#mljask

[sweetprocrastibaking]

[vancouver-report-blog]

Mala Indija

Lonely Planet obljublja, da je Punjabi Market vsekakor vreden malega izleta iz centra mesta, saj te na križišču Main Streeta in 48. Ulice pozdravijo restavracije in pekarne z indijskimi dobrotami, trgovine s pravimi indijskimi začimbami in butiki, kjer je možno brskati med sariji, barvitimi hindujskimi podobami in nakitom vseh sort.

Zato se na poti veselim barvitosti in živahnosti, vredne vsaj kakšnega bollywoodskega filma, a realnost je na moje razočaranje bolj podobna nizkoproračunskemu filmu. 

Iz avtobusa stopim na prazno ulico, polno zaprtih trgovin, ki jih ponujajo v najem ali prodajo.  Vendarle najdem odprt butik, ki pa na ogled ponuja bolj malo sarijev.  Paša za oči pa so  tunike oz.  Shalwar kameezi, tradicionalne obleke, ki jih v južni in osrednji Aziji nosijo tako moški kot ženske. Cene najbolj enostavnih kameezev so  začnejo že pri 20 dolarjih; a bolj ko brskam med okrašenimi in dodelanimi tunikami, bolj se cena približuje 300 dolarjem.  

Mali, vendar popolnoma zapolnjen butik ponuja tudi celo vrsto nakita; od masivnih blink-blink ogrlic do najbolj preprostih zapestnic prijateljstva.

Par korakov naprej je trgovina, ki skrbi, da bralci hindujski časopisov ne ostanejo brez svojih novic, ponuja pa tudi raznovrstno izbiro hrane in raznih začimb. Vendar pa njihova ponudba krepko zaostaja za ponudbo njihovih kolegov v Chinatownu.

Grem mimo dveh dedkov, ki s turbani na glavah lovita jesenske sončne žarke, in pridem do trgovine z nepreglednimi skladovnicami blaga različnih barv, potiskov in materialov. Lastnika trgovine se sicer kar malce razjezita mojega prihoda, saj je že na daleč očitno, da nisem potencialna stranka, junak v ameriški žajfnici na televiziji pa ravnokar priznava, da je s svojimi zgrešenimi investicijami zapravil ogromno denarja.

Edina povezava Punjabi Marketa z Bollywoodom pa je plakat, ki napoveduje film Pinky Moge Wali.  

Slab priokus, ki ga pusti tukajšnja Mala Indija, pa vsekakor popravi odlična indijska večerja, na katero me pelja Iva, ki je moj gastronomski vodič po Vancouvru.

Tudi tokrat ne razočara z izbiro, sam mi predstavi doso. To so slastne palačinke iz riževe in lečine moke z različnimi nadevi, ki so značilne predvsem za severni del Indije. Ker je moj fotoaprat svojo baterijsko dušo izpustil že popoldne, fotke dose kradem kar iz Ivinega vancouverskega bloga.  

No, če me že Punjabi Market ni prepričal v ponovem obisk, se v House of Dosa zagotovo še vrnem!