si bom enega še enkrat. Enega, ki vem, da je dober.

Poležavam takole v finem sončnem popoldnevu, eno okno na stežaj odprto, drugo pa zagrnjeno z roleto, da se mi sonce ne šajna v ekran. Zunaj oddaljeni zvoki sosedov, a jih moja feršterkerija preglasi, kar naj se sliši še ven, da imajo sosedje soseda, ki je ravnokar pognal tapravega, najboljšega Botra in uživa. Ne, ne bom zaprl okna.

Odnese me tako med Newyorško mafijo, ravno prav zadet uživam v stokrat slišanih dialogih, leave the gun, take the cannoli … Na široko se mi raztegne obraz od veselja, kako duhovito je to hudiča spisano, kako mojstrsko posneto.

Ko se pa zgodba konča, ko padejo napisi in se zasliši muzika, mi pa pogled zamišljeno odtava pod strop in tja čez police zloženih DVD-jev, da me za trenutek objame ena majhna otožnost, zakaj hudiča vseh teh tristo filmov v zbirki ni tako prekleto dobrih, kot je ta …

Potem se mi pa pogled nenadoma zaustavi na zgornji polici, tisti pod stropom, tam kjer v bistvu ne dosežem in so gor neki stari biljardistični pokali, viktorji, kristalna vaza in še par drugih zaprašenih predmetov, odloženih tja, kjer jih ni treba premikati in po njih segati. In zagledam točno nad sredini, zraven neke bivše Sacherjeve lesene škatle … NAGAČENEGA PTIČA!

Kar zdrznil sem se od presenečenja, kar presekalo od nenadnega strahu, od kod hudiča zdaj sredi mojega stanovanja nagačen ptič? Kdo ga je tja postavil in kdaj? Ponoči, ko sem spal? Na skrivaj in potihem, ko sem bil v kuhinji ali na sekretu? In predvsem, zakaj, hudiča, ZAKAJ? Kaj mi hočejo s tem povedat? Za kakšno prekleto mafijsko opozorilo gre? Okej, ni odrezana konjska glava, ampak vseeno … Kaj. Hudiča. Pomeni. Ta ptič?

Trd od strahu se obrnem, a kdo stoji za mano? Stopim k oknu, je kdo zunaj, me opazuje, je na ulici kak neznanec za drevesom? Me kdo z eno od sosedovih streh opazuje z rešpetlinom? Ma ima kdo na muhi, v v križu snajperskega teleskopa?

Začutim znoj za vratom, z roko sežem čez razgreto čelo, prsti se mi tresejo. Stisnem se s hrbtom ob zid, ki mi ojača bitje srca, da se zavem hitrega ritma in me še bolj prestraši. Napad panike. Obmirujem. Vroćićno razmišljam. Gledam v tla. Ne upam dvigniti pogleda, saj ga v resnici ni tam, le zazdelo se mi je. Ne, ne bom pogledal, smešno je, ni ga, ptiča nagačenega.

Sekunde tečejo, mine minuta, negibno prisluškujem, kot bi čakal, da bo počilo, da bo začelo mojo sobo cefrati na koščke, zdaj zdaj se bo sprožil rafal in bo začelo razbijati knjige, dvdje, stene in pohištvo na koščke. Zdaj enkrat, po trenutkih napete tišine pred bitko, zdaj bo enkrat počilo in bo štala.

A se nič ne zgodi. Mine minuta, dve, dvignem glavo, oči se počasi splazijo do zgornje police. PTIČ JE ŠE VEDNO TAM! Negiben in zlovešč, kot je bil prej. In ga nekaj časa gledam.

Zavem se vetra, ki pred hišo beži čez listje, tam od daleč se zavem otroškega čebljanja, avtobus se odpelje po bregu pod hišo. Ptiči se spet oglašajo, pa nisem več ziher, ali so sploh prenehali, ali se mi je samo zdelo v tistih trenutkih groze, ki zdaj pojenjujejo.

Odmaknem pogled, se odlepim do stene, stopim v kuhinjo, stranišče, odprem vrata spalnice, nikjer ni nikogar, vse je na svojem mestu, nobenega vsiljivca ni videti. Kdorkoli je že bil, kdorkoli mi je že nastavil tega prekletega ptiča, ni bil tat, ni bil vlomilec, … Če že, gre za opozorilo, ali bogdaj slabo šalo.

Nekoliko pomirjen stopim do police, da si ptiča pobliže pogledam. Gledam, na ptičje vrste se ne spoznam, en tak malo večji je, lahko da je kos. Hm. Kaj zdaj? Naj ga pustim tam, naj ga vržem v smeti, ima mogoče kje pod perutjo kakšno sporočilo zame?

A ko sežem po njem z roko … PTIČ POMEŽIKNE!!!

NAGAČENI PTIČ POMEŽIKNE!!!

Roko mi je kar sunilo nazaj, kaj hudiča je zdaj to, kaj morda haluciniram? Sem zadet, sanjam morda? Možganska motnja? Kratki sinaptični stik? KAJ SE DOGAJA Z MENOJ?

Trenutek tišine, oba obstaneva kot vkopana. Bo pomežiknil še enkrat? Bom pomežiknil jaz? Nočem se premakniti, ničem tvegati, nočem ga sprovocirati, če se bo premaknil še enkrat, lahko to pomeni samo, da SE MI MEŠA!

Po dolgih trenutkih napetega opazovanja se mi pa naenkrat zazdi, da s to sliko nekaj ni v redu. Plič je preveč zaresen, premojstrsko je nagačen. Predvsem pa v očeh nima tiste steklene motnosti, tako značilne za lovske trofeje.

In se v tistem trenutku ptič prestopi, dvigne rep in prav nemarno userje na polico. Strese z glavo in potem spet obstoji, a tokrat razločno vidim, da se mu prsi narahlo dvigujejo in spuščajo.

JEBEMUMATER, PTIČ JE ŽIV!

Da ne nategujem več zgodbe po nepotrebnem, … izkaže se, da ptič sploh ni bil nagačen, le trd od strahu. Skozi odprto okno je najbrž priletel, sedel na polico, potem pa obtičal tam, ko sem prišel v sobo gledat televizijo.

Vzel sem ga v roke, ni se upiral, revež, in ga izpustil v sončno popoldne. Odletel je, niti adijo ni rekel.

Nadstropje so sestavili v naslednjih dveh dneh, a sem bil zaseden in nisem mogel uletet snemat. Tole je posnetek po šestih delovnih dneh, do strehe so pa menda prišli že četrtega dne.

Kar me seveda totalno vrže na rit, kako je to sploh mogoče! Ampak očitno je. Se človek vpraša, kaj bojo pa zdaj počeli v naslednjih petih mesecih, ki so si jih v pogodbi izgovorili za rok vselitve.

No, kolikor razumem, se pravo delo zdaj šele začne. Štrom, voda, ogrevanje, inštalacije, fasada, estrihi, itd., itd., ... Da o pohištvu, kopalnici, ploščicah niti ne govorim.

Zaenkrat je pa luštno videt, da hišica v bistvu že stoji.

-Jonas

Potem ko sem zadnjič objavil posnetke pritličja, sem zvečer našel še nekaj videa tistega dne na kartici in se čudil, kako da sem ga spregledal, pa ga zdaj objavljam, škodit ne more.

Seveda sem se sprehodil malo tudi po notranjosti in mi je dalo misliti, kako je ena taka bajtica v bistvu kar komplicirana reč. V stenah je polno enih kablov, pa na vodo je treba misliti in kanalizacijo, kam bo vse teklo. In je na stenah že predvideno kup enih priključkov za električna stikala in luči, pa za zračenje in ogrevanje.

Seveda smo imelo na to temo par mesecev prej v glavnem štabu firme v Mariboru poseben sestanek, kjer je bilo treba vse doreči. Kje da bojo stikala, pri vratih na levi ali na desni, kje hočemo luči, na katero stran naj se vrata odpirajo, kje bo stal toaster v kuhinji, ki da tudi rabi svoj štrom. Trajalo je kake tri ure, da sem bil kar zmatran od vseh teh vprašanj, na koncu moram vse jaz odločit, da bom potem zadovoljen in da jim ne bom post festum težil, da zakaj pa moram na tem in tem hodniku tri korake naredit, če hočem luč prižgat, ko pridem domov.

Nekateri ljudje se baje s tem močno ukvarjajo in delajo celo študijo, kaj bi radi, jaz sem pa bolj kot ne improviziral, pač po pameti in najboljših močeh.

K sreči imajo njihovi ljudje z bajtami že toliko izkušenj, da so me ves čas sestanka nekako nežno vodili za roke in me vsake toliko ustavili, ko sem imel kako bustasto idejo. So rekli, veste, gospod Žnidaršič, ponavadi imajo pa naše stranke raje, če je stikalo za luči takoj pri vratih in ne na drugi strani sobe, tako da najprej luč prižgeš in se ne spotikaš v temi, ko s kakega žura domov prideš.

Tako da so mi v bistvu večinoma kar oni svetovali, kaj je treba, jaz sem pa potem samo rekel ja, to je pametno in to tudi. Na koncu sem samo še insistiral, da hočem ethernet priključek v vsaki sobi, internet mora povsod delat, in vsaj pol ducata električnih priključkov pri televizorju, tam sem imel ponavadi vedno šop razdelilcev in ni nikoli lepo zgledalo. Televizor, priključek za kabelso, mini kompjuter za video, dodatni diski, feršterkerija ... Pa v vsaki sobi, kjer je elektrika, naj bojo dvojne šobe, v današnjih roomba robotskih cajtih jih je zmeraj premalo za vso to živo tehniko, brez katere več ne znamo živet.

-Jonas

Datum so mi sporočili, v ponedeljek naj pridem snemat sestavljanje prvih štirih sten. Pridem, seveda, me prav zanima, jim rečem.

Zjutraj se v naši zasilni postojanki v Trnovem, lepo pretegnem, kavico in jajčka uštimam, to bo ves dan trajalo, nima smisla hitet, vse skupaj bojo iz Maribora vozili, dolga je pot, garant bojo zamujali. Ne bom jih zdaj tam na Vrhovcih zjutraj ves premražen čakal in s prsti čas predel.

Pridem tako lepo flegma na gradbišče tam okrog desetih ... in je bilo zanimivega že konec. Pritličje že stoji! Sosed je potem razlagal, kako so s tovornjakom uleteli, raztovorili in pritličje en-dva-tri skupaj zložili kot tiste hišice, ki jih fotri otrokom sestavljajo. Da so bili pridni in da je dobra firma, ker so celo na mačka mislili, svoj vhod bo imel.

Potem sva s sosedom še malo posedela, delavcem je dal vode, meni in sebi pa po en šnops. Še malo sva sedela, še malo opazovala delavce pri delu in modrovala, kako je bilo pa včasih drugače. Je bilo treba vse na roke opravit, beton z lopatami mešat, zidake pod pazduho nosit. Kako gre tehnika naprej!

Na koncu sva pa seveda obvezno ugotovila, da je bilo včasih, ko je bil on mlad, vseeno lepše. Ko je imel paradižnik še po paradižniku okus, ko si pri avtu še vedel, kje je so svečke in frgazar, ko so zraven hrenovk jedli hren, ne pa zenf, da si ves zelen.

Ko si punco lahko z zmenka na biciklu odpeljal, pa ti je vseeno dala.

In jebeš tehniko, tudi če ti nadzvočni bager luknjo skoplje, črvom ne uide nihče.

Stare bajte ni več, gremo v naslednji korak. Temeljna plošča.

Da jo nujno rabim, so mi razlagali, brez nje bajta ne more stati v luftu, taki so predpisi na občini. Omenim, da imam vsa dovoljenja, da sem enkrat na eni proslavi zraven župana sedel, ampak vseeno, oni imajo raje, če stoji hiša na trdnem betonu. Tudi lepše zgleda.

Grem prašat soseda, kako je on svojo bajto delal, je rekel da se ne spomni, so takrat v šestdesetih letih med zidanjem radi kaj popili na vročini, kje je že to, ne more star človek vsega tega toliko let v glavi držat. Po njegovem pa imajo najbrž prav, je dobro, če ima bajta temoljno ploščo, že zaradi vlage boljšega protipotresnega občutka.

Sem rekel prav, pa naj bo še plata, če že imajo gradbinci z njo toliko veselja.

In so prišli in so merili in so beležili in so gledali v papirje in so mrmrali, jaz pa zaskrbljen, kaj če je kaj narobe. Nič ni narobe, ampak da raje trikrat premerijo in enkrat zgradijo kot pa obratno. Je en tip na štajerskem enkrat meril in trikrat gradil, dražje ga je prišlo, se ga radi spomnijo, a ga je bilo potem težko poslušat.

Potem so prišli spet z bagerjem in so kopali, pa z mešalcem in so zalivali z betonom in imeli skratka veliko opravka. Na koncu so pa vse skupaj pokrili s črno plahto in imeli čez nekaj dni svečano otvoritev, kot ko se kakšen kip v Ljubljani odkriva. Si predstavljam, tistega dne me ni bilo zraven.

Zdaj plošča je. Zabetonirana, posušena in, kolikor lahko s prostim učem vidim, ravna. Kar je, so rekli, zelo pomembno.

-Jonas

Junak dneva?

Nekega popoldneva je bilo, jaz sam doma, uživam v miru, v kuhinji tišina, na nebu bel oblaček, pred bajto miruje žoga in čaka, da jo kdo brcne. Tisto, ko skrbi in opravkov naveličan obsediš na balkonu z očmi na ulici, čas se ustavi in je nirvana. Na sosedovem dvorišču jok sosedovega mulca, ki se je ravnokar zložil z rolko po tleh, ampak to ne šteje za motnjo, ker je mulc zoprn in mi gre na smeh, videt ga s krvavim nosom. Svet je lep.

Telefon zazvoni, adijo nirvana. Vržem nanj oko, da vidim, komu se pa tokrat nikakor ne mislim oglasit. Ampak je naša in bi bilo tvegano. Vzdihnem, primem, rečem halo, pustim da se usuje plaz besed. Nič ne razumem. A lahko še enkrat pove? Sem bil nepripravljen, bom zdaj bolj počasi poslušal. Kaj, kje, kako?

S Petrola da kliče, da sta ona in najmlajša ujeti v avtomobilu na pumpi. Ha? Kaj, kje, kako? Ja, v avto se je zataknil ročaj cevi za natakanje dizla, ne gre ven, kaj zdaj? Solze, panika, Petrol na Tržaški zabasan, za njima se je vrsta naredila, trobijo, baje da je kaos, onidve pa ujeti. Zaposleni mulc na pumpi po telefonu sprašuje okrog za nasvet, sam ne zna razrešit strašnega problema, niso ga šolali za take izredne razmere. Mu je uganka, kako spravit takšno zataknjeno cev iz avtomobila, po njegovem bo treba avto razšraufat in razstavit.

Onidve v zagati, ati, na pomoč! (Na AGRFTju ste se ziher pri zgodovini drame učili, kaj se naredi v takem primeru!) Na! Pomoč!

Sedem takoj na kolo, poženem kolena v gibanje, pičim do Tržaške, ko Supermen letim praktično po luftu, k sreči ima bicikel deset prestav. V nekaj minutah sem tam, že od daleč dvignem roko, evo mene, rešitelja, vse bo kul! Hčerki pokimam v pogum, podstavim ramo naši za jok, z drugo roko pocukam ročaj jebene dizel cevi, res se je faking zataknila v rezervoarju! Mulc izza pulta? Skomigne … S tretjo roko potegnem cev s sosednjega dizel aparata, natančno pregledam in preštudiram ročaj in ustje, po moji logiki bi moralo biti enako tistemu, ki tiči v mojem avtomobilu. Aha! Nazobčano je, eden od zobcev se je, kaže, zataknil v plastični odprtini rezervoarja!

Grem do mulca.

“Šraufenciger?”

Pokima. Izgine v skladišče, prinese.

Zataknem šraufenciger v rezervoar, tja med plastiko in nazobčano cev. Pomigam, … — zleti ven ko kurec mešanca, ki je na ulici drgnil ovčarko, zdaj pa že dve uri zmedeno stojita tam, z ritjo ob riti, zalepljena.

Zmagoslavno pogledam mulca, evo ti šraufciger, pa doma pozdravi! Sedem za volan, odpeljem ko car.

Junak dneva? Nak.

Da sta me dolgo čakali, je tema naslednjih četrt ure.

TO je moj lajf.

V začetku tega leta smo pa začeli z rušenjem, dva dni je trajalo.

Trending Blogs

Recently Viewed Blogs

Futer